Probleme je reševal z alkoholom

Oddaje | 20.08.2025, 06:05 Marjana Debevec

Aneju Fileju so zaradi vožnje pod vplivom alkohola kar štirikrat vzeli izpit. Izgubil je tudi službo, saj je bil voznik tovornjaka. Alkohol je postal njegova stalnica, srečal se je tudi z raznimi vrstami drog. Ko ni več vedel, kako naprej, je prišel v stik s skupnostjo Srečanje. Svojo zgodbo nam je zaupal v oddaji Srečanja.

Anej je družaben človek. Kljub temu, da sta se starša ločila, ko je imel deset let, je ohranjal stike z obema. V veliko oporo so mu bili predvsem stari starši. »Veliko sem imel hobijev: igral sem harmoniko, obožujem motorje, imam čudovito pet let mlajšo sestro, s katero sem se ogromno preigral.«

Z alkoholom se je srečal že v osnovni šoli, pri 14. letih so začeli v družbi konec tedna redno piti. Ker si je želel biti vedno v ospredju, je tudi veliko pil.

Alkohol je kmalu postal njegova stalnice tudi med tednom. Pri devetnajstih letih se je prvič srečal tudi z drogo: najprej s travo, nato s kokainom, plesnimi drogami in podobno. Kmalu je opazil, da se v alkoholiziranem stanju takoj strezni, če vzame kokain. In tako je začel to prakticirati.

»To je trajalo od devetnajstega do enaindvajsetega leta. Bilo je kar precej alkohola, droge, žurov za vikende, elektro muzike, plesnih drog.«

Vozil tovornjak in po vsaki vožnji pil

Potem pa ga je dedek, ki je bil vse življenje voznik tovornjaka, navdušil za to delo. Zamenjal je družbo, opustil drogo, alkohol pa je ostal. Po vsaki vožnji je pil.

Tako se je kmalu zgodilo, da so mu zaradi vožnje pod vplivom alkohola vzeli izpit. Povzročil je tudi veliko prometnih nesreč, vendar, hvala Bogu nobene hujše. Stanje pa se je samo stopnjevalo. Od dvaindvajsetega do tridesetega leta je štirikrat ostal brez izpita.

»Ko so mi ga četrtič vzeli, sem si rekel, da moram poiskati pomoč. Problemi se namreč samo kopičijo: izgubiš izpit, moraš plačati visoko kazen, potem vzameš avto na lizing, pa ga spet razbiješ, ne moreš odplačati kredita banki... Tako vedno bolj toneš, toneš, toneš in prideš do točke, ko zelo preprosto ni več izhoda.«

Ko je še četrtič ostal brez izpita, je dva meseca delal v nekem skladišču in se znova zapijal. Pridružila se je tudi droga – predvsem kokain, da je zdržal opijanjanje.

Nisem videl več izhoda

»Probleme sem pač reševal z alkoholom, drugače jih nisem znal. In tako sem prišel sem do točke, ko nisem več videl izhoda. Ostal sem brez izpita, brez službe, brez odnosov z družino. Hvala Bogu sta mi takrat naproti prišli mama in teta.«

Zdravnik mu je predlagal psihiatrijo, kamor pa ni želel. Takrat pa je mama našla skupnost Srečanje in odločil se je, da se vključi vanjo. Ker je doživel že toliko padce, se je na vse načine trudil, da je ostal trezen tri tedne pred vstopom v skupnost, da ga ne bi zavrnili. Opravil je celoten program in se tam na koncu celo zaposlil.

Na dan privrejo vse travme

V času odvajanja vsak doživi svojo krizo. Anej ni imel posebnih telesnih simptomov, je pa po nekaj mesecih sledila psihološka kriza. »Glava se strezni, začne drugače delovati in na dan pridejo vse stvari, vsi spomini, kaj je bilo, kaj si delal, koliko ljudi si razočaral, koliko ljudi si prizadel, kaj si iz sebe naredil.«

V tem času globoke krize so mu bili v veliko pomoč koordinatorji, ki so bili vedno na razpolago za pogovor. Program običajno traja dve leti. »Veste možgani rabijo minimalno pol leta, da začnejo sploh normalno funkcionirati po katerikoli odvisnosti: ali je to droga ali je to alkohol, igrice ali igre na srečo.

