Slavi Košir
Jakob Čuk
Helena Križnik
S. Emanuela Žerdin (foto: Izidor Šček)
S. Emanuela Žerdin | (foto: Izidor Šček)

O svobodi govora z druge strani

05.08.2022, 14:43 s. Emanuela Žerdin

Zadnje tedne se skoraj obvezno v enem ali drugem mediju pojavi kakšen zapis o svobodi govora. Sedanja vladajoča oblast to človekovo pravico razume kot nekaj, kar si pridobiš z zmago na volitvah in jo lahko uporabljaš za utišanje vseh drugače mislečih.

Če si na drugi strani, če nisi ne novinar ne politik, niti navdušenec leve ideologije, pogosto ne moreš niti vprašati, zakaj za tebe ne velja enaka pravica govora kot za privilegirane ljudi na oblasti. Mi, navadni, malo starejši mali ljudje, smo se že v komunizmu in socializmu naučili, da ne verjamemo vsega, kar je napisano v časopisih ali v elektronskih medijih. Že od svoje mladosti vemo, da je prav novinarjem vladnih medijev pogosto svoboda najbolj omejena, saj ne smejo napisati ničesar lepega in dobrega o ljudeh, stvareh in dogodkih na drugi, ne-naši strani. In tako smo se naučili biti tiho, živeti svoje življenje daleč od medijskega blišča in prisotnosti, kajti pravo življenje je pogosto bolj resnično, ali bolj živo, ali bolj zanimivo od tega , kar se prebere in sliši v medijskih člankih.

Skrbi me pa za naša mlade, saj skoraj ne berejo več knjig ali tiskanih strani, saj informacije pobirajo na družbenih omrežjih, a tega je toliko, da na hitro preberejo le naslove, da pa bi se poglobili v kakšno stvar ali dogodek, nimajo dovolj časa niti vztrajnosti. Kako njih poučiti o svobodi govora? Že komentarji izpod glavnih novic te ali one spletne strani, prinašajo toliko neverjetnega strupa, umazanije, sovraštva... Pa se sprašujem, ali je svoboda govora naplavila na površino javnosti najbolj zavistne, dvolične in umazane človeške misli, ki si jih iz oči v oči ne bi upali nikoli izreči... Takšne svobode govora ne maram! Ne rabim je, ker beseda res ni konj, a vemo, da lahko ubije , za vedno naredi nepopravljivo škodo posebej mladim, ranljivim dušam.

Za svobodo govora je najprej potreben pogum, da greš iskat resnico, z odprtim srcem, odprtim duhom in praznim listom papirja, kajti resnica te zna tolikokrat presenetiti, da moraš biti pripravljen spremeniti svoje mišljenje, mnenje in svoj zapis. Imeli smo v naši nedavni preteklosti pogumnih medijskih piscev, ki so videli resnico, jo povedali in bili zanjo pripravljeni iti tudi v zapor!

Za svobodo govora je najprej potreben pogum, da greš iskat resnico, z odprtim srcem, odprtim duhom in praznim listom papirja, kajti resnica te zna tolikokrat presenetiti, da moraš biti pripravljen spremeniti svoje mišljenje, mnenje in svoj zapis.

Svoboda govora zahteva tudi veliko dozo ponižnosti. Saj nihče ne ve vsega, niti ne razume vsega! Ponižnost je v tem, da se priznajo napake, da se popravijo krivice in da se gre naprej, saj grešiti je človeško, odpuščati pa božansko! Šele s pravo dozo ponižnosti, bo tisti, ki govori, videl in začutil ljudi na drugi strani, ljudi, zaradi katerih govori ali piše ali komentira, in se bo zavedal, da brez teh na drugi strani vsa svoboda govora ostane samo prazen odmev v gluhi dolini.

Svoboda govora ni neomejena. Kot vsako drugo svobodo, tudi to omejuje svoboda govora drugega človeka, drugačnost tistega, ki misli in dela drugače. Kako lahko je svobodo govora spremeniti v orožje, s katerim utišaš svoje nasprotnike in si dovoliš vse, a za drugega nimaš ne posluha ne prostora!

Pogosto bi se morali učiti svobodo govora iz vsakdanjega življenje – ko na primer, mladi zdravnik mora povedati težko, slabo novico o smrtonosni bolezni domačim ali samemu bolniku in ne more in ne sme temu ubežati niti lagati! Kako težka naloga in koliko srca je potrebno, da jo narediš vsaj malo manj bolečo, če že ne moreš odvzeti bridkosti! Morali bi se učiti svobodo govora od umirajočih, ko stojijo pred zadnjimi trenutki svojih dni in odvržejo vse predsodke, zapreke in sram pred seboj in drugimi, ter povedo resnico, ki bo one, ki še ostanejo na tej obali življenja, vodila in nosila kot svetla zvezda Danica.

Kako lahko je svobodo govora spremeniti v orožje, s katerim utišaš svoje nasprotnike in si dovoliš vse, a za drugega nimaš ne posluha ne prostora!


Nedavno sva o svobodi govora razpravljali z gospo, ki je dolgoletna bralka mašnih beril. Rekla je : »Veste, kristjani premalo poznamo Jezusove govore, ali pa govore sv. Pavla apostola. Kako so ti govori polni svobode, kako so resnični in vzvišeni, saj še po dva tisoč letih vse drži, kar je zapisano v Svetem pismu!« Res je. Če bi si upali na akademiji za novinarje včasih analizirati in preučevati Jezusove govore, bi v njih našli toliko resnične svobode govora, da bi to svobodo razumeli, doumeli, vzljubili in se je oklenili za vsako ceno, kljub svojim urednikom!

Svoboda govora nujno potrebuje še spoštovanje in ljubezen. Če preziraš, sovražiš in ponižuješ tistega, o katerem govoriš ali pišeš, ne moreš biti objektiven. Prej ali pozneje te bo zaneslo na tvojo stran in ti nadelo avreolo nezmotljivosti, ki bo onemogočila videti in slišati resnico tudi z druge strani. In ljubezen! Tisto ljubezen, ki zna tudi slabo novico zaviti v spoštljiv razmislek o vsem, kar se dogaja, saj človeške globine tudi v največji svobodi govora ostanejo skrivnostne...

Jezus je rekel svojim učencem besede, ki še zmeraj držijo: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). To je edina prava svoboda govora – resnica.

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...

O avtorju