Miha Ruparčič: "Bolj ko bo otrok navezan na starše, hitreje bo neodvisen kot odrasel."

Svetovalnica | 15.11.2022, 11:44 Mirjam Judež

S strokovnjakom za vzgojo Miho Ruparčičem smo se pogovarjali o varni navezanosti. Običajno je, da so otroci navezani na starše, a včasih se zdi, da so navezani preveč. To drži? Ruparčič: »Otrok ne more biti preveč navezan, ker v navezanosti je tudi svoboda. Tisto, kar si včasih predstavljamo pod preveč navezanosti, je posesivnost ali kaj podobnega. Varna vezanost je pa kot voda: več jo je, boljše je.« Pogovor je vodila Mateja Subotičanec.

Kakšna je varna navezanost?

»Gre za obliko navezanosti, ki je najbolj ugodna. John Bowlby, ki je postavil teorijo navezanosti, pravi, da je varna navezanost to, da ima otrok vsaj eno odraslo osebo, ki se nanj čustveno odziva. Otrok se naveže tudi na osebe, ki so zanemarjajoče, grobe in ne odgovarjajo na razvojne potrebe otroka. V ameriški populaciji približno 60 % otrok dobi varno navezanost, ostali pa oblike nevarne navezanosti. Pri varni navezanosti gre za popolnoma običajne, nepopolne ljudi, ki se v neki konsistenci odzivajo na čustvene potrebe otrok in to je tisto, kar si želimo. Otrok, katerega starši niso zmogli razvojne naloge ali so bili odsotni, včasih pove: »Nobenega nisem imel, ampak tisti duhovnik, tista učiteljica, babica … pa je bila tam zame!««

Otroci se lahko navežejo tudi na živali. Kaj pa to?

»Živali imajo dokazano ugoden vpliv na otroke. V terapiji se uporabljajo konji, delfini in psi. Če ni ljudi, ki bi se čustveno odzivali, se bo otrok lahko na živali še bolj navezal. Ne želimo si, da bi živali nadomeščali odraslo, človeško navezanost, se pa tudi to včasih zgodi.«

Pri varni navezanosti gre nekako za paradoks: bolj bo otrok v otroštvu navezan na starše, bolj bo neodvisen kot odrasel.

»Pomembno je, da se otrok lahko naveže na odraslega in tu gre za določene paradokse navezanosti. Bolj ko bo otrok v otroštvu navezan na starše, hitreje bo neodvisen kot odrasel. Otroka ne porivamo preveč v samostojnost, ampak jo dopuščamo, smo je veseli in ko imamo nek problem, naj velja: »Dragi otrok, če je najin problem velik kot Šmarna gora, je najin odnos velik kot Mount Everest. Najin odnos je večji in vedno zmaga.« To pomeni, da se moramo odrasli v odnosu do otroka odpovedati užaljenosti, ki je vedno neka naša otroška rana, s katero prekinjamo stik, češ, ker si se tako grdo vedel, se ne bom več pogovarjal s tabo. Tega si ne želimo. Kadar do tega pride, se opravičimo in gremo naprej.«

 

Zakaj vse več otrok tudi po 30. letu živi pri starših?

»30-letnik bi že moral stati na lastnih nogah. Da je 30-letnik samo zaradi ugodja hotela mama doma, smatram, da je preveč popreproščeno. Pogosto ta otrok še čaka na nek stik, odnos, da bo lahko šel v svet. Da se otrok v odnosu počuti varnega, videnega, tak kot je, ne tak, kot naj bi bil, da mu zmoremo dati določeno tolažbo, ki je pri v odrasli dobi drugačna kot pri dveh letih. Otrok še čaka, da bo nekaj od tega odnosa dobil, da bo lahko šel. Ker se navezanosti bojimo, češ, se bomo navezali na otroke, potem pa ne bodo šli od doma, jih prezgodaj (tudi če z njimi sobivamo) čustveno odrivamo, porivamo v samostojnost in potem se nam kdo »zatakne« pri 30-ih na domačem kavču.«

Nekateri otroci se dobro pripravijo na vstop v življenje kar sami od sebe, drugi pa potrebujejo nekaj več. Prej ste povedali, da bolj, ko jih potiskamo v življenje, bolj jih onesposabljamo. Zakaj?

»Verjetno zaradi strahu, da otrok ne bi šel v svet. Prof. dr. Neufeld uporabi metaforo: »Samostojnost in neodvisnost sta kot hoja otroka. Lahko otroka naučiš hoditi? Ne. Lahko paziš, da se ne bo preveč »pobuškal«, a otrok ima v sebi Božji, razvojni načrt, po katerem se bo postavil na dve nogi in začel hoditi.« Pri samostojnosti in neodvisnosti je podobno: otrok se nas lahko ves čas oklepa, ko je majhen in na drugačen način, ko je večji. Prav je, da mu omogočamo, da se vedno, v vsaki stiski nasloni na nas. To ni razvajanje, ampak možgani rabijo, da se otrok lahko nasloni na nas, da mu v njegovih stiskah damo tolažbo in to vodi v večjo samostojnost.«

Če so starejši ljudje tolažniki in nosilci upanja, da se na koncu vse dobro izide, so kot magnet za otroke in starejše. Če pa že na vratih dobiš očitek, ja kje ste pa tako dolgo hodili, ste pozabili name, nimaš posebnega veselja hodit k takemu človeku.

