Marjan Bunič
Boštjan Smole
Tone Gorjup
Pogled z mesta nesreče (foto: Osebni arhiv družine Količ)
Pogled z mesta nesreče | (foto: Osebni arhiv družine Količ)

Teža dokončnosti in dotiki Božje milosti

01.11.2022, 20:55 Marjana Debevec

V Bovcu se je zgodila letalska nesreča, življenje je v njej izgubil pilot motornega letala. Teh nekaj skopih besed je 29. julija 2018 življenje obrnilo na glavo družini Količ iz Brežic, ki je izgubila moža in očeta 6 otrok izkušenega pilota Štefka. Na praznik Vseh svetih, ko se še posebej povezujemo z vsemi našimi rajnimi, je bila v Družinski katehezi z nami njegova žena Mateja.

Mateja in Štefko Količ prihajata iz sosednjih župnij, kjer sta bila zelo dejavna. »Vodil je župnijski mladinski center, oratorije, jaz otroški pevski zborček in tako sva se poznala že kar nekaj časa, preden sva postala fant in dekle. Kasneje mi je povedal, da si je kot prvi kriterij pri izbiri dekleta postavil vero. Rekel si je: Želim se poročiti z vernim dekletom.«
Tako sta stopila na skupno pot, ki je kot vsaka druga imela vzpone in padce.
»Ja, brez preizkušenj res ne gre. Na začetku je bilo to že sprejemanje različnih navad, poskušanje spreminjati drugega namesto sebe. Se spominjam, kako me je, ko so prišli otroci, začelo motiti, da Štefko ne je mesa. Bala sem se, da bodo še otroci postali izbirčni. In kar nekaj let sem se borila s tem, ampak je bilo zelo neuspešno. In ko mi je naposled nekako uspelo, da sem to sprejela, je Štefko začel samoiniciativno jesti meso. Zdaj ko gledam nazaj, si mislim, koliko nepotrebne slabe volje in teženja je bilo z moje strani.«

Prve preizkušnje

Mateja Količ se zaveda, da je zakon pot, na kateri drug drugemu nismo dani samo za veselje in pomoč, ampak tudi zato, da se brusimo med seboj.
Težja preizkušnja je prišla, ko sta kmalu v začetku četrte nosečnosti izgubila otročka. »Čutila sva veliko žalost in bolečino, hkrati pa tudi toliko večjo hvaležnost za tri zdrave otroke in toliko globlje zavedanje, da je življenje zares božji dar. Potem smo molili še za ena otroka in Bog nama je podaril še tri.«
Prišla je tudi bolezen v širši družini. Štefko mlajši brat je zbolel za rakom, stanje se je slabšalo. In Štefko je zanj več mesecev vsak dan na kolenih molil rožni venec božjega usmiljenja. »Želela sva mu pripeljati duhovnika, vsaj k smrtni postelji, ampak nama ni uspelo. Na veliki petek sem mu na nočno omarico ob posteljo postavila podobo podobico usmiljenega Jezusa, mi pa smo zanj molili devetdnevnico božjega usmiljenja. In umrl je prav na nedeljo božjega usmiljenja, kar je bilo za naju res ganljivo znamenje.«

Bog je bil za naju Stvarnik, Očka, Odrešenik, Ljubezen in opora

Pomembna prelomnica za njun odnos in osebno vero pa je bilo srečanje z Družino in življenjem. »Vedno bolj sva se zavedala, da najin odnos potrebuje stalno nego, če želiva da obstane in da bi postajal še bolj izpolnjujoč. In pri tem je bil za naju DiŽ v vseh teh razsežnostih delovanja nepogrešljiv.«
Tudi sicer sta že vse od začetka želela zakon graditi na trdni skali. »Ampak v praksi je bilo na začetku še veliko zanašanja na lastne moči. Potem pa sva vedno bolj spoznavala svojo šibkost. Spoznavala, da potrebujeva Božjo milost, Božje gnetenje in preobrazbo po molitvi, po Božji besedi zakramentih teh seminarjih, ki so bili res duhovno bogati. In tako Bog postaja nepogrešljiv, bolj ko ga spoznavaš, ko živiš v odnosu z njim. Bolj pomembno mesto nekako zavzema v življenju kot Stvarnik, Očka, Odrešenik, Ljubezen in opora

Zadnja družinska slika; zraven je tudi dekle najstarejšega sina
Zadnja družinska slika; zraven je tudi dekle najstarejšega sina © Osebni arhiv družine Količ

Ko na obrazih ljudi razbereš, da se je res zgodilo...

