75 let Edvina Fliserja: »Bogu sem hvaležen za dar in pot, ki mi jo je namenil.«

Naš gost | 26.10.2022, 12:41 Mirjam Judež

V soboto smo v oddaji Naš gost spoznavali glasbenika, ki je zelo zaznamoval podobo zlatih let slovenske popevke ter kot pevec in kot avtor pustil nepozabni pečat tudi v narodnozabavni glasbi, v zadnjih letih pa kot pedagog, ki talentiranim mladim rodovom predaja znanje in izkušnje. Z nami je bil Edvin Fliser, ki je 26. oktobra 2022 praznoval 75 let svojega življenja. Z njim se je pogovarjal Marjan Bunič.

Rodili ste se v Šibeniku, kjer ste preživeli otroška leta …

»Na ta čas imam zelo lepe spomine, ker sem se rodil v hiši ob morju. Stopiš iz hiše in že si na morju. Tam so moji prvi otroški prijatelji, ki so bili kasneje tudi prijatelji v srednji šoli. Vsako leto sem komaj čakal na konec šolskega leta, da smo se vrnili za dva meseca v Šibenik in Zadar, kjer imam sorodnike.«

Kaj vam pomeni morje?

»Morje je res nekaj posebnega, živ organizem, ki se neprestano spreminja. Zdaj mirno, kot olje, naslednji trenutek nakodrano, razburjeno, razburkano … Treba ga je spoštovati. O morju sem napisal poetično pesnitev Morska impresija, ki je pred nekaj leti izšla v moji pesniški zbirki.«

Dalmacija, morje … To je zaznamovalo tudi vašo glasbo.

»To je posebnost, ki te bolj definira. V skladbi Otroci morja se to kar precej čuti, tudi v ostalih skladbah. V pesem Morje, ki sem jo pel na Melodijah morja in sonca (MMS), sem tudi vnesel mnogo čustev, ki jih čutim do morja. Dalmacija ni samo morje, so tudi kamen, borovci, mediteranske dišave v zraku, ljudje … To je v meni pustilo globok pečat.«

Kaj pa je prinesla Štajerska? Mati je bila Dalmatinka, oče Slovenec, dedek Mariborčan.

»Štajerska je tudi svojstvena po svojem veselju, vinorodnem potencialu, ki ga ima, po svoji odprtosti. Tudi to je pokrajina in dežela, ki v človeku pusti pečat. Tudi Štajerski sem posvetil precej pesmi. Ta dva vpliva Dalmacije in Štajerske sta se včasih celo malo dopolnjevala. Dalmatinska melodika in štajerski ritmi, polke, to je dajalo posebno noto skladbam, ki sem jih pozneje pisal.«

Kako je glasba prišla v vaše življenje?

»Oče je bil zelo dober violinist, mamica prihaja iz pevske družine, bila je zelo dobra pevka. Družina je pela na koru, kar je bila včasih čast. Muzika mi je bila položena v zibelko, tako sem se kar zgodaj začel spogledovati s harmoniko. Ko smo prišli v Maribor, sem prosil očeta, če bi mi kupil malo 12-basno harmoniko. Oče mi je ustregel.«

V okviru Pedagoške akademije v Mariboru pa še drugi inštrument: klavir.

»Kasneje sem »preklopil« na klavir in na srednji glasbeni šoli fakultativno še solo petje. Klavir in zborovsko petje sta mi dala dobro osnovo za to, da sem lahko sledil tokovom v slovenski glasbi in glasbi v tujini in da sem tudi sam začel počasi komponirati. To je zelo pomemben del mojega delovanja v mladosti.«

Kdaj ste vi osebno začutili, da je vaš glas nekaj posebnega?

»To sem začutil kmalu, ko smo igrali skupaj z vojaki v zasedbi Boem. Njihov pevec, vojak, je hotel peti nekaj angleških skladb, pa mu ni uspelo. Pa sem rekel, naj še jaz poskusim. Za tiste čase smo igrali kar težke skladbe in mislil sem si, če jih lahko zapojem, je to že nekaj posebnega. Pri Rdečih dečkih se je to še malo bolj razvilo, takrat sem že malo razmišljal, da bi se profesionalno ukvarjal z glasbo. Relativno zgodaj sem začutil, da bi glasba lahko bila nekaj, s čemer bi šel skozi življenje.«

S Slovensko popevko ste dosegli popolnoma drugo raven, sami ste rekli, da je šlo zelo zares. Obstaja pa tudi prigoda s prve Slovenske popevke, ko ste prešpricali vajo z orkestrom.

