Kjer sta dobrota in ljubezen, tam prebiva Bog

Naš pogled 15. 11. 2022, 14:45 Damijana Medved

Taizé sem prvič obiskala poleti 1997; takrat sem bila še ena od potnic zelo zaželenih avtobusnih skupin, ki so tedensko prihajale iz Slovenije v Taizé. Taizéjska srečanja sem sicer okusila ob novoletnih romanjih zaupanja v evropskih mestih, ampak doživeti taizéjsko duhovnost v Taizéju je, kot bi prišel k izviru. Eden mojih prvih spominov je, kako sedim čisto zadaj v cerkvi, ob odprtih glavnih vratih in prepevam taizéjske speve v poletnem večeru, medtem ko zunaj vrvi življenje, se sliši smeh in govorjenje … mene pa ponavljanje svetopisemskih vrstic odnaša nekam stran …

Vse od takrat ostajam redna obiskovalka te burgundske vasice in jo obiščem vsaki dve leti.

Taizé je medtem seveda doživel spremembe; kot vse na tem svetu. S pojavom mobilnih telefonov so tako npr. izginile telefonske govorilnice, pred katerimi so se v starih časih vile vrste.
Po napadu na brata Rogerja (zaradi posledic le-tega je tudi umrl) leta 2005, ko ga je med večerno molitvijo z nožem zabodlo neko dekle, je bilo prepovedano v cerkev nositi torbe.
Ob seriji terorističnih napadov v Franciji, so pred cerkvijo v času molitev postopali do zob oboroženi vojaki, kar je vsaj meni osebno vzbujalo več strahu kot zaupanja in se mi je zdelo tudi povsem kontradiktorno s samo naravo Taizéja. Bo tako za vedno, sem se tedaj spraševala.

V času covida leta 2020, so bile v cerkvi obvezne maske, na tleh so bila označena mesta, kje lahko sediš, bilo nas je le peščica, kar naprej smo razkuževali roke, nosili plastične rokavice pri delitvi obrokov; objemanje in rokovanje pa je bilo strogo prepovedano, kar se mi zdi v popolnem nasprotju duhu tega kraja.

V zadnjih letih se tudi zelo poudarja ničelna toleranca do spolnega nadlegovanja. Zapisi o tem so jasno izpostavljeni in vzpostavljen je protokol v primeru le-tega.

Vse našteto mi je bilo težko sprejeti (no, še najlažje se je bilo odreči govorilnicam:-)): sprejeti dejstvo, da nekdo napade ustanovitelja skupnosti, starega, drobnega moža in to v cerkvi, med molitvijo. Sprejeti, da ne smem v cerkev nesti torbe, kjer so se sicer vedno znašli Sveto pismo, blok in pisalo. Sprejeti prisotnost vojakov med molitvijo (tisto leto tega dejstva med molitvijo nikakor nisem mogla odmisliti in sem bila vedno na preži, kje so izhodi, če pride do napada ...). Sprejeti dejstvo, da se tudi na tem posebnem kraju, ki je meni vedno predstavljal simbol Ljubezni, ljudje, ki udejanjajo spolno zlorabo. Sprejeti dejstvo, da smo vsi udeleženci potencialno nevarni drug drugemu.

Pa vendar me izkušnje učijo, da vse mine, kajti: torbe so v cerkvi spet dovoljene, vojaki so že davno odšli, cerkev je spet polna, plastične rokavice se zahteva samo za tiste, ki se neposredno dotikajo hrane ... Prihajajo pa seveda novi izzivi ...

Letošnje leto je brez dvoma v senci vojne v Ukrajini in zanimivo, del naše skupine so bile slovenske družine, madžarska družina, ukrajinski družini, ruska družina in družina iz Hrvaške, za katero smo pozneje izvedeli, da oče izhaja iz Sarajeva in ima za sabo begunsko izkušnjo, ki je bila kot odmev na pričevanje ukrajinskega očeta.

Tako ganljivo je bilo videti, da ruska družina prevaja ukrajinski, da ob popoldanskem izzivu prikažejo, kako ruska družina sprejme ukrajinsko v svoj dom.

Tako ganljivo je bilo videti, da ruska družina prevaja ukrajinski, da ob popoldanskem izzivu prikažejo, kako ruska družina sprejme ukrajinsko v svoj dom. Kot sta me ganili ukrajinski družini in še posebej pričevanje očeta, kako so morali čez noč svoje življenje spraviti v dva kovčka in zapustiti svoj dom, se me je še bolj dotaknila prisotnost ruske družine. Mislim, da je bilo potrebno veliko poguma, da so prišli v Taizé in sem jim res hvaležna za to, da so zbrali voljo in pogum za to pot.

Kljub vsem spremembam, pa nekaj ostaja isto: v vseh časih (času analognih telefonov, času po napadu na ustanovitelja skupnosti, času terorističnih napadov, času covida, vojne v Ukrajini) se trikrat na dan vsi zberemo ob molitvi, kjer med drugim pojemo Ubi caritas et amor Deus ibi est (Kjer sta dobrota in ljubezen, tam prebiva Bog).

P.S. Stalnica pa ostaja tudi preprost zajtrk v Taizéju, kar deluje pomirjujoče: kruh, maslo in dve vrstici jedilne čokolade:-)