Zakonca Kuzma o vzgoji: »Preveč smo osredotočeni na pomanjkljivosti otrok.«

Družinska kateheza | 06.06.2022, 13:12 Mirjam Judež

Jana in Leon sta nam že v prejšnji katehezi (članek levo) zaupala njune bitke iz mladosti: odvisnost od pornografije in hude samomorilne misli. V majski oddaji pa se je voditeljica Marjana Debevec z njima pogovarjala o vzgoji njunih šestih otrok in kako jima pri tem pomaga vera ter odnos med njima. V pogovoru je sodeloval tudi duhovnik Rafko Klemenčič.

Prejšnja oddaja, v kateri sta nam zaupala svojo pretresljivo zgodbo, je zelo odmevala. Prosim, če na kratko obnovita glavne poudarke.

Jana: »Podedovala sem duha smrti, ki me je nadlegoval od otroštva naprej. Imela sem veliko samomorilnih misli in v času najstništva mi je bilo res težko. V nekem trenutku sem resno razmišljala o samomoru, napisala sem celo poslovilno pismo. Ravno v tistem času smo dobili novega duhovnika, ki me je povabil na srečanje Prenove v duhu, kjer sem spoznala živega Jezusa. Tam so se težave za nekaj časa končale, ker pa jih takrat nisem rešila do konca, so se vrnile, ko sva bila z Leonom že poročena. Hudič ima pri meni taktiko, da mi zapre usta, z Leonom neham govoriti o tem, kaj se z mano dogaja. Potem me te vrinjene misli s strani hudega duha peljejo stran od Boga in od Leona. Ko sem se končno zmogla z Leonom pogovoriti, je hudič izgubil vpliv nad mano, vseeno pa sem morala k eksorcistu, ker sem videla, da se je enako dogajalo z mojim bratom (storil je samomor, pred njim pa tudi oče). Brat je obupal, ker na žalost ni spoznal živega Jezusa. Jaz sem rešena in Bog me je izbral, da reši ta naš rod in moje otroke, da ne bodo rabili tudi oni skozi to, da so rešeni tega duha smrti. To je trpljenje, ki ga ne znam opisati. To, kako me je Bog rešil, je zame potrditev, kako je Bog dober in kako je izbral mene, da to prekine in me reši, za kar sem mu zares hvaležna.«

Leon: »Da zakonca zgradita edinost, si morata najprej zaupati, si podeliti tudi boleče stvari, s katerimi je težko izstopiti iz samote in okvirjev. Jaz sem zdaj zares srečen, ker sem lahko zaupal ženi svojo temno preteklost, ker se ne rabim več skrivati pred njo. Ona me bo spremljala vse življenje in preko nje lahko pridem do Boga. Kot je Kristus vstal iz groba, je tudi v mojem srcu vstal Kristus, prižgala se je luč in me vodi skozi življenje naprej. Ko gledam svojo zgodbo zasvojenosti s pornografijo, vem, da se veliko ljudi sooča s tem, se skriva pred tem, dejansko pa je potrebno, da se v srcu prižge luč, to, da slediš tej luči in stopiš korak naprej.«

Rafko: »Nagovarja me, da sta spregovorila o stvareh, o katerih se pogosto bojimo odkrito govoriti: o samomorilnih mislih in pornografiji. Jana je rekla, hudi duh nam zapre usta. Večkrat poudarjam, da je zakrament spovedi orožje, ki nam ga Bog daje in nam pomaga, da lahko spregovorimo, da nas ne drži v samoti. Ko se nekdo odloči, da z živo vero prejema zakramente, dejansko začnejo delovati, to vidim v praksi. Ta pot svetosti je resnično v tem vsakdanjem boju. Kdor se je odločil, da bo stopil na to pot, je tudi preizkušen. Ne ustrašimo se tega boja. Tudi, če pademo, tudi, če je težko. To so časi, ko je treba vztrajati. Pa da si to podelimo med seboj, ker sami dostikrat ne zmoremo.«

Kaj sta povedala zakonca Kuzma v prejšnji oddaji?

Srečanje družin je pred vrati. Tema današnje kateheze bo vzgoja otrok. Vidva imata kar 6 otrok, vsak je edinstven, vsak nas preseneča celo življenje, kot pravi papež: z načrti, ki klijejo iz svobode in se križajo z našimi predstavami. Kako vaju otroci presenečajo?

