25 let Slomškove gimnazije v Mariboru

Oddaje | 23.09.2022, 18:15 Petra Stopar

Ob ustanovitvi, leta 1997, je začela Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška delovati na Zolajevi ulici v Mariboru, v prostorih Srednje strojne in kovinarske šole. »V tem letu se je v gimnazijo vpisalo 133 dijakinj in dijakov, kar je bil verjetno najboljši vpis, nikoli več ni bil tako množičen,« se spominja dolgoletna in prva ravnateljica prof. Irena Rebolj Kraner. Skupaj z zdajšnjim ravnateljem dr. Samom Repoluskom sta po teh 25 letih najbolj ponosna na dijake in hvaležna vsem, ki so pomagali pri ohranitvi zavoda v težkih časih finančne stiske.

Letos mineva četrt stoletja od ustanovitve Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška, toda aktivna prizadevanja za tovrstno ustanovo v Mariboru so se začela že kmalu po osamosvojitvi Slovenije. Že leta 1992 se je sestal iniciativni odbor, spomin na prvo šolsko leto pa sega v 1. september 1997. Natanko leto dni prej je takratni škof dr. Franc Kramberger podpisal ustanovno listino za Zavod Antona Martina Slomška, ki je imel nalogo, da poskrbi za vse potrebno za ustanovitev. Za direktorja je imenoval dr. Ivana Štuheca, potem pa so pridno začeli pripravljati vse potrebno za gimnazijo.

V prostorih, kjer bi gimnazija lahko delovala in ki so bili last nadškofije, so bile druge šole, potem pa je ministrstvo za šolstvo in šport ponudilo prostore na kovinarski šoli na Teznem, in ko sem šla z g. Štuhecem te prostore pogledat, je mene skoraj kap.

Na prvem informativnem dnevu zanimanje nad pričakovanji

Prof. Irena Rebolj Kraner, ki je bila ravnateljica med letoma 1997 in 2017, je v pogovoru za naš radio pripovedovala: »5. marca 1997 je ministrstvo za šolstvo in šport izdalo soglasje za delovanje gimnazije. Že ta datum nam pove, da je bilo vse skupaj prepozno. Namreč informativni dnevi so februarja, mi pa smo imeli informativne dneve potem sredi marca. Še zdaj se spomnim, kako sem bila navdušena in presenečena, ker je bil tako dober obisk. Pripravila sem namreč dvesto map z materiali, ki pa jih je v soboto zmanjkalo, tako da smo bili res veseli, da je tako dober vpis, potem pa so se začele ostale priprave. Potrebno je bilo poiskati kader, s prostori je bilo kar nekaj problemov, s kadrom pa veliko manj. Kar veliko profesorjev je bilo, ki so želeli poučevati na gimnaziji, med njimi tudi jaz, ki se si želela poučevati matematiko. V prostorih, kjer bi gimnazija lahko delovala in ki so bili last nadškofije, so bile druge šole, potem pa je ministrstvo za šolstvo in šport ponudilo prostore na kovinarski šoli na Teznem in ko sem šla z g. Štuhecem te prostore pogledat, je mene skoraj kap. To je bilo v tako slabem stanju, da si danes tega nihče ne predstavlja. Parket je bil skurjen, požgan, vrat ponekod niti ni bilo, okna se nisi smel dotakniti. Ampak ravnateljica te šole, ga. Veber, mi je takrat obljubila, da do 1. septembra bo. No in res je bilo, ampak samo en dan prej smo dobili ključe. Kar pomeni, da smo 31. avgusta kot zmešani nosili stvari v tretje nadstropje, kajti naslednji dan je bil tam že pouk.«

Ker niso smeli blagosloviti prostorov v šoli ...

