Matjaž Merljak
Marko Zupan
Marta Jerebič
Jure Levart (foto: osebni arhiv)
Jure Levart | (foto: osebni arhiv)

Delo z bolniki in umirajočimi je naše temeljno poslanstvo

07.10.2022, 14:30 mag. Jure Levart

Jutri, v soboto, 8. oktobra, bomo obeleževali svetovni dan paliativne in hospic oskrbe. To je priložnost, da razmislimo in spregovorimo o pomenu in vlogi paliativne in hospic oskrbe ter o našem odnosu do hudo bolnih, umirajočih in nenazadnje o smrti.

Na kaj pomislimo ob besedi paliativa ali hospic? Velika večina gotovo na smrt, neozdravljivo bolezen, trpljenje, poslavljanje ... Ob tem nastopi zadrega, nemoč, negotovost in zanikanje. Smrt in neozdravljiva bolezen sta danes še vedno tabu tema, povezana s strahom. Želimo ju izriniti iz naših okolji in zavesti. V sodobni družbi, ki je zaznamovana s hitenjem, učinkovitostjo in profitom pač za nemoč, strah in bolečino ni prostora. Ne nek način smo bolezen in smrt institucionalizirali. Neozdravljiva bolezen sodi v bolnišnico, umiranje pa v ustanovo.

A če prisluhnemo bolnikom in nebogljenim umirajočim bomo slišali zgodbo z drugačnim sporočilom. In ta sporočila želi naslavljati paliativna in hospic oskrba. V osnovi gre pri tovrstni oskrbi za zagotavljanje celostne in neprekinjene podpore skozi celotno obdobje zdravljenja in podpore svojcem umirajočega. Celostna oskrba vključuje obravnavo telesnih simptomov, skrbi pa tudi za psihološke, socialne in duhovne potrebe posameznika. Je dinamičen proces, saj se ves čas prilagaja trenutnim potrebam bolnika in potrebam njegovih bližnjih ter z aktivnim načrtovanjem učinkovito preprečuje nove in nepotrebne zaplete. Pristop do bolnika je izrazito oseben, upošteva njegove življenjske izkušnje, preizkušnje, vrednote in prepričanja.

Začetki sodobne paliativne oskrbe segajo v 60. leta prejšnjega stoletja v Združeno kraljestvo, ko je Cicely Saunders ustanovila gibanje hospic za pomoč umirajočim. Ponekod so taka gibanja hospic še danes vodilna sila v oskrbi neozdravljivo bolnih, drugod pa so sistem podpore neozdravljivo bolnih uspešno vključili v obstoječe zdravstvene sisteme.

V Sloveniji smo predvsem po zaslugi zdravnice, dr. Metke Klevišar v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pristopili k razumevanju smrti in umirajočih, vlogi zdravnika pri spremljanju in o pomenu podpore žalujočim. Dr. Klevišarjeva je pomenljivo zapisala: »Ob umirajočih smo najprej ljudje, šele nato strokovnjaki. Kakovost našega življenja je odvisna od načina, kako spremljamo umirajoče. Ob umirajočih se počutimo nemočne in kljub teoretičnemu znanju, smo velikokrat povsem na začetku.«

Lahko bi rekli, da smo pri srečevanju s trpljenjem in smrtjo soočeni s skrivnostjo in se mnogokrat se poraja več vprašanj kot odgovorov. A pred nami je vedno konkreten človek s svojo življenjsko zgodbo, upanji in strahovi. Gre za pot resničnega človeka in njegove družine in skupnosti, kot pravi dr. Klevišarjeva: »Noben človek ne zboli sam, zboli vsa skupnost, v kateri živi. Prav tako nihče ne umira sam, ampak je v ta proces vključena vsa njegova družina, ki potrebuje pomoč in podporo.«

Pred seboj imamo torej osebo, ki v svoji najgloblji resničnosti hrepeni po edinost s samim seboj, svojimi bližnjimi in nenazadnje s svojim Bogom. Če kje potem te resničnosti privrejo na površje ravno ob trpljenju, bolečini in smrti. Z drugimi besedami je to bolečino opisala že prej omenjena Cicely Sauders, začetnica modernega paliativnega pristopa, ki je uvedla pojem »totalne bolečine«. Saudersova, ki je bila po poklicu medicinska sestra, zdravnica in socialna delavka, je vse svoje življenju posvetila delu z umirajočimi. Velja za utemeljiteljico holističnega pristopa v oskrbi hudo bolnih in umirajočih. Totalna bolečina ni le fizična, je tudi psihična, socialna in duhovna. Mnogokrat najprej prepoznamo telesno bolečino, prisluhniti pa je potrebno tudi drugim simptomom, na področju duševnosti, socialnih stisk in duhovnosti. Srečujemo se torej z osebo, ki se uresničuje v odnosnosti in komunikaciji s samim seboj, bližnjim in Bogom. Kolikokrat se je to že izkazalo, ko se umirajoči nikakor ni mogel posloviti, dokler ni bilo ob njem bližnje osebe ali duhovnika, da bi se lahko spravil z bližnjim in Bogom.

Če kje, potem se ob smrti dokazuje, da krščanska vera ni vera ideje, da Jezusov nauk niso zgolj puhle besede, ampak je življenje v vseh svojih zakonitostih. Posledično, tudi odrešenje in večno življenje nista prazni besedi, ampak dejansko uresničenje v Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Večno življenje niso sanje, človek pa je do zadnjega trenutka svojega življenja oseba, ki ima z Bogom konkreten in oseben odnos in se izraža v neizrekljivi ljubezni. Ljubezen je torej ključ za razumevanje posameznikovega življenja, smrti in večnega življenja.

Nenazadnje pa je spremljanje bolnikov tudi eno od osnovnih poslanstev Cerkve in vsakega kristjana. Jezus namreč pravi: »Kar koli ste storili /ali niste storili/ enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste/niste meni storili« (Mt 25,40). Gre za dela usmiljenja, ki so izkazovanje dejavne ljubezni ljudem okoli sebe, zlasti najbolj potrebnim. Po tem, ali smo jih izvrševali ali ne, bomo ob koncu časov sojeni. Dela usmiljenja so torej utemeljena v Svetem Pismu in spremljanje umirajočih (»bolnike obiskovati«) spada med sedem telesnih del usmiljenja (KKC 2447).

Odnos sodobnega človeka do trpljenja in smrti je drugačen od dojemanja smrtni preteklih rodov. Sodobni potrošniški in sekularizirani čas namreč ne prenese neproduktivnosti. In v tem imenu je pripravljen povoziti vse in se dvigniti nad dostojanstvo in avtonomijo nebogljenega in trpečega človeka. Dejansko se pogled na smrt nenehno spreminja, kot se spreminja posameznikov odnos do življenja in človeka. Ker je smrt neločljivi del življenja vsakega posameznika, je v kontekstu razumevanja vprašanj povezanih z aktualnimi dilemami po uzakonitvi evtanazije, ključen naš odgovor na vprašanje: »Kdo je zame človek?«

Človek, ki vegitira na intenzivni negi, priklopljen na medicinske aparate, ki čaka, da se ga nekdo usmili? Ali pa oseba, ki hrepeni po sprejetosti in ljubezni, ne glede na okoliščine in stanje?
Mislim, da lahko na ta odgovor na najboljši način, bolj kot z besedami, odgovorimo s sočutno in tiho prisotnostjo ter služenjem bolnikom in trpečim. Smrt je naša realnost, hvala Bogu pa ne naša prihodnost. Zato pustimo, da pride ob času, ki ga ne določamo sami, ne zase, ne za druge.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...