Jana: »Če kje, se na področju vzgoje res čutim nepopolno. Pri otrocih se podobno kot pri Bogu ne moreš pretvarjati. Si, kar si. Pri vzgoji se res dostikrat počutim boso in golo. Imela sem priložnost iskreno govoriti z nekaj mamami. Vidim, da imamo mame težave, ker imamo težnjo po popolnosti, zavedamo se, kaj vse naredimo narobe, imamo slabo vest, ker nismo vedno prijazne in ljubeče. Enostavno se ne počutimo zadosti dobre. Midva imava 5 fantov in eno deklico. Za naju je bila deklica kar »šok«. Kako do nje, kaj jo veseli, kaj ji je pomembno? Je pa to tudi zdravilo za mojo dušo, ker sem ob njej tudi jaz bolj ženska. Fantje so drug svet in vsak od teh fantov potrebuje edinstven pristop. Vsak je drugačen, vsakega zanimajo druge stvari, na drugačen način si izbori svojo pozornost …«

Leon: »Vsak otrok je unikaten v tem, kar je, kar mu je Bog dal. Kot je v zakonu potrebno ravnovesje, je potrebno tudi ravnovesje med najinimi predstavami glede otrok (kaj si želiva zanje) in med realnostjo, ki jo daje otrok sam po sebi, da ga ne potlačiš po krivem v kakršnemkoli smislu.«

Leon: Mislim, da ne znamo dovolj pohvaliti otrok ali ne vidimo dovolj dobrega v njih. Vidimo samo njihove pomanjkljivosti.

Kako je z vzgojo pri vas doma?

Leon: »V reviji Ognjišče sva pred časom videla, da ima ena družina »kolo sreče«, ki smo ga uvedli tudi pri nas. Čez čas so ga otroci preimenovali v »kolo nesreče«. V notranjem krogu so napisana opravila, v zunanjem pa imena. Kolo enkrat na teden zavrtimo in kolo določi opravilo, ki ga boš naredil tisti dan.«

Jana: »Najtežje mi je biti dosledna. Doslednost je garanje, ki me psihično in fizično izčrpava. Otroci se itak upirajo, eni bolj, drugi manj, eni pa še malo bolj. Marko Juhant veliko govori o doslednosti, včasih sem tako jezna nanj, ker si mislim, kako je to težko. Sploh, ko so gospodinjska opravila, šolske stvari. Včasih moram kar malo zadihati. Nedolgo nazaj sem bila precej tečna (še sama sebi), pa pride k meni Lučka in reče: »Mama, nisi prijazna, si pa lepa.« Me je razorožila. Svoj poraz doživim skoraj vsakič, ko stopim v garderobo. Trudim se z oblačili, perem, obešam, zlagam in naloga otrok je, da oblačila zložijo v svoje omare. Vsake toliko pridem v garderobo in hodim po teh svežih oblačilih, vse visi ven iz omare. Delovnih navad jim res nisva znala privzgojiti. Domača naloga se še naredi, učenje pa je kar izziv.«

Rafko: Ne iščimo idealnih trenutkov za življenje z Bogom, ampak jih iščimo sredi družinskih bojev.

Leon: »Starši smo s temi mejami kot blazina, v katero se otroci zaletavajo s svojimi zahtevami, s tem, ko nas preizkušajo, kako daleč lahko grejo. Mislim, da sva uspela pri otrocih privzgojiti dobrosrčnost. Zelo radi si pomagajo med sabo, razredničarka pove, da so zelo prijazni, pomagajo drugim, se znajo postaviti za druge. Mislim, da ne znamo dovolj pohvaliti otrok ali ne vidimo dovolj dobrega v njih. Vidimo samo njihove pomanjkljivosti.«

Jana: »Vedno gledam le, kaj je narobe in kaj še ni narejeno: ni še pospravljeno, niso še vadili, niso se še učili … Tisto, kar je dobro, pa kar spregledam, gre mimo in jih ne znam pohvaliti. To je izziv zame, da bom začela zavestno delati na tem, da pohvalim, da vidim, kaj je dobro, ne samo, kaj ni. Ponosna pa sem, ko se mi pridejo opravičiti za kakšno stvar, ki jo naredijo narobe. Pogosto poslušam: ne bi se učil, ne bi delal naloge, ni mi treba in ne bom«. Mene to v sekundi »obrne na 200 obratov«. Pa sem se ustavila in prosila Marijo: »Marija, ne vem, kako naprej, ne zmorem, Ti mi pokaži, spregovori po mojih ustih.«