Potem pa pridejo te stvari za teboj. Te misli te kar dosežejo od zunaj in jih moraš predelati. V treh, štirih mesecih se lahko rešiš neke fizične odvisnosti, torej neke substance, ampak način razmišljanja in delovanje možganov je pa še zmeraj isti. Zato je dobro, da program traja vsaj dve leti.«

Vse sem reševal le z alkoholom

To je tudi čas, da predelaš travme, ki so te vodile v zasvojenost. »Jaz na primer smrti očeta nisem predelal tako, kot bi jo moral. Vse sem znal reševati le z alkoholom.«

V skupnosti pa se probleme učijo reševati na drugačen način kot z neko substanco. Potem ko se strezniš, namreč problemi še bolj silovito privrejo na dan.

Kljub temu je potrebno, da človek globoko pade na dno, da se odloči, da bo nekaj spremenil, je prepričan Anej. Po njegovih besedah si je odvisnost in potrebo po pomoči tudi zelo težko priznati.

Otroci imajo dostop do alkohola in drog

Žal imajo možnost dostopa do alkohola mladi na vsakem koraku. »Slovenija je narod, v katerem se veliko pije: se poročiš, je treba zapiti, se rodi otrok, je treba zapiti, kupiš hišo, je treba zapiti... Alkohol je postal tako sprejemljiv, da si čuden, če nič ne piješ.«

Anej poudarja, da je tudi droga danes lahko dostopna. Včasih si moral poiskati dilerja, danes otroci vse najdejo na temnem spletu. Podobno je s pornografijo. »Kar je strašno, če mene vprašate.«
Pri tem je posebej omenil travo, ki uničuje možganske celice – sploh, pri odraščajočem mladem človeku. Kajenje trave lahko vodi tudi v različne vrste psihoz.

»Nekateri lahko kadijo dolgo, pa jim ne bo nič. Poznam pa primere, ko so travo poskusili samo enkrat, in jih je odpeljala.«

Zato Anej Filej apelira predvsem na starše, naj bodo pozorni, koliko časa so otroci na telefonih. V porastu je namreč digitalna odvisnost, ki vodi v nasilje. Otrok si meja ne zna postaviti sam, zato smo zanj odgovorni starši, je prepričan.

Veliko denarja, malo sreče

Anej Filej je ostal v skupnosti tudi po popravljenem programu in se tam zaposlil kot koordinator. »Moram reči, da sem zelo srečen zaradi te službe. Prej mi je bil pomemben denar, koliko bom zaslužil, ampak mi tudi veliko denarja ni dalo zadovoljstva. Lahko sem imel ne vem kakšno plačo, ampak nisem bil srečen. Denar namreč ne kupi sreče, ne kupi ljubezni.

Zdaj pa imam službo, v katero grem z veseljem, pa tudi svoj prosti čas za motor, za harmoniko, za partnerko. Tega prej ni bilo, ker sem cele dneve delal.«

Red, disciplina, vrednote

»Naša skupnost temelji predvsem na nekem redu, disciplini, odgovornostih. Vse naše uporabnike poskušamo naučiti predvsem, da pridobijo življenjske vrednote, tudi če ni lahko. Ampak verjemite, da ko se človek nauči imeti nek red, disciplino, mu je veliko lažje in potem vse dela z veseljem.«

Po njegovih besedah v skupnosti živijo povsem normalno življenje, vendar brez substanc. Veliko pridelajo sami, znanje pa si prenašajo drug drugemu.

V Sloveniji danes delujejo trije centri Skupnosti Srečanje in sicer največji v Novi Gorici, potem pa še v Vremah in na Čadrgu. Velika večina fantov program zaključi in se tako rešijo odvisnosti. Staršem, ki se soočajo z odvisnostjo svojih otrok, pa svetuje, naj nikoli ne obupajo in, če je potrebno, poiščejo pomoč tudi zase.

Celoten pogovor najdete v našem avdio arhivu.