Voditelja Radia Ognjišče Nataša Ličen in Jure Sešek. | (foto: Rok Mihevc)
Kdo in predvsem zakaj! nam "maši usta"?
Komentarji Tadej Sadar
»Zmagovalca ne bodo nikoli vprašali, če je govoril resnico,« je izjava enega najbolj prepoznavnih imen zgodovine. Vsi enakopravni je bil slogan, ki je pred leti z velikimi črkami zrl na nas s plakatov. Prihodnost za vse!, oglašujejo pri Levici, je bil temeljni slogan zadnjih parlamentarnih volitev.
Živimo v čudnih časih in o tem nam priča skoraj vsak korak in skoraj vsaka zapisana in izrečena beseda. Prav to zadnje bo osrednja misel tega razmišljanja, namreč - beseda.
Če v spletni brskalnik vtipkate »zloraba besede«, vam iskalnik vrne množico spletnih strani, ki govorijo o raznovrstnih zlorabah. Vsemu trudu navkljub pa nisem našel niti ene, ki bi se ukvarjala z zlorabo besede same oziroma z izkrivljanjem pomena posameznih pojmov in s posledicami takšnega izkrivljanja.
V času delitve sveta na vzhod in zahod je vzhodni del Nemške države imel v imenu besedo demokratična, pa so streljali na svoje državljane, če so se želeli rešiti iz takšne demokracije. Veliko komunističnih držav, tudi Severna Koreja je med njimi, ima v imenu ljudska, kar bi po definiciji pomenilo, da je od ljudi. Ne vem ... se tudi vam zdi to cinizem prve vrste in kruto izkrivljanje pomena besede ljudska!?
Sodelavci Radia Ognjišče ne vemo, kaj je v ozadju odločitve agencije AKOS, ki nam zapira usta v bohinjskem kotu.
Danes, tako se zdi, je res, ampak res dovoljeno vse. »Laž,« vpije lažnivec in »Primite tatu,« tat. Če imata dovolj močan ojačevalec na koncu svojega jezika, lahko prevpijeta vse in vsakogar in njuna beseda obvelja. Ne glede na to, kaj beseda, ki jo vpijeta, pravzaprav predstavlja.
Tudi sodelavci Radia Ognjišče ne vemo, kaj je v ozadju odločitve agencije AKOS, ki nam zapira usta v bohinjskem kotu. Ker pa je to v mesecu dni že drug poseg nekega državnega organa - prvi je bila odločba Zagovornika načela enakosti – se upravičeno sprašujemo, kdo in zaradi česa nas skuša utišati. Vsak, ki Radio Ognjišče posluša več kot pet minut in dlje kot dva dni, ve, da se že dobrih sedemindvajset let trudimo za kulturen dialog, za spravo in za sožitje. Nerazumljivo in nerazumno je, da lahko koga ta drža moti do te mere, da nam maši usta, kar ugašanje oddajnika za radio pomeni v prenesenem smislu. Ostane nam le še upanje, da bo zdrav razum prevladal in da bomo s tistimi, ki so v službi državljanov, uspeli razrešiti zgolj birokratske zaplete, zaradi katerih bodo prikrajšani predvsem državljani. Za to namreč gre pri vsej stvari, čeprav morda kdo zaradi gozda paragrafov ne vidi več ljudi, ki jih neka odločba zadeva. Ugašanje oddajnika za koga na agenciji morda pomeni preprost izklop elektrike na nekem antenskem sistemu, za nas, ki delamo z ljudmi in predvsem za njih, pa pomeni, da nas od jutri naprej ne bodo več mogli slišati.
Ne moremo znebiti občutka, da je bila v obeh primerih končna sodba napisana, še preden se je postopek začel.
Že v času obeh postopkov smo bili kooperativni in skušali najti rešitev, vendar pa se ne moremo znebiti občutka, da je bila v obeh primerih končna sodba napisana, še preden se je postopek začel. Ob vsem tem se kot državljan Republike Slovenije lahko upravičeno vprašam, ali ni vsak državni urad v prvi vrsti namenjen temu, da je državljanom v pomoč, in z žalostjo pritrdim enemu od letnih poročil varuhinje človekovih pravic, ki je zapisala, da »država ni vedno v službi ljudi«.
Skoraj stoletje dolgo po vsem svetu otroke učijo izražati svoje misli s posebno metodo, ki jo poznamo pod besedo »Think«, kar je izpeljava iz kratic. V razlagi pravi tako:
Ali je tisto, kar govoriš resnica?
Je to, kar želiš povedati, drugim v pomoč?
Ali je potrebno vse izreči na glas?
So tvoje besede prijazne in spoštljive do drugih?
Kako bodo tvoje besede vplivale na življenja drugih?
Morda pa bi morali še enkrat skozi to učno uro in bi namesto vprašanj o tem, zakaj je v svetu tako, kot je, našli tudi delček svoje odgovornosti. Ko smo ob odkritih ali prikritih lažeh molčali in jih sčasoma celo sprejeli za del normalnosti.
Začel sem z zelo močnimi slogani, ki so jih polni plakati zadnjih let: »Prihodnost za vse, enakopravnost, svoboda!« Naj vsi tisti, ki jih pišejo, se pod njih podpisujejo in so zaradi njih tudi izvoljeni, dokažejo svojo iskrenost in nekaj za to tudi naredijo. Za vse, ki želimo biti enakopravni in želimo biti svobodni. Če pa so jih pisali in se pod njih podpisovali s figo v žepu in razmišljali o tem, da nekateri zaslužijo biti bolj enakopravni kot drugi in nekateri bolj svobodni kot drugi, naj razmislijo o smeri, kamor se gibljejo ob takšni filozofiji.
Ime avtorja uvodne misli: »Zmagovalca ne bodo nikoli vprašali, če je govoril resnico,« je za izreko presilovito, lahko pa ga poiščete na spletu. Presenetilo vas bo, tako kot je mene.