Rafko: »Staršem večkrat rečem, če ste se odločili za resno družinsko življenje, vzgojo otrok, je sestavni del tega, da se čuti dober starš tudi nesposobnega. To je pomembno, da ostajaš pretočen, prehoden, da lahko ostajaš orodje in Bog lahko deluje po tebi. Če poveš otrokom kaj iz svoje izkušnje, si bo otrok to dosti bolj zapomnil kot pridiganje. Starši se moramo umiriti, ohranjati notranji mir, a pride situacija in otroci te »prebudijo«, preizkušajo najbolj takrat, ko nisi pripravljen. Če si odprt, si dajmo dovoliti tisto, kar je otrok v meni prebudil (jezo, strah, nepotrpežljivost), uporabiti za stik z Bogom. To je pot svetosti, da nas nekaj, kar bi nas sicer spravilo na tla, poveže z Bogom, Bog deluje po nas. Obstajajo družine, kjer otrok doma ne more pokazati svoje trme, jeze in jo mora pokazati nekje drugje, v šoli. Starši, naj vam ne bo hudo, če se otroci upirajo, vam povejo naravnost, če čutite poraze, ker ste vi tisti odtočni kanal in teh kanalov ne bo treba uporabljati nikjer drugje. Ne iščimo idealnih trenutkov za življenje z Bogom, ampak jih iščimo sredi družinskih bojev.«

Jana: Pogosto poslušam: ne bi se učil, ne bi delal naloge, ni mi treba in ne bom«. Mene to v sekundi obrne na 200 obratov. Ustavila sem se in prosila Marijo: »Marija, ne vem, kako naprej, ne zmorem, Ti mi pokaži, spregovori po mojih ustih.

Kako je vajin odnos povezan z vzgojo otrok?

Jana: »Večkrat sva slišala na Družini in življenju, da je najin odnos najpomembnejši. Če bova midva uredu, bodo tudi otroci dobro. Midva »imava kavice« in oni vejo, da je to čas za naju, takrat grejo stran. Lahko kaj povejo, vprašajo, ampak to je najin čas. Takrat sama ozavestim, da je Leon moj mož, da je njegova vloga v mojem življenju drugačna kot vloga mojih otrok. Tudi oni morajo vedeti, da je to mamin mož, ni mamin ati. Rečem jim: »Midva se morava imeti rada, morava se znati imeti lepo, da bova, ko boste šli, znala živeti skupaj, biti drug z drugim.« Saj tega oni ne razumejo, ampak jaz to govorim bolj sebi, da se zavedam, da je prvi moj mož, šele nato otroci.«

Posredovanje vere je v krščanskih družinah eden bistvenih stebrov vzgoje. Kako skušata otrokom posredovati dar vere, ki sta ga sama prejela?

Leon: »Otrokom skušava približati vero na praktičen način, tradicionalnost vere kot nekaj lepega, saj tradicija ne umre, ne gre mimo nas. Otrokom dopovedujeva, da je Bog med nami, da ni samo v cerkvi, na križu, da ni z nami le takrat, ko molimo rožni venec. Poveva, da se lahko v trenutku, ko rabijo, obrnejo na Boga. V trenutku veselja, žalosti, razočaranja.«

Jana: »Če bodo otroci imeli Boga, bodo imeli vse. Približati jim želiva tega Boga. Bog je prisoten tukaj, zdaj. Ima te rad, zate želi dobre stvari. Ko molimo, ko se obračajo na Boga, jih opozarjava na konkretne sadove, pogledamo, kaj se je zgodilo. Vera ni nekaj, ko gremo v cerkev in smo tisto uro pri maši ob nedeljah, ampak jo živimo vsak dan. Molitev ni samo, ko se usedemo za mizo in se zberemo v tišini, kar je nemogoče, ampak je molitev pogovor z Bogom. Smo se kar navadili, ko pogledamo sončni zahod, rečemo: »Kako si to lepo ustvaril, Bog.« Najbolj goreča molitev pa je, ko se peljemo proti urgenci …«

