Nataša Ličen
Andrej Jerman
Petra Stopar
'Vedno več otrok je prepričanih, da je fokus dogajanja v virtualnem, ne pa v realnem življenju.' (foto: Andrea Piacquadio / Pexels)
'Vedno več otrok je prepričanih, da je fokus dogajanja v virtualnem, ne pa v realnem življenju.' | (foto: Andrea Piacquadio / Pexels)

Miha Kramli: "Z ekrani smo posegli v otroške zibelke."

19.10.2022, 15:32 Mirjam Judež

Naš gost je bil terapevt Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, ki obravnava kemične in nekemične odvisnosti. »Pred 23 leti, ko sem prišel v center, je bilo 99 % ljudi v obravnavi zaradi droge (zasvojenosti s heroinom, kokainom, marihuano …), danes pa več kot 55 % uporabnikov pride k nam zaradi zasvojenosti s spletom, telefončki, borzo. Nekemične zasvojenosti strmo naraščajo. Naš dan poteka zelo zanimivo. Odprti smo med 7. in 19. uro, ljudi imamo naročene na eno uro. Čakalna doba je do 10 dni, ljudje lahko pridejo brez napotnice, z zdravstveno kartico. Smo izredno dinamični, imamo tri terapevte, kot vodja centra sem ponosen na zaposlene, dobro delamo.«

Otroci imajo tako zelo radi telefone, tablice, računalnike, TV …, starši pa imamo radi mir. Kako velika napaka je, da otroku dovolimo, kupimo te stvari, da imamo sami nekaj miru?

»O pravicah staršev zelo malo govorimo. Temeljna pravica staršev je pravica do miru. Potem se starši sprašujemo, kako naj do tega miru pridemo. Malo za šalo: Naj tega otroka zaklenem, zvežem, ustrahujem? Starša naj se dogovorita, da od določene ure otroku nista več na voljo (če je otrok bolan, ta omejitev ne velja) in se tega dosledno držita. Pravica staršev do miru je uresničljiva in dostopna. Je pa na žalost tako, da starši pogosto čutimo globoko vznemirjenje, ko postavljamo meje in zahteve. To je tako boleče, da se »strogosti« ustrašimo in mej ne postavljamo. Čutimo pa globoko zadovoljstvo, ko otroke razvajamo, popuščamo, jim strežemo in v tem pretiravamo. Veliko napako delamo, ker otroku od samega rojstva omogočamo dostop do elektronskih igračk.«

Posegli smo v otroške zibelke.

»Danes ima že marsikatera otroška zibelka možnost, da se v njej nastavi monitorček, ki v intenzivnih barvah in slikah predvaja razne slikanice, risanke … Nevrologi so opozorili, da se adaptacija otroških možganov na intenzivnost dogaja že v zibelki. Otrok, ko se rodi, ima 100 milijard nevronov. Prva tri leta otrokovega življenja se nevroni povezujejo med seboj na osnovi zunanjih dražljajev. Če ima otrok neko klasično igračko, npr. vrtiljak na vzmet, se ta vrti počasi, ni intenzivnosti, nevronske povezave se bodo izvajale na podlagi te umirjenosti ali pa intenzivnosti, če v zibelko namestimo ekran. Kot v sadovnjaku porežemo odvečne veje, da se tiste, ki jih drevo potrebuje, ojačajo, telo po treh letih odstrani nevrone, ki niso aktivni in ostanejo tisti, ki so se povezali. Če je to zgolj povezava na intenzivnost, se zgodi, da otroka peljemo v naravo, kjer ni te intenzivnosti in tam se otrok počuti izgubljenega, neprijetno mu je in naredil bo vse, da čimprej pride domov pred ekran. Zanimivo je, da ima ta monitor, v katerega zre otrok tudi po 2, 3 ure na dan, celo več, zgolj 20 do 40 cm. Preko ekrana dobiva z ogledom teh slikanic dobro počutje in dozo pomiritve. Če to traja 3, 4, 5 let, se možgani prepričajo, da je bistvo in fokus življenja v teh 20 cm in možgani se začno odpovedovati zaznavanju obzorja in širine. Posledica je, da imamo vedno več otrok, ki so prepričani, da je fokus dogajanja v virtualnem, ne pa v realnem življenju.«

Zdaj ste povedali strašljive stvari. Če bi se starši zavedali, kaj otroku delamo s tem, ko mu puščamo preveč svobode na napravah, tega ne bi počeli.