Čeprav je bil začetek buren, pa je bil zato toliko bolj svečan, nadaljuje sogovornica. Po sveti maši v mariborski stolnici je sledila akademija v škofijski avli in nato lep sprejem na gimnaziji. »Od te maše v stolnici mi je najbolj ostalo v spominu to, da je gospod škof tam blagoslovil križe. Namreč prostorov na Zolajevi ni smel blagoslovit, zato smo potem blagoslovili križe in jih prenesli v učilnice. No, prostori so bili primerni, lepo opremljeni. Obljubljeno je bilo, da bomo tam dve leti. Ti dve leti sta se podaljšali na 10 let, kar pomeni, če je bilo prostora za 2 leti, da smo potem v naslednjih letih imeli velike križe in težave s prostori. Vedno jih je bilo premalo. Nekaj časa smo imeli pouk celo na teološki fakulteti in v dijaškem domu. Skratka, bila so zelo pestra leta. V tem letu se je v gimnazijo vpisalo 133 dijakinj in dijakov, kar je bil verjetno najboljši vpis, nikoli več ni bil tako množičen. Namreč vpis je bil omejen na 128, mi pa smo takrat sprejeli vse, zaradi tega, ker smo bili na začetku, in se nam je zdelo, da je prav, da izpolnimo vse želje,« je povedala nekdanja ravnateljica.

Na začetku so bili v gimnaziji po njenih besedah samo štirje zaposleni, ostali pa so delali po pogodbah. »Kljub prostorski stiski smo teh 10 let na Zolajevi dobro preživeli, bil je mlad, zagnan kolektiv. Šola stoji na ljudeh, ne na stavbi. In ti mladi ljudje – povprečna starost je bila 32 let – so res srčno delali. Vsi smo delali vse, če kdo pač ni prišel v službo, ga je hitro nadomestil drugi, tudi g. Samo Repolusk, ki je takrat služil civilni vojaški rok in je bil nočni vzgojitelj v dijaškem domu, da je bil neka povezava – ker nismo imeli svojega dijaškega doma – podnevi pa je pomagal na gimnaziji, nadomeščal kakršenkoli predmet, pomagal kjerkoli. Skratka, živeli smo kot ena družina in res vsi delali in vsi strmeli k temu, da bi ta gimnazija shodila in da bi dobro delala.«

Kljub prostorski stiski smo teh 10 let na Zolajevi dobro preživeli, bil je mlad, zagnan kolektiv. Šola stoji na ljudeh, ne na stavbi. In ti mladi ljudje – povprečna starost je bila 32 let – so res srčno delali.

V letu 2008 se je prostorska agonija končno razrešila in tako se je gimnazija in celotni zavod v aprilu 2008 preselil na Vrbansko 30 v Mariboru. V stavbo, ki je bila zgrajena pred drugo svetovno vojno, da bi bili v njej bogoslovje, internat in malo semenišče. »Te prostore so prenovili in kar nismo mogli verjeti, kako lepi so nas pričakali. To so bili lepe, svetle učilnice. Učitelji so dobili kabinete v zbornici, končno vsak učitelj svoje mesto, česar prej ni bilo, ker je bila zbornica premajhna. Lepa dvorana, kjer bomo imeli zdaj akademijo, končno tudi prostor za športno vzgojo in tisto, česar sem bila še posebej vesela, kapela. Prej smo morali namreč za kakršnekoli stvari, ki so povezane z versko dejavnostjo, hoditi ven iz šole. Selili smo se po mariborskih cerkvah, zdaj pa smo končno imeli tudi prostor v šoli,« je dejala Irena Rebolj Kraner.

Da »šole ne dela stavba, ampak jo na nek način delajo ljudje,« se je strinjal tudi zdajšnji ravnatelj dr. Samo Repolusk. »Če pogledamo teh 25 let, smo predvsem ponosni na to, da je v tem okolju, torej to je edini tovrstni medgeneracijski center, pastoralni center, tudi vzhodno od Ljubljane, in se mi zdi, da je to izjemna pastoralna priložnost za slovensko Cerkev. Smo veseli, da je preživel, še celo več, pridružile so se nam še Osnovna šola montessori, pred tem Vrtec montessori, Dijaški dom Antona Martina Slomška ter Glasbena in baletna šola. Vse te enote so tudi v Mariboru izjemno prepoznavne, zelo kakovostne in tudi zelo zaželene, tako da smo v tem pogledu zelo blizu tistemu idealu, ki smo si ga zastavili. Malo se pohecamo, da nam manjka samo še dom za starostnike kdaj v prihodnosti, pa bi imeli pokrito celotno vertikalo, od rojstva do vozička, če lahko tako rečem. Malo je zmanjkalo denarja,« je pojasnil ravnatelj.

Malo se pohecamo, da nam manjka samo še dom za starostnike kdaj v prihodnosti, pa bi imeli pokrito celotno vertikalo.