Rafko: »Otroci hitro zaznajo, a odrasli molimo, ker je »treba« moliti pred otroci, da bodo imeli zgled, ali gremo k maši, ker se spodobi, da bodo imeli otroci zgled ali gremo zaradi sebe. Vera je pot. Vera je v tem, da se dovoliš poklicati na pot v neznano. Starševstvo je pot v neznano. Dajmo sprejeti to pot. Mi si lahko ustvarimo predstavo, kakšni bodo najini otroci, ampak presenečajo. Veliko bolj je pomembno, da sem jaz odprt, učljiv, da si dovolim ta presenečenja. Tudi Abraham je vprašal Boga: »Kam me boš peljal? On pa: »Boš videl sproti.« Ta drža je silno pomembna. Da ni vzgoja otrok nek dodatek, ampak je v paketu.«

Kako pomagati otrokom, da bodo dovolili Bogu, da je navzoč v njihovem življenju?

Leon: »Predvsem otrokom dopovedujeva, da s tem, ko nosijo Boga v sebi, ko znajo molit, ko se znajo v ključnih trenutkih obrniti na Boga, da niso čudni, ampak posebni, ker se zavedajo prisotnosti Boga v primerjavi z vrstniki, ki za Boga mogoče niso še niti slišali. Mi se trudimo čim več družiti z družinami, ki jim je Bog vrednota, da spoznajo, da nismo edini, ki jim želimo zares Boga dati na prvo mesto, da so tudi druge družine in da njihovi otroci izgledajo normalno. Da se družijo med sabo, se spoznavajo, so si zgled drug drugemu.«

Jana: »Otroci vidijo, da imava odnos z Bogom, čedalje bolj pa naju nagovarja skupnost, v kateri se družine med sabo povezujemo, da otroci vidijo, da se tudi drugje živi vera, da je Bog prisoten in da to ni nič čudnega ali posebnega. Razmišljam, kako bi se lahko družine povezale med sabo v molitvi in druženju, da bi se lahko naši otroci družili z drugimi otroki, ki imajo podobne ali enake vrednote.«

Rafko: Vera je pot. Vera je v tem, da se dovoliš poklicati na pot v neznano. Starševstvo je pot v neznano.

Kakšno mesto ima Marija v vašem življenju?

Jana: »Več let sem si želela odnos z Marijo. Nekako se nisem mogla z njo povezati. Letos pa sem zaradi FIATA zgradila odnos z Njo in vidim, da sem zadosti zrela, da se lahko povežem z Njo preko rožnega venca, tudi preko premišljevanja o njenem življenju.«

Leon: »Marija je bila res tista, ki mi je v ključnem trenutku pomagala pri mojem dokončnem spreobrnjenju. Ko smo šli v Medžugorju na hrib prikazovanja, sem hodil bos, res sem hotel načrtno žrtvovati sebe Mariji, kar mi je pomagalo pri tem spreobrnjenju. Čutil sem Marijo vsp pot, njeno prisotnost, bližino. Počutil sem se kot otrok, ki se zateče k mamici, ko mu je hudo. Marija je v mojem srcu dobila eno posebno mesto.«

Rafko: »Spomnim se trenutka milosti, ko sem prvič vzpostavil odnos z Marijo. V mladostnih letih sem čutil, Marija je nekaj »za zraven«, saj sem sam govoril raje direktno z Bogom, od takrat pa je ta pot drugačna. Marija je zelo zaznamovala moje življenje. Zelo bi priporočal družinam, da naredite posvetitev Marijinemu srcu. To je preprosta izročitev: »Predajamo Ti vse, je Tvoja last, v Tvoje roke«. Dajmo Mariji proste roke. Pogosto govorimo, da je to dodatna pobožnost, a gre za resnično izročitev in Marija je primer poslanstva vsakega moža, žene, mame, očeta, da se poslanstvo z vzgojo otrok in zakonskim življenjem ne konča doma, ampak ti Bog daje širše poslanstvo. Bog nam Marijo pošilja danes, je čudovita vzgojiteljica, blizu nam je. Pozna naše korake in naše padce. Čez čas boste družine brale sadove, bile mogoče obvarovane kakšnega zla, ker je Marija s svojo ponižnostjo tisto orožje v današnjem svetu, kjer je moč in vpliv na površju, Bog pa po Mariji kaže na neko drugačno moč. Zlo tu izgubi svojo moč.«