Smeh je pol zdravja

Komentar tedna | 22.07.2022, 14:30 ddr. h.c. Marko Pavliha

Kadar smo veseli, hvaležni in vedri, smo srečni in lažje najdemo pot k dobremu. V pristni duhovnosti tiči tudi duhovitost, zato bi morali zdravemu humorju posvečati več pozornosti, saj je smeh res pol zdravja.

Duhovitost brez duhovnosti je hroma, pravi pater dr. Karel Gržan, duhovnost brez duhovitosti pa je slepa.

V knjigah in na spletu mrgoli iskrivih misli o smehu, kar je spodbudno. Tako beremo, naj se smejimo, kadar je le mogoče, ker je smeh poceni zdravilo, je očarljiva harmonija in najboljša glasba. Nasmeh je brezplačno sredstvo za izboljšanje videza, toda nikoli se ne posmehujmo ljudem, marveč se krohotajmo skupaj z njimi. Bolje se je s smehom otresati sveta kot ga zalivati s solzami, kdor se smeji, živi dlje od mrkih ljudi. Svoj nasmeh lahko še komu podarimo, premalo razdajamo to bogastvo, kajti kadar se smejimo, se z nami smeji ves svet. Naš nasmeh potrjuje odločnost, da bomo živeli v miru in radosti, izvir pristnega nasmeha pa je prebujen duh. S smehom povejmo, da nam gre zelo dobro in se počutimo odlično, pa nas bo Bog uslišal in poskrbel, da se bodo uresničile naše želje. Dan, ko se ne nasmejemo vsaj enkrat, je izgubljen dan. Najboljši dokaz modrosti je trajna dobra volja.

Nekateri ugledni strokovnjaki enačijo smisel za humor z ustvarjalnim, lateralnim mišljenjem, kajti dobra šala je smešna prav zaradi nepričakovanega preobrata. Recimo tista, ko pravnik na intervjuju za prestižno mednarodno službo predsedniku izbirne komisije na vprašanje, koliko je dva krat dva, s katerim naj bi izmerili njegovo čustveno inteligenco, odgovori z nasprotnim vprašanjem: "Koliko bi pa vi hoteli, da znaša zmnožek, gospod predsednik?"

Smeh je tudi vedenjska prvina, ki ima pomembno vlogo v medsebojnih človeških odnosih, saj besedno sporočanje obogati s čustvi.

Kot nam lepo pojasni Zvonka Hrovat, je smeh človekovo prirojeno izrazno vedenje in odziv zdravega človeka na smešno situacijo. Lahko je tudi obrambni mehanizem zoper strah in se pojavi kot olajšanje po prestani nevarnosti.

Smeh je tudi vedenjska prvina, ki ima pomembno vlogo v medsebojnih človeških odnosih, saj besedno sporočanje obogati s čustvi. Dokazano je, da možgani že po petih minutah smehljanja ali po eni minuti gromkega smeha izločajo endorfine, hormone sreče, ki imajo podoben učinek kot opij. Vseskozi jih tvori živčni sistem, posebno pri bolečinah, katere blažijo in pomirjajo vnetja. Endorfini povečujejo našo vzdržljivost pri telesnih naporih, kar nam pomaga, da potem doživljamo občutke zadovoljstva.

Za smeh se je treba včasih potruditi, ker se ne dogodi vselej spontano. Kdor se zavestno smeji tudi brez razloga, sebi in drugim prižiga židano voljo, ker je smeh nalezljivo početje. Človek, ki se odloči, da se bo od srca smejal, požene v organizmu pozitivni tokokrog samozdravljenja. Otroci se bistveno večkrat smejijo kot odrasli, ki sčasoma pozabimo na to prisrčno navado ali se jo odvadimo, kar je velika škoda.

Smeh nas osvobaja in je najboljša terapija, zlasti če se šalimo na svoj račun. To sem spoznal že kot otrok po grenkih izkušnjah in potočenih solzah ob javnem zbadanju zaradi mojega priimka. Nekoč pa me je končno preblisnilo, da se je najslajše smejati zadnji in pogosto tudi prvi, kajti če se človek občasno ponorčuje iz samega sebe, druge razoroži in jih spodbudi k prijaznosti.

"Pavliha bode v politiki brez obzira na desno ali na levo pravi Slovan, kakor se umeje sam ob sebi, in poleg tega oster zabavljivec na polji slovstva in okusa sploh tudi v javnem narodnem življenji," je zapisal Fran Levstik davnega leta 1870 v napovedi legendarnega satiričnega lista.

Smeh nas osvobaja in je najboljša terapija, zlasti če se šalimo na svoj račun.

"Pavliha se drži poštenja, drži se tega govorjenja: to belo je a to je črno," je še pristavil, ko pa ga je bil prisiljen ukiniti zaradi političnega negodovanja in pritiskov, je to storil zato, "ker legati neče, a resnice govoriti ne sme."

Anton Aškerc, pesnik, duhovnik in arhivist, je pisal tudi prilike in jih občasno odeval v orientalska oblačila, denimo pod naslovom Pavliha na Jutrovem, ki je izhajal v Ljubljanskem zvonu. Zaradi cenzure ni ne želel ne smel neposredno kritizirati tedanje družbene razmere, zato se je prelevil v Pavliho, ki pikro zasmehuje domače in obče kulturnopolitično življenje.

Tako je recimo umoril grozovitega zmaja, ki je vsak dan pohrustal po enega otroka, in sicer tako, da je vzel ves dolgčas, ki je tlačil prebivalce Bogu za hrbtom, njihovo praznoverstvo, ki jih je pačilo, kramarsko zavist, ki jih je napihovala, kakor tudi vaške spletke, in vse to zvaril na ponvi, potem pa je vrgel strup v zmajevo žrelo.

V Dovtipnem velikem mogulu pa je takole šegavo razglabljal o razliki med muslimani in kristjani glede odnosa do žensk, ne da bi si belil glave s politično korektnostjo:

Razlika je — o, ne tajim! —
med musulmani in kristjani,
razlika je med šegami;
razlika je v ljubezni vaši,
razlika je v ljubezni naši ...
Razlika je, a veš ti — kaka?
Mi res po več imamo žen,
po več žen ljubimo mi često.
A žene, ki jih ljubimo,
imamo vse pod enoj strehoj,
imamo vse pod svojoj strehoj.
Po več žen ljubite i vi
tam po Evropi vaši včasi.
A žene, ki jih ljubite,
vse ne živijo v eni hiši,
ne bivajo vse v vaši hiši ...

Drage poslušalke in poslušalci, "dobra volja je najbolja, bodi dan na dan vesel," nam je Ježkove stihe živahno prepeval Kekec, "smej se, vriskaj, pesem piskaj, pa lahko boš srečo ujel."

Želim vam nasmejano poletje.