Preizkušnja, ki spremeni vse: zgodba zakoncev o trpljenju, veri in skupni poti

Oddaje 04. 03. 2026, 12:08 Marjana Debevec

Vsaka družina, vsak zakon prej ali slej stopi pred preizkušnje. Nekatere pridejo tiho, druge z vso silo pretresejo temelje življenja. Za zakonca Tončka in Tinico Horvat je bila ena največjih gotovo huda prometna nesreča, ki se ni končala le z zlomljenimi kostmi, temveč z dolgotrajnim bojem za življenje, zdravje in notranji mir. Njuna zgodba ni le pričevanje o trpljenju, temveč predvsem o vztrajnosti, veri in globoki povezanosti. Z nami sta jo delila v oddaji Večer za zakonce in družine.

Trenutek, ki je razdelil življenje na prej in potem

Tonček je bil človek terena. Veliko je delal, veliko vozil in bil prepričan, da ima vse pod nadzorom. Nekega dne, po delu na terenu, ko se je doma mudilo zaradi otroškega nastopa, se je zgodilo nepredstavljivo.

Nesreče se ne spominja – zanj se čas ustavi, naslednji zavestni trenutek pa pride šele čez mesec dni v bolnišnici. Poškodba glave je bila izjemno huda. Udaril je z glavo, bil vržen iz avtomobila in posledice so bile dolgoročne.

Sledila so leta zapletov: ponavljajoči se meningitisi, iztekanje likvorja, več operacij, dolgotrajna rehabilitacija in trajne posledice, ki so mu onemogočile vrnitev v prejšnje delovno in življenjsko ravnovesje.

Takole se spominja: »Ko sem se zbudil, nisem vedel, kje sem. Nisem prepoznal žene, nisem vedel, zakaj sem v bolnišnici. Glava je bila najbolj poškodovana in to je bilo najhuje. Zdravnik mi je kasneje rekel, da sem gledal smrti v oči in potegnil nogo iz groba. Takrat sem prvič zares začutil, da mi je bilo življenje podarjeno še enkrat.«

Okrevanje ni bilo linearno. Ko se je zdelo, da se stanje izboljšuje, so se zapleti vračali. Tonček je kljub vsemu želel ostati aktiven, delati, biti vključen. Invalidske upokojitve ni sprejel – raje je delal krajši delovni čas, dokler je zmogel. A bolezen je znova udarila in pred nekaj leti je prestal še eno zahtevno operacijo glave.

Ko bolečina postane daritev

Eden najbolj ganljivih trenutkov Tončkove pripovedi je povezan z njegovo hčerjo Ivo. Med enim od najtežjih obdobij zdravljenja je bila ona pred popravnim izpitom. Sam je bil priklopljen na antibiotike, izčrpan, v bolečinah – in se je odločil, da bo svoje trpljenje daroval zanjo.

»Vsakič, ko je stekel antibiotik, sem zmolil petdeset očenašev. Ne zase, ampak za Ivo, da bo naredila izpit. Ko so mi povedali, da je uspela, sem bil neizmerno hvaležen. Takrat sem spoznal, da čudeži obstajajo – samo videti jih moramo.«

Prav vera je bila tista, ki mu je pomagala sprejeti preizkušnjo drugače. Prepričan je, da se brez popolne predaje v Božje roke ne bi zmogel prebiti skozi vse operacije in negotovost. Posebno mesto ima zanj bolniško maziljenje, ki mu je dajalo mir pred posegi in notranjo moč.

Pogled žene: tiha moč v ozadju

Za Tinico se je drama začela drugače. Novica o prometni nesreči jo je dosegla med šolsko proslavo, kjer je nastopal njun sin. Prijateljica zdravnica jo je odpeljala v bolnišnico, kjer je Tončka prvič videla v komi.

»Ko mi je primarij povedal, da ne vedo, kako bo in da moramo biti pripravljeni na vse, se mi je sesul svet. A hkrati sem začutila, da moram vse predati v Božje roke. Sama tega ne bi zmogla nositi.«

Skupaj z otroki je našla oporo v molitvi. Romali so, prosili, prijatelji in skupnosti so darovali maše, klicali, stali ob strani. Ta mreža podpore ji je pomagala, da je zdržala mesece negotovosti.

»Zelo veliko smo molili. Takoj po nesreči, vsak dan. Čutila sem, da nisem sama. Ko sem vse izročila Bogu, je prišel mir – ne zato, ker bi vedela, kako se bo končalo, ampak ker sem zaupala.«

Skupaj skozi življenje – tudi v različnosti

Danes sta zakonca že več kot štiri desetletja poročena. Večino stvari počneta skupaj – romanja, skupine, izlete, vsakdan. A poudarjata, da popolnosti ni in da so tudi konflikti del odnosa. Ključ je v pogovoru, iskrenosti in pripravljenosti povedati, kaj nosiš v sebi.

Tinica odkrito pove, da je morala sprejeti dejstvo, da misli ni mogoče brati – in da je treba stvari izreči. Tonček pa doda, da ga je prav nesreča ustavila in vrnila k bistvu: družini, odnosom, prisotnosti.

Njuna zgodba je dokaz, da tudi po največjih padcih lahko pride novo, polno življenje. Drugačno, počasnejše, a morda globlje. Preizkušnje ne uničijo nujno – včasih preoblikujejo. In čeprav si jih nihče ne želi, lahko postanejo prostor rasti, hvaležnosti in ljubezni.