Le dobro bo raslo

Naš pogled | 29.11.2022, 15:41 Andrej Jerman

Pred dnevi sem ob izidu pesmi Only Good Will Grow naletel na zanimivo misel njenega avtorja, kanadskega glasbenika Matta Maherja. Govoril je o posebnih krajih, kjer se zdi, da se ta svet in duhovni svet približata, skoraj dotakneta.

Krajih, kjer razum in srce zaslutita, da sta v stiku z nečim večnim, transcendentnim. Kjer se tukaj in zdaj stikata z večnostjo. Na Irskem takim krajem pravijo 'Thin places', kar bi lahko prevedli kot tanki kraji, torej kraji, kjer je zavesa med tem in onim svetom tanjša. Verjamem, da je vsak od nas kdaj občutil vsaj kanček te bližine. Mogoče v veličastni ostrini visokogorja ali v tišini meglic zgodnjega jutra, mogoče ob skupni molitvi tesno povezane družine ali ob zadnjem slovesu od dragega prijatelja ali svojca ... Ko je torej ta sveti kraj pogojen oziroma zaživi zaradi tam zbranih, ki so med seboj uglašeni in s podobno željo odprti za dotik Svetega.

Tudi pokopališča, božje njive, kjer ležijo naši predniki in svojci, so tak kraj. Kraj spomina, molitve. Na vse svete smo z družino v večernih urah obiskali ljubljanske Žale. Ob vhodu nas je pričakalo sicer že ugašajoče sejemsko dogajanje, a že nekaj deset metrov bližje pokopališu je vladalo drugačno vzdušje. Odprta cerkev Svetega križa ob vhodu je vabila k molitvi, njena okolica pa je bila posejana s kopicami sveč, ki jih obiskovalci prižigajo rajnim v spomin. Obiskali smo družinski grob ženinih starih staršev, pred odhodom pa se namenili še do spominskih plošč zamolčanih žrtev medvojnega in povojnega nasilja ob cerkvi Vseh svetih. Tam nas je čakalo presenečenje. Granitne plošče, na katerih so zapisana imena tistih, ki jim je bilo odvzeto življenje in pravica do groba, kjer naj bi se lahko svojci zbirali ter se jih spominjali, za njih molili, se jim priporočali za priprošnjo v nebesih ... so bile popisane in porisane z grafiti. NOB, OF, rdeče zvezde ... Resnici na ljubo smo ob tem prizoru zbrani ostali brez besed. Ne toliko zaradi samih napisov, ampak v zadregi pred tem izrazom barbarstva in kletve nekoga. Pred izrazom, ki nas je oropal trenutka miru in kraju odvzel del svetega ... Prižgali smo svečo, se pokrižali in se, malo bolj redkobesedni in s kančkom grenkobe v srcu, namenili proti domu.

Čemu imamo v srednješolskih programih za obvezno branje Sofoklejevo Antigono, če najbolj osnovnega sporočila te zgodbe ne uspemo spraviti v življenje.

Naslednje jutro sem s klicem na Žale želel preveriti, kdo je odgovoren za stanje oziroma čiščenje spomenika. Po nekaj telefonskih klicih sem nekako prišel do odgovora, da ta spomenik ne spada pod pristojnost Žal javnega podjetja d.o.o., pač pa pod tamkajšnjo župnijo. Še klic, dva kasneje pa mi je bilo obrazloženo, da ima pristojnost nad samim spomenikom Nova slovenska zaveza, ki pa k čiščenju še ni pristopila zaradi zapletov in nesoglasij z zavarovalnico in ljubljansko občino ... Priznam. Razočaran in prazen sem obstal pred odkritjem, da je tudi ta incident le polje za nadaljnje politične in ideološke bitke. In nov opomnik, da je slovenska razpoka oziroma razkol, kot jo je imenoval g. Možina, realnost. In da seže globoko. Do samih temeljev in osnov človeških odnosov našega naroda. Čemu imamo v srednješolskih programih za obvezno branje Sofoklejevo Antigono, če najbolj osnovnega sporočila te zgodbe ne uspemo spraviti v življenje. Kaj v življenje! Ne vem, ali se med dijaškimi refleksijami najde veliko junakov, ki bi videli, razumeli, izpostavili primero, ki se ponuja sama. Stotine grobišč, kjer raztreseni ležijo posmrtni ostanki slovenskih bratov in sestra. Stricev, tet, očetov, mater ... Jasno pa je, da očitno čez palec vzeti Slovenec nima dovolj Antigonine tankočutnosti in občutka za dostojnost. Da ga disonanca situacije ne zmoti dovolj, da bi se s tem spopadel. Učimo namreč o pieteti, a hkrati ne vemo, kaj to je. Vem, spet preštevam kosti in se grem politiko. A kako jih ne bi, ko so med njimi tudi kosti mojih starih stricev.

Vem, spet preštevam kosti in se grem politiko. A kako jih ne bi, ko so med njimi tudi kosti mojih starih stricev.

Slovenci imamo veliko svetih krajev. Označenih in neoznačenih. Romarskih poti, kamor pobožna noga slovenskega romarja zahaja že dolga dogla stoletja. In jam, brezen, rovov ter žal tudi pasjih sprehajališč ... krajev zločina, groze, pozabe, kamor zahajamo, da z molitvijo in tiho prošnjo nanje prinašamo blagoslov. In krajev, kjer se verjetno edino lahko začne pravo krpanje in celjenje slovenske razpoke. Ob tišini, molitvi in roki, ki blagoslavlja.

Advent je čas, ki nas vabi, da sveti prostor pripravimo pri sebi doma. Pri sebi v srcu. Da svoje srce in odnose počistimo tiste navlake, ki tam nima mesta. Da v sebi začnemo gojiti tankočutnost in blagost ter tako v naše odnose, domove, službe in družbe vnašamo kanček svetega. In Svetlega. Da bo v naši bližini, kot poje v že uvodoma omenjeni pesmi Matt Maher, raslo le dobro (orig. Only Good Will Grow). Kanček tega, kar rojstvo Luči, ki jo pričakujemo, v vsej polnosti tudi je.

Naknadna opomba avtorja: Zgoraj omenjeno obležje vseh zamolčanih žrtev vojnega in povojnega nasilja, je bilo v vmesnem času od opisanega dogodka (1. november 2022), že očiščeno.