Starši smo v lastnem otroštvu doživljali take in drugačne primanjkljaje in veliko tega damo naprej tudi svojim otrokom.

»Verjamem, da je vzgib vsakega starša, da bi delal dobro. A da bi lahko dali svojim bližnjim, otrokom, partnerju tisto, kar rabijo, je dragoceno, da pogledamo svoje otroštvo in ga ovrednotimo, kaj se je takrat dogajalo. Našli bomo veliko vsebin, za katere smo staršem hvaležni, pa tudi take, za katere jim nismo. Tu se včasih zatakne, češ, govorimo grdo o starših, saj so vse dali, kar so zmogli. Seveda so dali. Ni namen, da bi jih kritizirali, opravljali, se »spravljali nanje«. Prav je, da realno pogledamo, česa morda niso zmogli dati, jim odpuščamo, a to pogosto potrebuje tudi naš partner, naš otrok. En pregovor je na naših tleh naredil veliko škode: »O mrtvih samo dobro.« To pomeni, da se ni mogla izpovedati določena resnica, da je bil nekdo grob, nasilen, da je nekdo varal ipd.. Naredila se je kar zarota molka in zato pogosto človek ne more naprej in ne more dati svojim bližnjem, kar potrebujejo. Če smo se sposobni soočiti z resnico o svojem otroštvu, bomo lahko dali otrokom to, kar v tem trenutku potrebujejo.«

Današnji čas ni naklonjen žalosti, čeprav je tudi ta potrebna v življenju.

»Tudi Jezus je jokal na grobu prijatelja Lazarja, v Svetem pismu piše tudi: »Blagor žalostnim, ker bodo potolaženi.« V zahodni kulturi smo dali velikokrat žalost na drugi breg od sreče, pa je to velika krivica. Žalost je naš prilagoditveni mehanizem, s katerim se prilagodimo, ko nekaj ne gre po načrtu. Ima pomembno in koristno vlogo. Profesorja Neufelda so vprašali, kaj je srž vzgoje. Odgovoril je: Otroka pripeljati iz frustracije, jeze, ko mu nekaj ne gre, do žalosti. Zakaj? Mi velikokrat otroku rečemo: Ne jokaj! S tem otroku odvzameš tisti prilagoditveni mehanizem, ki ga ima, da se sooči, ko nekaj ne bo šlo. Lahko so to malenkosti: babi ni prišla na obisk, ne bo še ene risanke, mu ne dovolimo tega in onega. Otroka v tej stiski, ko je jezen in frustriran, sprejmemo in upamo, da bo doživel žalost. Včasih je ta žalost s solzami ali brez, se bo pa v njej prilagodil, ko ne bo šlo po njegovo. V življenju pogosto ni po naše. To je velika dota za odraslo življenje, da ko nekaj ne gre, se ne zatakneš v jezi, črnogledosti, ampak s tem, ko dopustiš, da si žalosten, to predelaš, se umiriš in vidiš, kaj lahko narediš s tem.«

Kakšna je vloga starih staršev v življenju družin z otroki? Včasih so živeli skupaj, bili povezani …

»To je izredna dobrobit, če lahko stari starši živijo na isti lokaciji, blizu ali drugje. Vloga starih staršev je neprecenljiva. Žal se je nekje v našem indivdualiziranem življenju izgubila modrost starih staršev, ki je neprecenljiva. Papež Frančišek je v knjigi Modrost časa malo popisal to modrost, ki jo starejši prinašajo. Ko se srečujem z mladimi, ki imajo družine, otroke v času osnovne in srednje šole, prihajam do ugotovitev, da so lahko stari starši velik blagoslov ali velik vir problemov. Velik blagoslov so, ko znajo deliti modrost. To je nekaj zelo drugače kot deliti nasvete. Pri deljenju nasvetu je drža: jaz vem, kaj je zate dobro, če ne boš tako naredil, bom užaljen. Modrost je pa: delim svoje življenjske izkušnje, ti pa svobodno od tega kaj vzemi ali pa ne. Želim ti sporočiti, da je življenje ves čas lepo in zahtevno, a na koncu se vse dobro izide. Če so starejši ljudje tolažniki in nosilci tega upanja, da se na koncu vse dobro izide, so kot magnet za otroke in starejše. Če pa že na vratih dobiš očitek, ja kje ste pa tako dolgo hodili, ste pozabili name, nimaš posebnega veselja hodit k takemu človeku.«

Povabljeni k poslušanju oddaje, v kateri je Miha Ruparčič prisluhnil tudi dvema težkima izkušnjama poslušalcev:

• Kot otrok sem bil od očeta skoraj vsak dan tepen. Je oče ravnal prav?
• Moj mož je bil alkoholik, imam pa težavo z odraslo hčerko, s katero se ne moreva spoprijateljiti, čeprav živiva pod isto streho.

Če bi želeli stopiti v kontakt z Miho Ruparčičem, mu lahko pišete na institut@varna-navezanost.si ali ga pokličete: 030 743 177.