O Trstu in Gorici, o prehodni meji danes in o fašistih nekoč in danes
Pogovor o | 14.09.2022, 22:08 Mateja Subotičanec
Na predvečer praznika Vrnitve Primorske matični domovini smo v oddajo Pogovor o povabili dva ugledna zgodovinarja, ki seveda nista zaobšla svojega predmeta. Dr. Jože Možina in dr. Renato Podbersič sta spomnila, da so po vojni govorili o »priključitvi« Primorske, potem pa je leta 2005 Janševa vlada uveljavila izraz vrnitev, podobno kot za Prekmurje združitev.
Osamosvojitev brez Primorske?
Dr. Renato Podbersič je v pogovoru poudaril, si težko predstavljamo osamosvojitev Republike Slovenije brez Primorske, tako v simbolnem smislu, še bolj pa v ozemeljskem oziroma narodno številčnem:
»Ne smemo pozabiti, da je bila z rapalsko pogodbo približno tretjina ali skoraj tretjina narodnega ozemlja in tudi prebivalstva pod Italijo. Upam si trditi, da brez tega ozemlja in brez tega prebivalstva danes ne bi bilo samostojne slovenske države.«
»Po vojni so se ljudje preseljevali, zlasti premožnejši in protikomunistično usmerjeni ljudje. Tisti, ki so imeli stik z jugoslovansko komunistično oblastjo, so se hitro odločili, kje jim bo bolje. Vedeli so, da jih v Jugoslaviji čaka revščina, da jih bodo politično preganjali in da nimajo nobene ekonomske perspektive.«
Trst je naš?
Dr. Jože Možina pa je v oddaji razkrinkal mit o Trstu, ki da je naš. Slovenski.
»Največ Slovencev je res živelo v Trstu, niso pa bili tam nikoli v večini. Po štetju leta 1910, ki so ga italijanski krogi takrat priredili, je bilo dejansko Slovencev veliko, ampak nikoli več kot petdeset odstotkov.«
»Trst je kozmopolitsko mesto. Včasih smo hodili tja po kavo, kavbojke in vse ostalo, rezervne dele za traktorje in avtomobile ... To mesto je izredno zanimivo in ima grški, armenski element, srbsko pravoslavno noto, dejansko izredno zanimivo mesto rimskega izvora z zelo dolgo neprekinjeno zgodovino.«
»Zaledje Trsta pa je druga zgodba. To pa je slovensko. In če Trst nikoli ni bil slovenski, pa je bilo veliko možnosti, da bi Gorica bila.«
Dr. Jože Možina z žalostjo ugotavlja, da smo Gorico izgubili zaradi komunistov, konkretno Kardelja, ki je sprejel tako odločitev.
»Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da je bila Gorica slovenska vas, prvič omenjena že leta 1001, vsa ledinska imena so slovenska. V Gorici so izhajali slovenski časopisi, recimo prvi slovenski ženski časopis tako ni izšel v Ljubljani ampak v Gorici.«
Iz londonskih arhivov izvemo, tako pravi dr. Jože Možina, da so se takrat, še med samo vojno, naši politiki, ki so bili v Londonu, zelo borili za bodočo mejo, čeprav se je vojna šele dobro začela. Krek je postavil zahteve do Trsta in Gorice.
»Veleposlanik kraljevine Jugoslavije v času druge svetovne vojne poroča svojemu predpostavljenemu na zunanjem ministru o sestanku z ministrom Krekom kraljeve jugoslovanske vlade takole: "Glejte, glede na to, kaj so Italijani tam počeli in da so zdaj agresorji, ne vidim nobenega razloga, da Slovenci in Jugoslavija ne bi teh ozemelj dobili..."«