Predsedniški kandidati o spravi in evtanaziji

| 19.10.2022, 18:10 Tanja Dominko

Volitve se bližajo, predčasno lahko že obiščete volišče in izberete svojega kandidata za predsednika republike, da bo odločitev nekoliko lažja, pa smo na Radiu Ognjišče pripravili še eno volilno oddajo. Tokrat so bili z nami Milan Brglez, Janez Cigler Kralj, Nataša Pirc Musar in Vladimir Prebilič, medtem ko se je Anže Logar, ki je udeležbo sprva potrdil, nato odločil za sodelovanje na drugi radijski postaji. Katere teme smo izbrali tokrat? Med drugim so se opredeljevali do družinskega zakonika in evtanazije, zanimalo nas je, kako bi se trudili za spravo v slovenskem narodu in ali bi poskrbeli za dostojen pokop in obeležje žrtev povojnih pobojev, prav tako smo jim zastavili nekaj konkretnih vprašanj, povezanih s funkcijo predsednika.

V uvodnem delu so najprej izrekli svoje mnenje o tem, v katerih primerih bi čutili, da morajo nagovoriti državni zbor, koga bi odlikovali in ali bi ohranili prakso dneva odprtih vrat. S slednjim so se strinjali vsi, dogodek bi še celo nekoliko nadgradili.

Kako gledajo na spravo in svojo vlogo pri njej?

Predsednik države Borut Pahor je naredil zelo veliko na tem področju, kako bi ravnala Nataša Pirc Musar, ali so jo ganile gomile kosti izvensodno pobitih, ki so jih nedavno izkopali iz Macesnove gorice? »Vsak, ki je umrl, je en človek preveč, to je dejstvo. Me pa boli, da se dogodke med drugo svetovno vojno in po drugi svetovni vojni 70 let potem uporablja za razkol med znotraj slovenskega naroda. Večkrat so me že vprašali, ali bi šla v Dražgoše in potem v Kočevski rog. Moj odgovor je bil Dražgoše seveda, v Kočevski rog pa le, če bi začutila kot predsednica, da se povojnih pobojev ne zlorablja za demagoško politične teme in razkroj naroda. Sprava je nekaj, kar mora ponotranjiti vsak posameznik.« V nadaljevanju je poudarila tudi, da so bili domobranci na napačni strani zgodovine, NOB pa da je zanjo osebno »najbolj domoljubno dejanje v zgodovini Slovenije«.

Janez Cigler Kralj meni, da je najhuje, da se po skoraj osemdesetih letih od druge svetovne vojne še vedno ukvarjamo s tem in še vedno ni pomiritve v slovenskem narodu. »Bile so posebne razmere in ni bilo informacij. Ljudje so bili v stiski pod pritiskom različnih vojska in mislim, da je naša naloga danes, da ne naprtimo krivde tem fantom, ki so večinoma verjeli, da se iskreno borijo ali pa delajo za svobodno Slovenijo. Sam menim, da je tu predsednik Borut Pahor naredil veliko. Tudi Nova Slovenija je s predlogom zakona o dostojnem pokopu uspela kot opozicijska stranka, nekako z njegovo podporo in s podporo tudi nekaterih levih strank. Pomembno je, da začnemo delati konkretne korake k temu, da ljudje dobijo najprej dostojen grob, da se stvari brez medijske prisotnosti in brez škandaloznega pristopa uredijo in da tudi predsednik počasti spomin na vse umrle in tudi povojno izvensodno pobite.«

Milan Brglez je na vprašanje, ali si bi kot predsednik prizadeval za nadaljnje izkope in nato tudi dostojen pokop po vojni pobitih, odgovoril: »Mislim, da je zakon o dostojnem pokopu omogočil vsaj pravno podlago za to, da lahko najdemo mesto, kjer bodo lahko svojci počastili spomin, to je ključna zadeva. Smo še daleč od tega, da bi bila ta zadeva dokončana, ampak se je pa s tistim zakonom le premaknila z mrtve točke. Sam pravim, da se lahko državniško poklanjamo NOB-ju, ne pa revolucionarnemu nasilju znotraj tega. Povojni poboji so zame zločin proti človečnosti. To je v bistvu tista pravna kvalifikacija, v kateri je pravzaprav možno govoriti v tistem času.« V Kočevskem rogu pa Brglez še ni bil.