»Na to opozarjam že 20, 25 let. Materinske šole v pripravi na rojstvo otroka govorijo o pomenu dojenja, negi otroka. V teh 20 letih so se pojavila aktualna vprašanja, ki bi jih nujno morali vključiti v usposabljanje na rojstvo otroka, da bi starši dobili navodila, kako se oblikuje družinska kultura uporabe nove tehnologije, kako je treba ravnati z novo tehnologijo. Pediatrične smernice predlagajo, da naj do drugega let otrok ne bi imel nobenega kontakta z novo tehnologijo. Jaz sem bolj strog: do 7. leta! Potem pa starši skočijo pokonci, češ, moj otrok ne bo imel veščin. ko se bo primerjal z vrstniki, bo zapostavljen, stigmatiziran. Tu smo starši v zmoti. Raziskava je pokazala, da otrok, ki je imel omejen dostop ali je bil celo brez dostopa do novih tehnologij, v sedmih dneh (!) dohiti tiste, ki so imeli dostop in je enako suveren pri delu z novo tehnologijo, čeprav je imel omejitve. O tem premalo govorimo. Nemška raziskava je pokazala, da v nemških družinah ni več na prvem mestu človek, ampak monitorček. Ko eden od družinskih članov pošteno zboli, za dlje časa odpotuje ali če nekdo v isti družini izgubi telefon, se pokvari računalnik, je čustveni odziv pri slednjih dveh situacijah znatno bolj močan, kot če nekdo pošteno zboli. Družinska dinamika je popolnoma spremenjena. Naj omenim še raziskavo, ki je pokazala, da tam, kjer je družina sposobna biti dve do tri ure skupaj, igrati šah, kaj zapeti, prebrati, delati na vrtu … v taki družinski dinamiki pa možgani proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov. Mi ne potrebujemo telefončka, elektronske igrače, računalnika, da se dobro počutimo, ampak drug drugega.«

Terapevt Miha Kramli
Terapevt Miha Kramli © Uroš Hočevar

Kaj lahko naredimo starši?

»Pogosto dobimo starše, ki potarnajo, da enoletnik, dvo-, pet- ali osemletnik, celo starejši otrok ne more jesti ali opraviti potrebe na stranišču, če nima vključenega monitorčka. Da so tako osnovne aktivnosti vezane na zunanji dražljaj že od malega, pomeni, da otroka že od nekdaj učimo, da so vse aktivnosti smiselne le, če je zunanji dražljaj dovolj močan in simpatičen. V prvi, drugi triadi osnovne šole so ti dražljaji še sprejemljivi, potem pa lahko že stopajo iz okvira normalnosti (npr. zasvojenost s pornografijo). Starši moramo biti dosledni, da od malega, ko se otrok hrani, ko opravlja osnovne potrebe, ni vključena televizija, ni prisoten telefon, elektronska igračka. Otrok naj bo aktiven z lastno močjo, se aktivira iz lastne želje, ne pa na ukaz in simpatičnost zunanjega dražljaja. Imamo vedno več mladostnikov, ki postajajo nefunkcionalni, ker so vezani na zunanji dražljaj, ne pa na lastne notranje kapacitete, zrelost. Ne morejo je doseči, ker jo diktira zunanji dražljaj.

V našem centru imamo v obravnavi 180 mladostnikov, ki so letno več kot 3.000 ur na telefonih, socialnih omrežjih, igricah. Starši smo okrog 2.100 ur v službi. Starši smo ponoreli, da svojim otrokom dovolimo, da so dlje časa na telefonu, kot smo mi v službi. Ko jaz te otroke vprašam, če bi bilo kaj drugače, če bi namesto teh 3.000 ur na telefonu brali knjige, samokratično povedo, da bi bilo zelo drugače.«

Kako prepoznamo, da je otrok zasvojen z novo tehnologijo?

