7. dan radijskih počitnic - Obiskali smo Tirano

27. 06. 2022, 09:40 Marjan Bunič

Sedmi dan radijskih počitnic smo počitnikarji »preplavili« oziroma »pomodrili« glavno albansko mesto. Vanj smo se namreč odpravili v skupnih počitniških majicah, ki so letos modre barve.

Tirana je milijonska prestolnica, ki raste dobesedno pred našimi očmi; ob vsakem obisku se pojavi kak nov nebotičnik, gradbišče pa je prav na vsakem koraku. Ta eksplozija novogradenj, ki jo je zaznati v vseh turističnih koncih države, je posledica najtemnejšega obdobja albanske zgodovine - vladavine komunističnega diktatorja Enverja Hoxhe. Po drugi svetovni vojni je v svojem shizofrenem strahu pred 'zunanjimi' in 'notranjimi' sovražniki z vojsko in tajno policijo stisnil Albanijo v krč popolne izoliranosti ter političnega terorja. Grozljive zgodbe tega časa v spominih prenaša prav vsaka družina. In čeprav je Hoxha umrl že leta 1985, so se Albanci osvobodili iz železnega stiska revščine, pomanjkanja, strahu in smrti šele leta 1991. Takrat pa je eksplodiralo … Zakaj so tako zelo slabi vozniki, nam je povedal domači turistični vodnik: »Do 'svobode' sploh nismo mogli in smeli imeti avtomobilov, potem pa se je to v hipu spremenilo in zdaj so vsi na cestah, kultura vožnje pa se ni imela časa razviti. Kdo ima prednost v krožišču? Vsi! Potrobi in skoči noter, potem pa bo, kar bo. Zato na cestah vse stoji in vse trobi …« Z gradnjo je podobno: »Včasih so smele imeti stavbe največ pet nadstropij (brez dvigala, seveda), po 'svobodi' pa rastejo visoko v nebo, in to kjerkoli in v vseh mogočih slogih.« Zdi se, kot da bi Albanci skušali v nekaj letih nadoknaditi ukradena desetletja. In čeprav jim manjka urejenosti ter organiziranosti, je iz njihovih nasmejanih obrazov razbrati, da imajo veliko zagona in optimizma …

Pri ustvarjanju nove, boljše resničnosti pa imajo mnogo pomočnikov. Med njimi je tudi Slovenka s. Vida Gerkman, usmiljenka, ki je kot misijonarka delovala v Ruandi in Burundiju, zdaj pa že sedem let pomaga najrevnejšim albanskim družinam na deželi ob mestecu Gramsh. Ena od zelo konkretnih oblik pomoči je akcija »Kupim kozo«, ki ob podpori Sobotne iskrice in revije Mavrica teče že nekaj let. Koza, ki stane 20 evrov, lahko revni vaški družini precej izboljša življenje, saj z njo pridejo mleko, sir in veselje. Počitnikarje je v kratkem srečanju po sveti maši v Tirani tako navdušila s svojo preprosto čisto dobroto, da smo zbrali za kar veliko kozjo čredico.

Počitniški večer pa je bil tokrat potopisni. Kolegica Lidija Zupanič je namreč v sliki, besedi in glasbi predstavila svojo romarsko izkušnjo; pred kratkim je namreč prehodila El Camino de Santiago. Takšna pettedenska pot z vsemi napori, doživetji in tihimi trenutki samote pušča v človeku globoke sledove, zato ni čudno, da je marsikateremu romarju med počitnikarji obudila njegove lastne spomine.

Jelka Škrlj s Turjaka je denimo prehodila 1.050 km iz Ljubljane v Rim. A to ni njeno edino dolgo romanje; šestkrat je v Španiji stopala po različnih poteh Camina, šla je peš iz Španije v Lurd, dvakrat peš od doma v Medžugorje, prehodila slovenske romarske poti in v Sveti deželi korakala 300 km. Letos pa je naredila prvo posebno desetko - z družbo namreč želi v desetih letih po etapah priti iz Slovenije v Sveto deželo; opravila je prvih 300 km. Pravi, da ima najlepše vtise prav iz Svete dežele, saj vse kraje drugače doživiš, če si peš. Na pot je ne vlečejo kakšne posebne zaobljube, ampak te »kamino« enostavno zasvoji: »Enkrat romar – vedno romar …«

Nekaj romarskih korakov pa se nam obeta tudi na dvajsetih radijskih počitnicah, saj se bomo ob vrnitvi ustavili v Medžugorju.