V to veselju, da imata drug drugega, je zarezala strašna novica. Štefko se je ponesrečil z letalom. »Najprej sem zanikala, si mislila, da to ne more biti res. Ampak potem na obrazu teh, ki ti povejo, razbereš da je to resnica. In zdaj, ko gledam nazaj, vidim vse milosti, ki mi jih je takrat naklonil Bog. In ena prva taka je bila da sem reagirala na to novico tako, da sem rekla otrokom: gremo molit. In res smo pokleknili in jokali in molili rožni venec božjega usmiljenja, ki ga je Štefko tako rad molil. Spomnim se teh zmedenih prestrašenih objokanih oči najmlajših treh, ki so zrle vame, jaz pa tako nebogljena kot oni, nemočna in v solzah
Medtem so prišli povedat, da je Štefko umrl, da je zgorel. »In to je bila res neznosna teža dokončnosti, ki me je nekako kar hromila. Takrat se dejansko nisem želela z nikomer se pogovarjati. Želela sem si biti sama. Poslala sem samo nekaj sms sporočil prošnjo za molitev in pa spovedniku v Krško prošnjo, da bi daroval sveto mašo. Potem sem prosila, da nas peljejo na kraj nesreče. S seboj sem vzela rožni venec in blagoslovljeno vodo. Bila sem trdno odločena, da ga hočem videti, da ga hočem pokrižati, da ga hočem objeti. Ampak nas potem niso pustili do njega in sploh ne, da bi šli vsi skupaj. Mogoče bi sama še lahko šla, ampak nisem vztrajala. Nisem hotela otrok pustiti tam samih.

Štefko količ
Štefko količ © Osebni arhiv družine Količ

Gasilec je pokleknil skupaj z nami

Prosila sem tudi, če lahko pokličejo duhovnika in v tisti mučnosti trenutka, ko smo tam čakali, sem pokleknila in začela moli desetko za duše v vicah. Vsa ekipa reševalcev, gasilcev, policistov se je diskretno umaknila. Pristopil pa je mlad gasilec in on je molil z nami. Ta njegova gesta je bila močen žarek upanja za mene v tistem trenutku.« Šele kasneje je dojela, da je ta močna tolažba izhajala tudi iz molitve velikega števila ljudi po vsej Sloveniji. »To, da smo ob tej strašni novici moli in res ena milost, ker ne vem, kaj bi sicer lahko boljšega naredili.«
Po obisku letališč, se je z otroki odpravila do Soče. » Vsak smo bili v svojem svetu v svoji bolečini. Meni se je svet ustavil. Spomnim se, da mi je bilo prav neverjetno, kako lahko ljudje še kar naprej veslajo, se pogovarjajo, se smejejo. Meni pa se je svet ustavil in sem sedela tam ob Soči in skozi solze gledala te valove. In takrat mi je Bog podaril drugo milost, ko sem se spominjala vsega, kar nama je bilo poudarjeno v 20. letih
Ravno nekaj dni pred nesrečo sta namreč praznovala 20. obletnico poroke. »In sem začutila neizmerno hvaležnost zato, da mi je bil podarjen, za otroke, ki so nama bili podarjeni, za vsa ta leta in to je bila res ena velika milost, ki me je potem zelo močno spremljala v naslednjih dneh tednih mesecih in mi je nekako pomagala preživeti.«

Oltar in križ na mestu nesreče
Oltar in križ na mestu nesreče © Osebni arhiv družine Količ

Čutila sem fizično bolečino

»Potem se je bilo tako težko vrniti domov brez Štefka. Spomnim se prav fizičnih bolečin v udih v glavi.« Potem pa ji je Bog dal še to tretjo pomembno milost. »Da niti za trenutek, kljub tej bolečini in izgubi, nisem izgubila vere in zaupanja v Boga. Še bolj sem to ozavestila čez nekaj dni, ko mi je kolegica napisala, da ne razume, kako je lahko Bog, če obstaja dovolil, da se je ravno nam to zgodilo, ko smo tako verni. Začutila sem, da moram braniti Boga in sem ji napisala: Poglej, Bog ne dela tragedij. Mi tukaj, ki smo omejeni s časom in prostorom, vidimo samo en del, Bog pa vidi celoto in On gleda s perspektive večnosti. In ve kaj je najboljše za nas. Za vsakega izmed nas vse lahko obrne v dobro in vem, da zdaj ne razumem, ampak da nekoč bomo razumeli. In verujem, da je On ljubezen, da nas ne želim mučiti, ampak da želi našo srečno večnost