»Imamo 4 stopnje:

1. stopnja: vzorec, ki je sprejemljiv; otrok, če mu rečemo, da je kosilo, mu ni problem določeno igrico prekinit, pride, poje, se pogovarja, pomije posodo, gre ven metat na koš. To je povsem uredu.

2. stopnja: navada; ko otroku povem, da je kosilo, reče, da pride, čez 10 minut ga grem iskat, obljubi, da zagotovo pride, pa ne pride, potem mu moram telefon vzeti, kriči, morda še preklinja, hrano vrže vase ali celo vzame krožnik in gre v svoj kotiček in ko jé, nadaljuje z igranjem. To je navada. Tak mladostnik in starši že potrebujejo pomoč, da se vzpostavi struktura uporabe nove tehnologije.

3. prisilno vedenje; ko mati pelje svojega devetošolca v šolo, ko mu tretjič ukaže, da mora pospraviti telefon v torbo, on nori, brca z nogami v vetrobransko steklo, da poči in potem obračuna še z mamo. To je prisilno vedenje, ko ob omejitvi dostopa do telefona ne more obvladati svojega vedenja.

4. zasvojenost; ko otroku povem, da je kosilo, je tako odklopljen in zatopljen v igrico, da me sploh ne sliši. Takrat se ga moram dotakniti, ga stresti, da se prebudi iz te igrice, on nasilno odreagira, jaz se branim, pride do obračuna med nama, tu pa nastopijo vse institucije in včasih tudi prisilno zdravljenje.«

Presenetil nas je podatek, da so od 100 zasvojenih z drogo trije (!) nasilni, od 100 zasvojenih z novo tehnologijo pa je nasilnih kar 37. Pri nekemični zasvojenosti se srečujemo z veliko več nasilja kot pri zasvojenosti z drogo.

Če otroci preživijo preveč časa na elektronskih napravah, lahko CSD starše obdolži zanemarjanja otroka?

»Naj opišem primer 11-letnika, ki je po 10 ur na dan igral PlayStation. Iz šole so poklicali starše, da po vsej verjetnosti ne bo naredil razreda, če ne bo neke velike spremembe. Na začetku je bila to kar težka zgodba. Ko so starši to slišali, so temu dečku vse pobrali, on se je zelo nasilno odzval, razbil dnevno, kuhinjo, se lotil tudi staršev. Na prvem srečanju z nami omejimo igranje igric z 10 na 4 ure. Zmanjšamo za 6 ur. Zakaj ne do nule? Zato, ker zmanjšanje za 6 ur ne pomeni, da PlayStation (PS) skrijemo, ga prepovemo za 6 ur, ampak namesto tega vključimo za 6 ur drugih aktivnosti. V tem primeru se je dobro izteklo, ker je bil oče bil ljubitelj športa. Sodelovanje je bilo tako dobro, da smo kmalu prišli s 4 ur na 2 uri. 8 mesecev je bilo kot v pravljici, potem pa se je začelo vse podirati. Ta fant je prišel v puberteto, ko se dogaja nekaj, kar starši pogosto spregledamo. Najstniki »gnani od pubertete« svoje zahteve in prepričanja pogosto preverjajo na neprimeren, včasih celo vulgaren način. Ne zato, ker bi nas sovražili, nas ne marali, ampak takrat se notranji ogenj »gnan od pubertete« tako razplamti v tem mladostniku, da se bo lahko res izražal na neprimeren način. Kaj se je zgodilo v tem primeru? Oče ni znal brati med vrsticami in je odgovarjal sinu kot pubertetnik. Med njima je nastala vojna. »Mulc, ne boš ti mene. Jaz te bom obvladal, ti moraš ubogati.« Zgodba z zasvojenostjo, z begom v monitor se je ponovila. Mladenič je moral v stanovanjsko skupino, njega ne moremo vrnit nazaj v družino, v enake razmere. Najprej bo moral oče sanirati svojo nezrelost, da bo kos svojemu sinu. Ne gre za to, da mora oče popustiti in mu dovoliti vse. Gre za to, da odreagira na zdrav, avtoritativen način v smislu: »Do sem greš, potem se boš pa umiril.« Če oče z umirjenostjo, ne pa s histeričnim nastopom sina obvlada in pomiri, kljub temu, da bo sin kljuboval, tako vedenje omogoča stik naprej. Tu se je pa vse podrlo. Problem ni bil le sin in njegova zasvojenost, ampak tudi oče v svoji očetovski vlogi ni bil kos situaciji. CSD mora odregairati in ga umakniti, da dobi mladostnik priložnost, da ta problem zasvojenosti reši.«