»Star sem bil 20 let in zaljubljen v deklico, ki je stanovala v Ravnah na Koroškem. To je moja sedanja soproga. Ko so bile vaje za Popevko, sem bil pri njej. Kot debitant sem dobil dve skladbi: Tam, kjer sem doma in Zgodovina moje žalosti. Seveda smo te skladbe prej posneli in bil sem nekako prepričan, da ne rabim nobene vaje, saj smo vsak teden prepevali z Rdečimi dečki po 20, 30 tujih zelo težkih pesmi. Dve slovenski, ne pretirano težki, se mi nista zdeli, da bi bili kaj posebnega, zato sem nameraval kar direktno na prireditev. Niti na generalko nisem šel, kar mi je bilo kasneje zelo žal. Nastop je šel gladko, z močnim aplavzom, tako, da sem se moral pri skladbi Tam kjer sem doma dvakrat vrniti na oder po aplavz. Pesem je dobila 3. nagradno občinstva. Na mojo srečo se je dobro končalo, lahko bi šlo pa marsikaj narobe.«

Z zadovoljstvom gledam na prehojeno pot, ne bi si želel nič drugega v življenju kot to, kar sem doživel. Bogu sem hvaležen za dar in pot, ki mi jo je namenil.

Bili ste tudi del zasedbe Pepel in kri, v njej prepevali tudi kot solist. Kakšni so spomini na te čase?

»Zelo lepi. Že od osnovne šole sem rad pel v zboru, komaj sem čakal na pevske vaje. Tadej Hrušovar, Dečo Žgur in Dušan Velkavrh so naredili skupino, ki je na sodoben način prepevala  zborovske pesmi. Mladi slovenski pevci so zelo radi sodelovali v skupini. Ditka Haberl, Oto Pestner, Ivo Mojzer, jaz, spremljevalni vokali Strune … Vokalno je bila to izredno močna skupina. Posneli smo celo vrsto pesmi, dosti nastopali po Sloveniji, tudi v drugih republikah. To je bilo zares posebno obdobje, neizbrisno v mojem spominu.«

Ne moreva mimo vašega glasbenega poglavja v narodno-zabavni glasbi. Sodelovali ste z zasedbami: Slovenski muzikanti, Alpski kvintet, Mak in Ansambel Ekart.

»To je zelo zanimivo poglavje v mojem pestrem glasbenem življenju. Prišla je ponudba, da se pridružim Slovenskim muzikantom, odličnim glasbenikom in po premisleku sem pristal na sodelovanje. S Slovenskimi muzikanti sem doživel, kaj naša muzika pomeni v tujini. Največje zasluge za to ima Avsenik, ampak tudi drugi kakovostni ansambli, ki so šli po njihovih poteh, so bili deležni spoštovanja in cenjenosti pri avstrijski, nemški in švicarski publiki. Na nemško govorečem področju smo imeli veliko nastopov, bilo je sicer zelo naporno, a na prijetno druženje me vežejo prijetni glasbeni spomini. Ko sem se vrnil domov, sem nadaljeval z ansamblom Mak, kjer je pela tudi Andreja Zakonjšek, danes solistka mariborske opere, takrat še študentka v Grazu. Ustvarili smo nekaj zelo lepih pesmi, osvojili nekaj nagrad. V Alpskem kvintetu sem bil samo eno sezono, sem pa z njimi zelo rad sodeloval, ker bili so imenitni glasbeniki, ki so ustvarjali dobro glasbo. Z Ansamblom Ekart pa sem kar dolgo sodeloval. Če damo vse na kup, je izkupiček veliko nastopov, snemanj, veliko novih skladb, veliko vsega, kar ostane globoko v srcu.«

Če bi se vrnili v preteklost, bi na vaši poti kaj spremenili?

»Večkrat sem razmišljal, da bi se morda lahko kot solist uveljavil v tujini. To bi zahtevalo življenje zunaj, kar mi pa ni bilo posebej všeč. Vedno sem se rad vračal domov z igranj z ansambli.«

Omenili ste dom, nekje sem prebral, da vas najbolj osrečuje mirno družinsko življenje. Letos z ženo, tisto mladenko, zaradi katere ste prešpricali vajo na prvi Slovenski popevki, slavita 50 let poroke, vi pa slavite jubilej 75 let …

»30. 12. 1972 sva se poročila in letos bo že 50 let, kar sva skupaj. Boga prosim, da bi dočakala. To so res lepa leta. Imava čudovito hčerko Jadranko. Z zadovoljstvom gledam na prehojeno pot, ne bi si želel nič drugega v življenju kot to, kar sem doživel. Bogu sem hvaležen za dar in pot, ki mi jo je namenil. Samo prosim Ga, da bi doživel še nekaj jubilejev …«