Politika, človekovo dostojanstvo in skupno dobro

Komentar tedna | 18.11.2022, 14:30 Dr. Igor Bahovec

Smo sredi obdobja volitev in referendumov in dobro se je ozreti na politiko.

Kaj je politika? Ljudje se strinjamo, da je politika urejanje skupnih zadev. Nekateri politiko opredelijo kot delo za skupno dobro. Ta opredelitev je precej zahtevna, kajti v politiki pogosteje kot skupno dobro prevladujejo ideologije ali interesi skupine, stranke. Veliko politikov politiko uporablja za pretirano uveljavljanje sebe.

Sedanji papež politiko izjemno ceni. Znane so njegove besede, da je politika ena najvišjih oblik ljubezni do drugega. Ali je taka politika možna? Ali je možno, da politiko povezujemo z družbeno ljubeznijo? Odgovor je da. Dobro je, da razvijamo ljubezen v medosebnih odnosih v zakonu, v družini in med prijatelji, dobro pa je tudi razvijati družbeno ljubezen v javnem življenju, denimo v poklicnem delu, prostovoljnih dejavnostih in politiki.

Dobro je, da razvijamo ljubezen v medosebnih odnosih v zakonu, v družini in med prijatelji, dobro pa je tudi razvijati družbeno ljubezen v javnem življenju, denimo v poklicnem delu, prostovoljnih dejavnostih in politiki.

Ni samoumevno, da sprejmemo tako vizijo. V družbi prevladujejo drugačni vzorci mišljenja in delovanja. A če nekaj ljudi sprejme tako vizijo kot izziv za daljši proces, menim, da sčasoma lahko veliko prispevajo k boljši kulturi političnega življenja. Naloga je zelo zahtevna, a konkretni primeri kažejo, da ni nemogoča.

Izmed politikov, ki so politiko povezovali z ljubeznijo, je primerno omeniti Roberta Schumana, očeta Evropske skupnosti. Po Schumanu se je demokracija »rodila tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem življenju na tem svetu uresniči dostojanstvo človeške osebe,« denimo kot spoštovanje svobode in pravic ter »uresničenju bratske ljubezni v odnosu do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.« Zato ne presenečajo njegove besede: »Skupaj z Bergsonom sklepam, da je 'demokracija evangeljske narave, saj je njeno gibalo ljubezen'«.

Schuman ni edini politični voditelj, ki je v politiki deloval z ljubeznijo. Omenimo le par velikih imen. Mahatma Gandi, Martin Luter King, Nelson Mandela in nadškof Desmond Tutu so pokazali, da je možno brez nasilja odgovoriti na kolonializem, rasno neenakost in apartheid. Zaupali so v moč pravice in dobrega, a uspelo jim je, ker so znali biti blizu ljudem, prisluhnili so duši ljudstva. Za skupno delovanje so privabili dovolj ljudi, da so s procesom družbenega dialoga odprli pot za boljšo družbo. Bili so elita, ki je živela kulturo bližine. Veliko tega je značilno tudi za delovanje našega Janeza Evangelista Kreka.

Mislim da večina politike nikoli ni delovala na tak način. Konkretni dosežki omenjenih ljudi pa kažejo, da v politiki ne gre le za večino. Zaupati je treba, da lahko manjšina prebuditi družbeni proces, ki celotni družbi prinese spremembo na bolje.

Poslušati je treba strokovnjake, a slišati je treba tudi ljudi, kajti strokovnjaki so včasih daleč od konkretnega življenja: potrebna sta strokovno znanje in življenjska modrost.

Mislim, da je za dobro politiko značilno tudi to:

1) Dober politik je človek, ki zna stvarno videti ljudi in družbo ter je zavezan, da bo deloval v dobro vseh. Izstopiti mora iz pretirano zoženega interesa zase in za svojo skupino. To ne pomeni prezreti prioritet stranke, ampak to videti v kontekstu celote. Razumeti je treba, da je celota sestavljena iz različnih delov in da je celota več kot seštevek delov. Dober politik na nek način upošteva in vključuje drugačno usmerjene, tudi nasprotnike. Skupno dobro je kot dež, ki pada na dobre in slabe.

2) Človek tega ne more delati sam; potrebuje dobre sogovornike in sodelavce. Poslušati je treba strokovnjake, a slišati je treba tudi ljudi, kajti strokovnjaki so včasih daleč od konkretnega življenja: potrebna sta strokovno znanje in življenjska modrost.

3) Dober politik mora razumeti značilnosti kulture in družbe v kateri deluje. Občutek mora imeti za ekonomsko-politične potrebe, a nič manj ni pomembno razumeti identiteto ljudstva, dobre in težke vsebine zgodovine in sedanjosti. Upoštevati je treba spomin naroda, preteklost, dobro analizirati sedanjost, sicer ostajamo razdrobljeni in razdeljeni, ter biti nosilec upanja in poguma za prihodnost.

4) Živimo v družbi, kjer prevladujeta individualizem in potrošništvo. V ospredju so interesi zase. Potrebni so politiki, ki uspevajo izstopiti iz take kulture upoštevajo skupno dobro.

5) V današnjem času polarizacij je potrebno vsaj do neke mere preseči delitve, si prizadevati za skupno dobro in iskati poti do spravljene različnosti. Zlasti v Sloveniji, kjer je zelo veliko razdeljenosti in sprtosti, bi morali podpreti politiko, ki deluje v smeri spravljene različnosti.

6) Dober politik ima občutek za ljudi, zlasti za iste, ki brez svoje krivde ne morejo zaslužiti za dostojno življenje ali ki so iz družbe izločeni. A ne gre le za neposredno pomoč. Potrebno jih je slišati, biti njihov glas v javnosti in jim pomagati, da razvijejo svoje potenciale.

7) Konkretno politiko določajo vsebine in način delovanja. Seveda je pomembno, da je vsebina politike sprejemljiva z vidika osnovnih elementov etike družbenega sožitja, na primer dostojanstvo človeka, pravičnost, svoboda, odgovornost. A nič manj ni pomemben način, kako vsebino uresničujemo.

Pojdimo na volitve in prispevajmo svoj glas tistim, ki jim je blizu vizija dobre politike.

Po volitvah pa podprimo ljudi, ki delujejo za dobre rešitve. Tudi če pridejo od ljudi iz strank, ki nam niso blizu. Človek je več kot ideologija neke stranke.

Končno, če želimo taki politiki odpirati pot, bo zlasti med kristjani treba precej okrepiti civilno združevanje. Ni treba biti politik, da deluješ politično.

Ni treba biti politik, da deluješ politično.