Ko so po nesreči prišli domov, so na mizo postavili svečko, Štefkovo sliko in še druge slike, kjer so bili skupaj. »In je bil to nekako svet prostor, kjer smo se zbirali k molitvi. Tudi ljudje so prihajali in smo res veliko molili. In en večer, ko smo tako bili zbrani v molitvi in smo si tudi pripovedovali spomine, je sosed Jure, rekel da ga je Štefko naučil moliti angel gospodov, ker je na oratorijih v času okrog poldneva, ko so igrali nogomet ob 12.00 vedno prekinil igro in so zmolili Angel gospodov. In Štefko je prav ob 12.00 poletel z letališča na svoj zadnji let. To mi je bilo znamenje Marijinega spremstva

Infuzija Božje ljubezni

V prvem letu je žalovanje najbolj intenzivno. In kakšno je bilo to obdobje za Matejo Količ? »Zame je bilo to obdobje izjemno intenzivno okušanje Božje ljubezni, nežnosti, domiselnosti, previdnosti, dobrote. Skoraj vsak dan sem bila ganjena nad Božjo ljubeznijo, ki se me je dotikala, ki mi je dajala moč zaupanje tolažbo. Prihajala je po božji besedi. Kot na primer: 'Nikakor te ne bom pustil same, nikakor te ne bom zapustil.' Potem tudi po ljudeh, ki so res pomagali na vse načine
Posebej jo je nagovarjala knjiga V Tvoji navzočnosti, ki jo je vsak dan brala. »In se je zdelo, kot da je zapisano prav zame prav za tisti dan za tisti trenutek. Za tisto stisko, v kateri sem bila, je bila notri tolažba ali pa neka pot, ki se je odprla. Večkrat sem že prej Jezusa prosila, naj me gane njegova ljubezen. In zdaj sem res bila ganjena ob tej ljubezni, ki sem jo doživljala. Pa tudi po dogodkih, po znamenjih lahko rečem, da je bilo tako, kot da sem bila priklopljena na infuzijo Božje ljubezni.« Seveda pa je bilo tudi sicer življenje zelo intenzivno, saj je morala sama vse stvari izpeljati.
Kako so žalovali otroci, kako jim je bila v oporo in kakšno je sama naprej peljala firmo, lahko prisluhnete v oddaji Družinska kateheza.

Štirje od šestih otrok družine Količ na kraju nesreče
Štirje od šestih otrok družine Količ na kraju nesreče © Osebni arhiv družine Količ

Danes častim jaz

V veliko oporo pa so ji bili tudi druge ljudje. »Deležni smo bili molitvene, finančne, pa tudi čisto konkretne pomoči mnogih. Od tega, da so skuhali kosilo, pa so nam ga pripeljali, da so mi otroke vozili v glasbeno šolo in k verouku. Ena prijateljica mi je pečen kruh poslala po pošti. Prišli smo na sladoled in je lastnik rekel, danes jaz častim.« Oporo so našli v župniku, župljanih, učiteljih, profesorjih, sošolcih, sodelavcih. »To je res nepregledna množica in res neizmerna moč in mi tudi z otroki zdaj molimo za vse te dobrotnike.«

Kamen v obliki srca

Mateja Količ je v tem času doživela veliko Božjih dotikov. Enega od njih je takole opisala: »Prvi rojstni dan po Štefkovi smrti je bil ravno veliki petek. Šla sem zgodaj zjutraj na sprehod. Spomnim se, kako sem šla po makedamski poti čez polje in jokala. In nekako mi je prišla na misel beseda, pa saj ti ni treba jokati, saj sem s teboj. In v tistem trenutku sem na tleh zagledala kamen v obliki srca. Bila sem res tako ganjena. Občutila sem kot darilo za svoj rojstni dan
Večkrat se je znašla v stiski, ker ni vedela, kako bo sama vzgajala otroke. »Enkrat se spomnim, da so me otroci razjezili in sem bila čisto obupana. Že zvečer v temi sem šla na pokopališče in sem tam jokala. Kar naenkrat pa slišim letalo, ki preleti nebo. Prav začutila sem, kot da je Štefko spet zraven.«

Srce v makadamu
Srce v makadamu © Osebni arhiv družine Količ

Skozi stisnjene zobe sem ponavljala: Jezus vate zaupam

Kaj pa stori, ko ji je najtežje? »Jokam. Največkrat sem jokala prav pri maši. Nekako mi je bil tam poseben kraj srečanja z njim. Ampak sem pa hitro spoznala, da te žalostne malodušne misli zelo hranijo druga drugo, da se zelo hitro bohotijo in da me vlečejo v brezno žalosti, malodušja, smiljenja same sebi. In v takih trenutkih mi je zelo dragocen pogled na sliko usmiljenega Jezusa, ki jo imamo na steni. Velikokrat sem tudi skozi solze ali pa stisnjene zobe ponavljala: Jezus vate zaupam. In Jezus je nekako vedno pomagal preusmeriti spomin na vse te dotike, ki sem jih bila deležna.« Pisala je tudi dnevnik hvaležnosti.

