Sonja Pungertnik: Brez odnosa z Bogom težko gradimo dobre odnose z ljudmi

Via positiva | 16.06.2022, 18:00 Nataša Ličen

Na Telovo smo k pogovoru povabili Sonjo Pungertnik, se še spomnite, Slovenko leta 2014, tudi našo radijsko sodelavko, ustvarjalko oddaj Luč v temi, enkrat mesečno v našem radijskem prostoru. Sonja je ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti, voditeljica Šole odnosov in odpuščanja ter duhovna spremljevalka. Iskrena, srčna in duhovna žena, razpeta med več talenti.

Nobena metoda, sistem ali teorija, človeku ne more pomagati, odrešenje je le v Bogu. Bog vodi odnos. Če človek ne sodeluje z Njim, ne pomaga nobena metoda.

Ni vseeno, kako nam je Bog predstavljen

»Vse življenje, že kot osnovnošolka, sem se trudila za odnose, ni mi bilo vseeno, če smo bili skregani. Izhajam tudi iz družine, kjer smo se dobro razumeli. Vzgojena sem bila v katoliški veri z zakramenti, pri približno petindvajsetih letih pa so me zelo zaznamovale Ignacijanske duhovne vaje v tišini, kjer se mi je odprl povsem drugače svet duhovnih dimenzij. Spoznala sem, da je naš Bog oseben Bog, s katerim smo na Ti, na katerega se lahko konkretno obračamo, ni nekaj abstraktnega, nekdo, ki se ga moramo bati, ampak je sogovornik, pomočnik, ki nas sprejema najbolje kot je sploh mogoče. Tudi študirala sem v smeri poklicev dela z ljudmi, končala defektologijo, zanimala me je tudi psihoterapija. Na neki točki pa se je ustavilo, ker sem ugotovila, da nobena metoda, sistem ali teorija, človeku ne more pomagati, ampak je odrešenje v Bogu. Pri pomoči ljudem mi nič drugega ne koristi bolj kot Bog, ki je v odnosu med človekoma. Izpopolnjevala sem se tudi na Teološki fakulteti, in pa seveda izobraževnaje pri jezuitih v smeri duhovnega spremljanja, nekja doprinesejo tudi leta, izkušnje in seveda moja invalidnost slepote, brez tega gotovo ne bi bila kar sem.«

Moj odnos z Bogom

»Bog je ljubezen, ko čutim to Ljubezen v svojem srcu sem v stiku s seboj, zadovoljna, mirna, čutim notranjo svobodo in takrat mi je »lahko« in takrat imam ljudi rada. Če pa nimam osebnega odnosa z Bogom, pa tega nimam kje dobiti. Ker je Bog Ljubezen in Bog je izvir vsega, če se pred tem izvirom zaprem, se zaprem pred Ljubeznijo. Kot dežnik, če ga razprem pred soncem, ne morem porjaveti, recimo in ne morem ujeti sončnih žarkov. Če se torej zaprem Bogu ali »odpnem« od Boga, vame Božji sok, ki je milost, ne more prihajati. Kaj pa me zapira?, slaba dejanja, slabe misli, zato je zelo pomembno kako vsak dan živim, za kaj se odločam, to ne pomeni da nikoli ne padem, ampak, da najdem izhodišče, na katerega se vedno znova nazaj pripnem.«

Koristilo bi nam, če bi bolj cenili in bolj izkoristili trenutke tišine. V tišini se najdem in lahko srečam Boga, v hrupu ne.

Bog je vsem enako dostopen

»Če računam le nase in mislim, da bom s svojimi močmi rešila odnos in gradila prihodnost, sem na napačni poti. Dokler sem v življenju to počela, nisem čutila povezave, zdelo se mi je, da je Bog oddaljen. Spraševale sem se, zakaj meni ne daš takšnih milosti, kot ostalim, zakaj te ne čutim?, in ugotovila, da je problem v meni. Kdor se odpre, nikoli ne bo ostal prazen. Kot voda, če jo piješ, odžeja. Če rečeš, Gospod, tukaj sem, rad/a bi bil/a s Teboj? V Tvoji družbi. To je dovolj.

Glas tišine

"Tišina je zame nekaj najlepšega, kar človek lahko doživi. Ne sme nas je biti strah. V tišini se odklopim, zunanji svet utihne, mobilni telefon ugasnem, ni motečih faktorjev, ni vsakdanjih skrbi, to je odločitev in takrat šele zaslišim, kaj vse je v moji notranjosti. Tega, kar se dogaja v meni, se ne smem ustrašiti, ker pojavi se lahko marsikaj. Lahko so lepi ali težki spomini, porajajo se različne misli. Zato je pomemben tudi spremljevalec, ki pomaga vse to usmerjati. Tišine imamo danes vsi veliko premalo. Meni je zelo ljuba.«

Pogovor v Via positivi s Sonjo Pungertnik. Tudi o odpuščanju. 

V Bogu iščimo svoja temelja

»Vidim, da smo kristjani v obdobju, ko predvsem govorimo o Bogu, se hranimo z napisanimi stvarmi, hlastamo za nečem, ... ne spustimo pa stvari globlje. Za duhovno rast pa je treba globlje. Nič mi ne pomaga, če vem, kaj je Jezus rekel, ali kaj piše v Svetem Pismu, če ne čutim, kako se to dotika mene. Šele, ko čutim, kako Beseda odzvanja v mojem življenju, začutim nagovor, spodbudo, nekaj osebnega, kar prihaja zame od te Božje besede, ali pa od sočloveka, ali po zakramentu in tako naprej, šele takrat dejavno živim vero.«

Nič mi ne pomaga informacija, da je Bog ustvaril svet, če se temu svetu ne znam čuditi, ne znam biti hvaležna, ne znam uporabiti čutov, ki mi jih je Bog dal. Ali pa, če vem, da sem ustvarjena po Božji podobi in da mi Bog želi dobro, jaz pa s svojim telesom grdo ravnam.

Bogu moram odpreti prostor, da lahko v meni in po meni dela

»Odpreti mu moram prostor, to pa niso samo informacije. Koliko jih je, ki se vpisujejo v ta ali oni program, berejo to in ono, in imajo občutek, da so duhovno zelo aktivni, toda vse to lahko ostaja na površju. To se mi zdi težava sodobnega kristjana.«

»Kakšne odnose živimo? Do drugih, Boga in sebe? Če imam kot kristjan težave z odpuščanjem, se čutim krivega. Ne gre za travme, ki jih vlečemo skozi življenje, gre za odpuščanje v vsakdanjih trenutkih. Oblikovali smo program, Šolo odnosov in odpuščanja v Ignacijevem domu duhovnosti, ki je sestavljen iz dveh duhovnih koncev tedna. Skupina se dobiva vsake tri tedne, si podeli sadove osebne molitve, temelj tega programa je namreč osebna molitev doma ob gradivu, ki ga dobijo v Šoli odnosov in odpuščanja. Ne gre za to, da drugim govorimo o svojih problemih, vsak pove kolikor želi.«

Odpuščanje

"Gledamo na širino naših odnosov, kako se odzivam v različnih primerih. Veliko dela imamo ljudje z odpuščanjem tudi do sebe. Želimo biti popolni, kar je daleč od krščanske svetosti." Vabljeni k vstopu in vpisu v Šolo odnosov in odpuščanja. Namenjena je tistim, ki si želijo poglobitve odnosa s seboj, bližnjimi, z Bogom. Skozi preizkušnje se učimo svoje ranljivosti in krhkosti, brez njih mislimo, da smo vsemogočni. Preko preizkušen se učimo razumevanja drugih.