Razlika med odvisnostjo in zasvojenostjo?

»Pogosto ne ločimo med odvisnostjo in zasvojenostjo. Mi bomo od nove tehnologije vedno bolj odvisni. Ne želimo ljudi odvračati od nove tehnologije. Tega se ne smemo bati, moramo pa narediti vse, da z njo ne bomo zasvojeni. Kadar delamo s pomočjo nove tehnologije »nekaj pametnega«, se naši možgani organizirajo tako, da čutimo utrujenost, naveličanost, narava nas zaščiti, da do nove tehnologije po naravni poti vzpostavimo zdravo distanco. Ko gremo na telefon za zabavo, sprostitev, se odvije proces zasvojenosti, notranji vzgib kliče: »Ostani dlje časa, vedno več tvegaj.« Tu je nujno treba vzpostaviti strukturo, neke časovne dimenzije, sicer človek izgubi nadzor nad časom, čustvi, premoženjem. Bodimo odvisni od nove tehnologije, ne pa z njo zasvojeni.«

Zakaj je pomembno, da oblikujemo družinsko kulturo uporabe nove tehnologije?

»Ko odpremo telefon, se najprej srečamo z modro svetlobo. Ta je velik ropar, kradljivec hormona melatonina, ki je izrednega pomena za dober spanec, ki prinaša novo energijo, spočitost. Vedno več je tarnanja, da otroci slabo ali sploh ne spijo. Pretirana izpostavljenost modri svetlobi povzroča stalen občutek energetske izčrpanosti, utrujenosti. Pri naših mladih je prisoten stalen občutek energetske krize (podhranjenosti) zaradi zrenja v modro svetlobo. Če ima otrok danes za cilj, da bo postal veterinar, kuhar, frizer, zdravnik, a če bo zrl po 5, 6 ur dnevno v ekran, bo lahko njegov cilj isti, a ne bo imel več kapacitet, da bi to uresničil. Pretirana izpostavljenost novi tehnologiji oropa otroka, mladostnika ambicioznosti, strasti, želje, da bi iz sebe nekaj naredil. Modra svetloba odloča o njegovi prihodnosti.

Ko beremo elektronsko knjigo, se zaradi svetlobne podlage naši možgani tako organizirajo, da vsebino iz elektronske knjige možgani predelajo v informacije. Ko beremo klasično knjigo natisnjeno na papir, pa naši možgani vsebino predelajo v znanje.«

Danes naši otroci v enem dnevu dobijo toliko podatkov, kot so jih njihovi vrstniki prej dobili v dveh letih.

»Možgani so naredili zaščito zaradi preveč informacij, zato sprocesirajo podatke, ki so všečni, ne pa tudi zahtevnih podatkov. Zamislite si, da je naš otrok 5, 6 ali 8 let izpostavljen temu, da njegovi možgani sprocesirajo le tisto, kar je luštno, fajn, ne pa tega, kar je prav. Če gre na zahtevno fakulteto, bo imel velike težave, ker so možgani osvojili vzorec, da sprocesirajo, kar je lahko, zahtevnega se izogibajo. Zato imamo vedno več mladostnikov in odraslih, ki so sposobni delati, kar je fajn, ne pa tudi, kar je prav. V naših vrtcih vzgojitelji povedo, da otroke izredno težko motivirajo za skupne igre, za fizično gibanje, da vedno več časa in energije potrošijo, da bi te otroke animirali za zdrave igre. Teh težav bo vedno več.«

Bi bilo kaj bolje, če otrokom ne bi dovolili imeti naprav v njihovih sobah?