V Evharistiji se Štefka fizično dotaknem

S čim pa napolni praznino po Štefkovi smrti? »Predvsem se zavedam, da on ni izginil, da še vedno je, da je pri Bogu, da je dosegel svoj cilj in da ga moram izpustiti iz rok, da mu moram to privoščiti. On je vedno rekel, da so naš cilj nebesa. Mi moramo tako živeti, da bomo dosegli srečno večnost in če je on na cilju in srečen in če je pri Bogu, je še vedno z nami povezan
Seveda čuti fizično praznino, ko si želi dotika, bližine, pogovora. »Ampak tudi to mi je bilo dano, da sem začutila, da če verujem, da je Jezus zares v evharistiji, da se ga dotaknem, da ga sprejmem v svoje telo, in če je Štefko pri njem, potem je tudi evharistija nekako fizični dotik.«

Maša ob tretji obletnici Štefkove smrti
Maša ob tretji obletnici Štefkove smrti © Osebni arhiv družine Količ

Hvaležnost me je dvigala iz brezna žalosti

Mateja Količ zase pravi, da je prej bolj videla pran kozarec, medtem ko je Štefko bolj videl tisto polovico, ki je bila polna. »Prav ob njegovi smrti pa mi je bila dana milost, da sem začela pisati dnevnik hvaležnosti. Prav neverjetno je, kako se ti ob tem vedno bolj odpirajo oči. Vedno več vidiš stvari, za katere si lahko hvaležen, tako kot če gojiš misli žalosti in malodušja, smiljenja sebi, se tudi te množijo. Ampak enako je tudi s hvaležnostjo. In prav hvaležnost je bila tista, ki me je skupaj zaupanjem v Boga dvigala in me še vedno dviga iz brezna žalosti

Naš skupen čas je omejen

Kako pa Mateja Količ živi odnos z Bogom? »V bistvu si vedno bolj želim tega odnosa z Bogom, skozi ves dan. Veliko mi pomeni vsakodnevna sveta maša.« Vključila se je tudi v razne skupine: za žalujoče, v skupino Figulus, hodi na duhovne vaje.
Zakoncem pa polaga na srce: »Zavedajte se, da imamo na voljo omejen čas, da se drug ob drugem z Božjo pomočjo obrusimo v dragocene bisere. Enkrat bo te možnosti konec. In spomini, ko sem bila kot tank ali pa ko sem kuhala mulo, te spomini potem bolijo. Lepi so pa tisti, ko sem mu znala res srcem prisluhniti, ko sem poskušala razumeti, ko sem poskušala umirati se svoji sebičnosti, se opravičiti, odpustiti. Kot v materinem telesu zorimo telesno, da lahko preživimo na tem svetu, smo takrat, ko se rodimo, poklicani, da zorimo v ljubezni, da bomo lahko živeli v nebesih. In zdaj imamo ta čas, da to izkoristimo, ker enkrat pride potem konec, ko ne moremo več deliti te ljubezni in jo sprejemati.«
Prisluhnite celotni oddaji.

Odlomki iz knjig, ki so Matejo Količ nagovarjali

SVETO PISMO – BOŽJA BESEDA

• Ps 27,14: Upaj v Gospoda, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v Gospoda.

• Ps 32,8: Modril te bom in učil na poti, po kateri moraš hoditi, svetoval bom, moje oko je nad tabo.

• Heb 13,5: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.

• Jer 29,11: Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.

• Iz 40, 31: Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, hodijo, pa ne omagajo.

Sarah Young: V TVOJI NAVZOČNOSTI

• 5.8. – dan pogreba: Ko razmišljaš o izzivih današnjega dne, počivaj v meni, ki sem polnost vsega. Ne pusti, da ti skrb, ali boš zmogla prenesti vse pritiske, pobere vse moči. Glej vame, skupaj greva skozi današnji dan.

• 8.8.: Najlažje mi povrneš s srcem polnim hvaležnosti. Učim te, da bo hvaležnost postala del tvoje miselne naravnanosti. Pouči o tem tudi druge ljudi. Jaz bom odpiral pot pred teboj, korak za korakom.

