Levičarsko spoštovanje delavskih pravic

Komentar tedna | 09.09.2022, 14:31 Božjo Rustja

Za nami je sto dni nove vlade. Pustimo tokrat ob strani »proslavo«, ki so si jo omislili ob tem »jubileju« kar na področju univerze, V tem vidijo nekateri sporno dejanje. Zanimivo je mnenje dr. Miha Kovača o tem dogodku. Človek, za katerega ne moremo trditi, da je desni, je zapisal: »Da univerza odpira vrata strankarski samopromociji, je zame nerazumljivo in nesprejemljivo. Tisti, ki se z mano ne strinjate, pomislite, kako bi reagirali, če bi denimo Janez Janša v prostorih filozofske fakultete imel tiskovko, na kateri bi razložil svoj pogled na prvih sto dni Golobove vladavine.«

Sto dni nove vlade je lepa priložnost, da pogledamo, kako naša družba skrbi za najbolj ranljive in kako na te gleda tudi predsednik sedanje vlade. Ranljivi in ljudje na robu, bi po poudarkih papeža Frančiška morali biti zelo blizu kristjanom. Tako je že pred časom mene in upam tudi druge poštene ljudi pretreslo poročilo o brutalnem izkoriščanju in nasilju nad delavci iz Indije, ki se je dogajalo v znani ljubljanski avtopralnici. Delavci naj bi delali 62 ur na teden in pri prihodu naj bi jim odvzeli potne liste. Zaradi groženj pa naj bi delavci celo pobegnili. Kristjana mora tako poročilo stresti. Bralec, član družbe zahodne ustaljene demokracije, bi v tem krutem delodajalcu prepoznal zadrtega, bogatega desničarja, ki si kuje korist in pridobiva bogastvo z nečloveškim izkoriščanjem delavcev. Z zavrženim dejanjem, skratka. Slovenski dominantni mediji, ki nam zatrjujejo, da nas objektivno obveščajo in stalno vpijejo, da nočejo biti hlapci desne politike, so o nehumanem in brezsrčnem lastniku molčali. Pač niso hlapci. Ali res? Dejanja namreč govorijo drugače. Vprašamo se lahko: ali mediji niso hoteli ali niso smeli objaviti imen in povezav? Ta molk je toliko zgovornejši, ker so v primeru izkoriščanja tujih delavcev na Kozini objavili ime in priimek lastnika. Pod »diplomatsko« definicijo nacionalne televizije, da gre za "družino povezano z lokalnimi politiki", si lahko predstavljate karkoli. Skratka dominantni mediji so zamolčali da je lastnik avtopralnice Semir Hajdarpašić, sin Husnije in Darje, zakonca Hajdarpašić pa sta lastnika gostinskega imperija in tesna prijatelja ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

In smo spet pri glavarju naše prestolnice, ki se rad trka po prsih, da je levičar. Toda za božjo voljo ali res pod vrednote levičarske politične opcije spada izkoriščanje delavcev! Ravno nasprotno bi moralo biti res! Levičarju bi moralo biti sveto braniti pravice delavcev, slovenski kaviar levici pa je lastno ne samo izkoriščanje, ampak nečloveško ravnanje z delavci. Ob takem ravnanju lahko napišemo, da se skoraj vsem ljubljanskim psom godi bolje kot omenjenim delavcem! Samo po sebi se pojavlja vprašanje – ali je kje nečeden posel, ki ne bi bil vsaj posredno povezan z ljubljanskim županom?

Toda pojdimo s povezavami naprej. Ljubljanski župan je za predsednika vlade najprej kraljica. Kraljica kraljic? Kraljica česa, se lahko vprašamo. Ali kraljica nečednih poslov? Zgovorno je dejstvo, da še tako nečedni posli sedanjega premiera ne ovirajo, da ne bi podpiral župana Jankoviča, saj je dejal: »Ne bom zanikal, da sam vidim župana Jankovića kot tistega, ki je najbolj primeren, da nadaljuje še en mandat na tem mestu, in da se sam nagibam k temu, da ga stranka podpre«. Človek se vpraša: V kakšno nečednost bi moral biti vpleten ljubljanski glavar, da bi predsednik vlade jasno povedal, da ne podpira nečednih poslov? Ali mora premier tudi s takimi izjavami in nameravanimi podporami odplačevati nekdanje dolgove? Izredno žalostno in zaskrbljujoče je, da predsednik vlade ne pove jasno, da je proti izkoriščanju delavcev, zlasti tako nehumanemu, kot je to v Ljubljani, in da se zato ograjuje od ljudi, ki so povezani z njimi.

Mojo pozornost je vzbudila tudi ponovna počastitev Janeza Stanovnika. V Novi Gorici so mu odkrili nov kip. Že pred časom je podoben doprsni kip dobil v Ljubljani. Ob odkritju je slavnostni govornik zgodovinar Jože Pirjevec med drugim dejal, da je Stanovnik "kot predsednik predsedstva socialistične republike Slovenije v najbolj kritičnih letih našega osamosvajanja odločilno sodeloval pri tem podvigu". Igor Omerza meni, da je ta trditev čista in nesramna izmišljotina. Naj nam k osvetlitvi lika in dela Janeza Stanovnika pomagajo izsledki iz knjige Igorja Omerze Pravi obraz Janeza Stanovnika, kjer z dokumenti in citati spodbija mit o Stanovniku kot »osamosvojitelju«. Z navedki iz raznih pogovorov in govorov Omerza dokazuje, da je bil »oče naroda« zavzet nasprotnik osamosvojitve Slovenije. Dovolj je navesti stavek: »Zame bi bila odcepitev Slovenije samomor.« Tega je Stanovnik izrekel v pogovoru za časopis Pobjeda, kjer je bil objavljen 9. aprila 1989. Ni prvič, da »ponosni nasledniki« želijo neresnice celo vklesali v kamen in ovekovečili na spomenikih. Nekdanji spomenik pri ljubljanski stolnici z napisom, ki ni odražal resnice o zgodovinskem dogodku, je pa sramotil nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana, je samo eden od številnih. Samo vprašamo se lahko, kdaj bodo spet postavili kakšen spomenik z napisom, ki ne odgovarja resnici?