»Bilo je na tem, da bi bilo treba tudi vse zapreti«

Letos je Nadškofija Maribor uspešno sklenila gospodarsko sanacijo in prestrukturiranje. Na vprašanje, kakšen vpliv je imel finančni zlom pred 10 leti na samo gimnazijo, na vpis in izvajanje programov, je Rebolj Kranerjeva odgovorila, da se je to zagotovo poznalo tako pri vpisu kot pri samem delovanju. Nadaljevala je: »Edino, kjer se ni poznalo, je bilo pri izvajanju pouka in programa, imeli smo enako veliko projektov. Tu ni bilo vpliva. Se pa je varčevalo, denarja je bilo manj, ampak nekatere stvari smo tako dobro izpeljali zato, ker je na zavodu tudi ekipa, ki posebej skrbi za projekte. Imeli smo kar veliko projektov, to je bilo sofinancirano s strani evropske skupnosti in na sam program ni bilo vpliva, bilo je pa kar veliko strahu, mojega osebnega. Kljub temu sem vedno verjela, da rešitev bo, da se ne more zgoditi, da gimnazije ne bi bilo. To sem jaz trdno verjela ves čas in to tudi vsakemu povedala, ko je rekel, češ zdaj bomo pa zaprli vrata. Bilo je tako daleč, vedelo se je, da je bila stavba zastavljena ... In kam z gimnazijo sicer? Ni bilo lahko. Jaz sem šla z gimnazije prej, preden so te probleme rešili, je pa bilo na tem, da bi bilo treba tudi vse na zavodu zapreti, če bi šla stavba v stečajno maso. Problemi so bili resni.«

Vsi objekti so šli v last bank in potem na trg na prodajo in tukaj so nam priskočili na pomoč predvsem škofije po svetu, Amerika, Nemčija, tudi določene naše redovne skupnosti. In seveda ljubljanska nadškofija.

In tako se je res zgodilo, je nadaljeval Repolusk: »Vsi objekti so šli v last bank in potem na trg na prodajo in tukaj so nam priskočili na pomoč predvsem škofije po svetu, Amerika, Nemčija, tudi določene naše redovne skupnosti. In seveda ljubljanska nadškofija, ki nam je dala približno v višini polovice zneska kredit, da smo lahko to stavbo, ki smo jo nekoč dobili z denacionalizacijo, zdaj morali spet odkupiti. In smo odkupljeni, danes smo lastniki, zadovoljni na svojem, z vizijo. Tako da v tem ekonomskem in finančnem smislu smo hvaležni vsem, ki so prispevali, da se je pravzaprav ta objekt dvakrat rodil ali pa dvakrat drugič prišel v roke mariborske škofije oziroma sedaj vikariata. Je pa res, da je ta moralni vidik, ki se je zgodil, prinesel kar nekaj nazadovanja na tem področju in je verjetno največja kolateralna škoda, ki se je zgodila s temi finančnimi dogodki, pravzaprav ta zavod, za katerim je ogromno zaposlenih, ogromno družin tudi. Ta je bil največja žrtev vsega tega dogajanja v tem obdobju. In če tukaj ne bi bilo trme našega vodstva, od rektorja dr. Ivana Štuheca, pa predvsem tudi direktorja dr. Andreja Flogieja, ki sta v tistih črnih scenarijih in finančnih napovedih trmasto vztrajala, da se bomo trudili preživeti, potem bi po vseh nekih normalnih kriterijih ta zavod verjetno že lahko ugasnil, vsaj na tisti lokaciji. Prepričan pa sem, tako kot je ga. Irena rekla, da bi šli verjetno v kakšne enote na kakšni drugi lokaciji in bi bili dovolj trmasti, da bi se trudili tam preživeti, tako kot na začetku. Res ni bilo prijetno, imam pa občutek, da se je zdaj tudi ta moralni vidik malo zgladil, ljudje vseeno znajo razločiti med delom vzgojno-izobraževalne ustanove in med nekimi napačnimi potezami v manjši skupini ljudi, ki so pač takrat nastale in privedle do omenjene situacije.«

Slavnostna akademija ob obletnici Zavoda Antona Martina Slomška in Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška ter 160. obletnici smrti blaženega škofa Slomška bo v petek, 30. septembra 2022 ob 18.00 v dvorani na Vrbanski. Celotnemu pogovoru s sogovornikoma lahko prisluhnete v nedeljski oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji, na Slomškovo nedeljo, 25. septembra ob 8.00.