Exodus 1945 – spomin in opomin

Komentar tedna 27. 02. 2026, 13:10 dr. Janez Juhant

Ob ogledu filma sem se spomnil besed, ki jih je pogosto ponavljal Justin Stanovnik: »Kdaj bodo nastala umetniška dela o največji tragediji slovenskega naroda?« Proces je sicer zahteven in dolgotrajen, vendar se – kljub zaroti molka – revolucija vse bolj razkriva ne le v lažni mitski podobi njenih snovalcev in naslednikov, temveč v vsej svoji v tragični in kruti resničnosti za naš narod. Knjigam, razpravam, farnim ploščam, prireditvam društev Nove slovenske zaveze, Združenih ob Lipi sprave, Vseposvojitve, pričevanjem, dokumentom in dogodkom in vsem drugim prizadevanjem se je zdaj pridružil še ta film.

David Sipoš se je s svojo ekipo že pogumno lotil bolečih tem s filmi o škofu Vovku, Grozdetu in drugih, zdaj pa predstavlja umetniški vrhunec Exodus 1945 – Naša kri. Kot napovedujejo ustvarjalci, načrtujejo tudi nadaljevanje. Film nazorno osvetljuje revolucionarno ihto, ki je preplavila Slovenijo ter pojasnjuje, zakaj smo kot posamezniki in narod obglavljeni, zdesetkani, ustrahovani in obremenjeni. Revolucija nam je potrgala korenine ter nas pogreznila v moralni, socialno-gospodarski in politični nered, iz katerega se tudi v samostojni državi le počasi pobiramo. Ker nas je levičarska Golobova oblast potisnila na dno, bodo sedanje volitve pomembna preskušnja naše življenjske in družbeno-politične sposobnosti, da kljubujemo in preživimo.

Film osebno nagovarja z nadčloveško močjo in pretresljivostjo tragedije ranjencev ter preostalih beguncev, ki so bili na seznamu komunističnih oblastnikov za ustrelitev. Rešiti življenje v begunstvu ali umreti – to je bila kruta alternativa. Gledalcu zastavlja vprašanje vesti, kako ravnati v nečloveško zahtevnih razmerah med življenjem in smrtjo. Naj zdravnik, oče številne družine, reši sebe in svoje bližnje ali naj gre v gotovo smrt z ranjenci? Podobno domobranski poveljnik, oče ranjenega vojaka, medtem ko je preostala njegova družina na poti na Koroško. In v Vetrinju je svetovno znani zdravnik dr. Valentin Meršol postal rešitelj tisočev ljudi.

Na vlaku ostanejo duhovnik, domobranski kurat Janez Jenko z bogoslovci Zajcem, Mikundo in Pavlovčičem, medicinske sestre – med njimi sestri Kristina in Jelka Mrak – ter okoli sto težkih ranjencev. Duhovnika, bogoslovca, ranjence in druge novi oblastniki kruto umorijo, drugo strežno osebje »obsodijo« na dolgoletne zaporne kazni.
Ljudje so postavljeni pred odločitve, ki presegajo sposobnosti omejenega človeka in bi jih lahko razrešil le Bog, ki vse vidi in vse ve. Treba se je bilo odločati med zvestobo družini, poklicu, sotrpinom in gotovo smrtjo. Gledalec se sprašuje, kaj bi storil v takšnem položaju. V zahtevnih razmerah se navadno odločamo po svojih vrednotah ter dosedanjih spoznanjih in izkušnjah. Kruti sistem pa je človeka prisilil, da je prestopal meje nedotakljivosti življenja, kar je večino potiskalo v umik ali kruto smrt.

Posameznik je kot samostojna oseba lahko pripravljen darovati življenje, kakor so ga kurat Jenko ali sestre, ki so vztrajale ob ranjencih, zavedajoč se, da to lahko pomeni njihovo smrt. Nasilni posegi v življenje drugega, kakršne so uvedli totalitarni sistemi, so proti Božji volji in povzročajo travme tudi storilcem, ki za seboj puščajo opustošenje in smrt. Kot opozarjajo Hannah Arendt in drugi poznavalci nasilnih sistemov, se je treba od začetka stalno in vztrajno upirati podjarmljenju človeka, kajti ko se lažni, nečloveški sistem s pokornostjo utrdi, je teror vedno teže ustaviti.

Zato se bo treba ob volitvah odločati proti lažnim in nasilnim uničujočim mehanizmom levičarske oblasti, ki si prizadeva podjarmiti Slovenijo. Odločno izberimo zahtevno pot upanja za samostojno državo, torej politike, ki bodo skrbeli za pristno življenje oseb, družin in naroda! Film si ni priporočljivo ogledati le zaradi spoznanja zgodovinske resnice, temveč tudi zato, ker nas spodbuja k odgovornemu ravnanju v zahtevnih razmerah tudi danes.

Po ogledu filma se bo vsak na volitvah lažje odločal za osvoboditev od lažne polpreteklosti, ki nam jo vsiljujejo levičarji, da bi nas obdržali v sužnosti. Pri Mojzesu beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod.« Ne pozabimo: zaradi vere v Kristusa so ljudje sprejeli telesno smrt, da bi živeli duhovno izpolnjeno življenje za druge in za Boga.

Pred nami je tudi danes Mojzesova dilema: oblast, ki z lažjo in prevarami uničuje življenje, ne more biti opcija vernega kristjana.