• 11..8.: Pridi k meni. Odpri srce moji ljubeči navzočnosti. Rad bi, da okusiš mojo ljubezen, ki presega spoznanje.

• 14.8.: Jaz sem Alfa in Omega, isti včeraj, danes in na veke, zato je tvoj odnos z menoj trden temelj za tvoje življenje. Nikdar te ne bom zapustil. Ničesar se ti ni treba bati.

• 17.8. 2018: Tiho izgovarjaj moje ime, da se spomniš, da sem s teboj. Spomni se, da te nič ne more ločiti od moje ljubeče navzočnosti.

• 18.8.: Bodi pripravljena, da boš imela v življenju tudi težave. Pripravljena bodi, da se boš znašla v nemogočih situacijah, ki bodo presegale tvoje moči. Kadar prihajajo težave, zakliči k meni. Želim si, da se v svoji nemoči srečaš z mojo močjo in slavo.

• 22.8.: Zaupaj vame in se ne boj! Preizkušnje so vaje, s katerimi boš razvila »mišice zaupanja«.

• 8.9.:Pridejo dnevi, ko se ti zahteve, ki jih predte postavlja življenje, zdijo veliko večje od tvojih zmožnosti. V takšnih dnevih imaš dve možnosti: ali odnehaš ali pa se opreš name. Pomagal ti bom izvleči se iz blata malodušja. Iz trenutka v trenutek ti bom vlival moči in ti dajal vse, kar potrebuješ za ta dan. Zaupaj vame!

• 1.2: Če te vodim k prepadnim stenam, te tudi opremim za naporni vzpon nanje.

ROJENI ZA VEČNO ŽIVLJENJE Chiara Corbella Petrillo in njena zgodba

• Z Mario Grazio Letizio sva dobila enkratno izkušnjo večnosti. Po njeni zaslugi sva izgubila strah pred smrtjo.

• Naše življenje nima drugega cilja, kot je srečanje z Jezusom Kristusom – nekateri prej, drugi kasneje. Ponosen sem na svojo hčer, ker je bila nanj pripravljena že ob rojstvu. V čem je torej njena nesreča, saj je že pri Njem?

• Brez Boga je vse naključje, z Bogom pa lahko na trpljenje gledaš kot na povabilo k plesu. In ko začneš plesati, spoznaš, da je v trpljenju tudi veliko veselja, veliko miru.

BOŽJA PREVIDNOST Jean-Baptiste Saint-Jure, Claude La Colombiere

• Če v stvareh, ki se nas tičejo, drug vidi bolje od nas, kaj je za nas koristno, kakšna norost je potem misliti, da vidimo to bolje od Boga samega, od Boga, ki ni podvržen strastem, ki nas slepijo, od Boga, ki prodre v prihodnost ter predvidi dogodke in posledice. Bog se pravzaprav najpogosteje ravna po pravilu, da gre proti svojim ciljem po poteh, ki so povsem nasprotne potem, ki jih navadno izbere človeška pamet. (Zgodba o egiptovskem Jožefu) Kakšna bo naša zmeda, ko se bomo znašli pred Bogom in videli razloge za križe, ki nam jih je poslal, in za katere smo mu tako nehvaležni!

• Bog ima v vsem, kar dovoli, in v vsem, kar se vam zgodi, pred očmi samo vaše resnične koristi, samo vašo večno blaženost. Za trenutek premislite, kaj vse je storil za vas. … Kakšna nehvaležnost po tako velikih znamenjih ljubezni, da mu še zmeraj ne zaupamo in dvomimo, ali nas obiskuje zato, da bi nam storil dobro ali nam škodoval! Česa se vam je treba bati od roke, ki je bila prebodena in ki se je pustila za vas pribiti na križ?

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Družinska kateheza
Papež Frančišek (photo: Simone Risoluti) Papež Frančišek (photo: Simone Risoluti)

S čim je papež razjezil ruske voditelje?

Papež Frančišek je včeraj znova povabil k vztrajni molitvi za mir v Ukrajini. Trpeči narod je še posebej zaupal Marijini materinski skrbi. Od začetka vojne v Ukrajini so papež in njegova ...

p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček) p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček)

»Napad na korita je uspel.«

Zgodil se je končni razplet velike ofenzive slovenskega levega meščanskega razreda na vse možne pozicije. Desna opcija je izgubila vse volitve, levica ima zdaj absolutno oblast. Kako je to slabo ...