Vladimir Prebilič ima izkušnjo iz Kočevskega roga, saj je bil tja povabljen kot kočevski župan. »Obisk dejansko opusti določen vtis, ne pozitiven, na vsakega obiskovalca. Težko je razumeti tako povojno nasilje, potem ko je bilo že jasno, da je vojne konec. Strinjam se tudi z mojimi predhodniki, obdobje med vojno in po vojni je potrebno ločevati med seboj. Vojna je tragedija sama po sebi. Seveda se dogajajo tudi stvari, ki nikomur ne morejo biti v čast, ampak mogoče jih lahko lažje razumemo zaradi konteksta vojne. Jasno je, da je koalicija proti fašizmu in nacizmu edina prava koalicija na našem svetu in v naši zgodovini in tisti, ki so se borili za proti fašizmu in nacizmu, so opravili ogromno delo in jim seveda jim gre vsak poklon in spoštovanje.« Prebilič je priznal, da je vsak korak, ki pelje v pomiritev, dober korak in pri tem je pohvalil predsednika Pahorja, ki da je pokazal, da je državnik, ne politik.

Nato je tudi Cigler Kralj podal svoje pričevanje o obisku Macesnove Gorice. »Pretresljiv kraj, pretresljiva izkušnja. Ampak veste, kaj sem začutil, ko sem tam tudi zmolil? V nekaj trenutkih sem začutil, da so lahko to semena, iz katerih naš narod lahko dobi duhovno moč za to, da preidemo to razdeljenost. ...« Nato so si gostje nekoliko podajali žogico o zgodovinskih dejstvih in videnju politike nanje, navsezadnje pa odgovarjali tudi na vprašanje o tem, ali bi bili za to, da se žrtve pokopljejo na ljubljanskih Žalah.

Družina in življenje

Nato smo se želeli prepričati, kako kandidati zagovarjajo svoj pogled nekatera moralno etična vprašanja, kot je na primer odnos do družinskega zakonika in evtanazije. Odgovori so zanimivi in jasno pokažejo njihov svetovni nazor. Janez Cigler Kralj kot kandidat NSI edini zagovarja krščanske vrednote in svetost življenja od spočetja naprej, družinskemu zakoniku pa nasprotuje, saj meni, da ta opredeljuje bolj pravico odraslih, medtem ko bi moral biti v središču otrok. »Ustavno sodišče je izhajalo iz pravice odraslih do posvojitve otroka, ki pa po mojem in po mnenju Nove Slovenije ne obstaja, ampak je treba v postopku posvojitve gledati in iskati največjo korist otroka, ki je pa po našem mnenju prisotna mati in očeta. Otrok je eno katastrofo že preživel, izgubil je svoje biološke starše. Iščemo mu najbolj optimalno skupnost, v katero bo posvojen.«

Ostali kandidati so prepričani, da je denimo spremenjeni družinski zakon stvar družbenega napredka. Nataša Pirc Musar je tako dejala, da to, »kar zagovarja družinski zakonik in kar je napisalo ustavno sodišče, so evropske vrednote, so moderne vrednote. Vedno bom zagovarjala enakost, načelo nediskriminacije o istospolnih in zdaj še o posvojitvah istospolnih, pogovarjamo se v letu 2022 in nemalokrat sem presenečena, da so te teme še vedno na agendi.«

Milan Brglez podpira tako spremenjeni družinski zakonik, ki prinaša posvojitve otrok s strani istospolnih in raznospolnih, podpira pa tudi oploditev samskih žensk z biomedicinsko pomočjo. In potem nadaljuje tudi svoje razmišljanje na temo splava. »Gre za pravico ženske, da razpolaga s svojim telesom in tukaj se naredi piko, če je družinska skupnost, če sta dva, se odločita skupaj. Zaželeno je, da obstaja ta možnost, ampak pogosto ni in je to pravzaprav vedno zelo travmatična zadeva, ki je z lahko izhod v sili, ampak na odločanje ženske o svojem telesu pa mi, moški, nimamo pravice si tega prisvajati. Pravzaprav nima noben si te pravice prisvajati.«

Tudi Vladimir Prebilič pri družinskem zakoniku ne vidi nič spornega, meni, da ta ne bo spremenil našega vrednotenja družine, ki je zanj sveta. »Ko se pogovarjamo o posvojitvah, so postopki zelo restriktivni in jasni. In jaz nimam vedenja, da bi bila lahko ljubezen drugačna v različnih družinah. Kako izmeriti ljubezen do otroka, ki ga posvoji istospolna ali raznospolna skupnost? Jaz mislim, da je najpomembnejše, da ta ljubezen obstoji in je ta otrok zaželen, potem smo dosegli svoj cilj.«

Hkrati so bili zanimivi odgovori na vprašanje, kako bi sami vplivali, da bi bilo v državi več naklonjenosti mladih pri odločitvi za otroka. Brglez denimo meni, da je najprej treba rešiti planet, češ da mladi čutijo težo rojevanja v to okolje. Kakšna pa so stališča do evtanazije? Janez Cigler Kralj ji odločno nasprotuje, Nataša Pirc Musar pravi, da so zlorabe možne, prav tako razume stisko zdravnikov, a hkrati se ji zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne zdi sporen. Milan Brglez je enakega mnenja, Vladimir Prebilič pa meni, da je prav, da država omogoči svobodno izbiro pri odločitvi za končanje življenja.