»V centru imam gospoda, ki je star preko 60 let, 30 let je pil, 8 let ne pije, je enkraten gospod. Zdaj si pa zamislite, da mu rečem: »66 let imate, dovolj ste stari, odslej boste spali v vinski kleti, pa še žena vas bo zaklenila noter.« Jaz mu tega ne smem reči, ker je skušnjava prevelika, pa je odrasel in že 8 let ne pije. Mi pa svojim otrokom rečemo: pojdi spat v sobi, v kateri ima telefon, PS, računalnik, tablico, TV. Smo znoreli? Skušnjava je prevelika. Še odrasli ji nismo kos. Zdrava kmečka pamet nam pove, da v sobi mladostnika nova tehnologija nima kaj iskati. Tukaj ni barantanja. Nova tehnologija mora biti v skupnih prostorih. Pogosto naletimo na starše, ki so sami zasvojeni z novimi tehnologijami in odreagirajo le v primerih, ko jih zbudi nekaj od zunaj in zaradi drugih, ne iz lastnega uvida iščejo pomoč. Njim se to zdi vse neučinkovito, brezveze, maltretiranje otroka. Mi ne moremo doseči dogovora, najti rešitve za otroka, za to je tu CSD.«

Kakšne so pasti vedno bolj »neumnih« socialnih omrežij, kot je npr. TikTok?

»Angažiranost na TikTok-u, Facebooku in drugih socialnih omrežjih naredi nekaj, česar se mi ne zavedamo: narekuje nam trende, normative, kriterije. Jaz imam plešo in trebuh. Na internetu mi bodo ljudje rekli: »Kramli, ti si grd.« Mene to ne pretrese. Ampak ne boste verjeli, marsikateri mladostnik pa se ne more pogledati v ogledalo, ker mu je njegovo samozavest in samopodobo narekovanje trendov tako omajalo, da niti iz svoje sobe ne upa. Svetovni splet mi ponudi rešitev. Pošlje mi link, me povabi, da igram vlogo manekena. Mi je fajn, luštno, predlaga, naj si napihnem ustnice, popravim nos in zadnjico. Mene se to ne dotakne, ker se sprejemam takega, kot sem. Marsikatero dekle in fant pa ni zrel in zapade v krog z ustnicami, ušesi, z botoksom. Mladoletne punce si že popravljajo prsi. Pa da bi se s tem vsaj pomirile, ampak se ne! Nezadovoljstvo, sprejemanje same sebe narašča, v vedno večji stiski so. Zahteve in normativi, ki jih mladostniki drug drugemu pošiljajo in diktirajo, so neizprosni. Gorje debelim ljudem, najbolje, da se skrijejo. Imamo tudi smrtne primere. Ko imam z mladostniki delavnice o samopodobi in samozavesti, delamo na tem, kako sprejeti svoje pomanjkljivosti. Kdo je popoln? Nihče! Sprejmemo se tako, da pogledamo svoje dobre lastnosti, močne strani, s katerimi se lahko izkopljemo iz stiske. Tu gre res apel na vse starše, da ustvarimo v družini prostor, v katerem gradimo samopodobo in samozavest otroka. V obravnavi imam simpatično najstnico, ki jo je zapustil fant. Zanjo je to konec sveta, ne hodi v šolo, preganjajo jo samomorilne misli. Če bi imela zgrajeno samozavest in samopodobo, bi to sprejela in začela žalovati. V delavnicah delamo prav na tem: kateri so kriteriji, po katerih se ravnaš, da v svoje življenje nekoga spustiš. Veste, naši otroci, mladostniki nimajo nobenih kriterijev. Vsakdo je lahko moj prijatelj. Primorci rečejo: »Ma ne more biti vsaka mona moj prijatelj.« Treba je imeti kompas, komu dovolim vstopiti v moje življenje.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Za življenje
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...