Zakonska zveza - kaj sploh še je?

Novice | 12.07.2022, 12:21 Marjana Debevec

Odmevna, a ne nepričakovana, je bila odločitev ustavnega sodišča, ki meni, da je neustavno, da istospolni pari ne morejo skleniti zakonske zveze in posledično posvojiti otroke. Podobne trende zaznavamo po vsem zahodnem svetu.

Saj zakon, ki omogoča poroko med dvema osebama istega spola in jima omogoči posvojitev otrok, nikomur nič ne jemlje, je eden od glavnih argumentov tistih, ki takšno zakonodajo podpirajo. Možje in žene boste še naprej lahko živeli v vaših družinah kot ste do sedaj, trdijo.

Pa je res tako? Mojca Belcl Magdič za portal Iskreni.net piše, da je namen vseh teh sprememb, ki na prvi pogled vključujejo samo manjšine, drugje in sicer zanikati človeško naravo, zavrniti naravne stvarnosti ženske in moškega kot dopolnjujočih se bitij in doseči nov družbeni red, v katerem bomo vsi enaki oziroma kjer se bo vsaka oseba oblikovala po lastnih željah, z namenom da bi bila osvobojena vsake vnaprejšnje določenosti. Do tega pa prihaja po majhnih korakih, ki jim pot utira ideologija spolov, piše Belcl Magdičeva, ki je s tega področja magistrirala v Rimu.

Poglejmo, kaj se dogaja tam, kjer imajo že dlje časa uzakonjene istospolne poroke. Najprej postane to normalni del življenja. Mladi, ki so že tako nagnjeni k poskušanju novega, se sprašujejo, ali se poročiti s fantom ali dekletom. Tako mi je pripovedovala znanka iz Argentine, kjer so ta zakon že davno sprejeli. Najgloblje ta misel v otroke prodre v šolah, kjer se ne bodo več učili, da družino sestavljajo mati, oče in otroci, ampak kdorkoli in v zvezi s komerkoli.

Ob tem dodajmo, da bo kmalu neustavno tudi, da zakonske zveze ne morejo skleniti trije ali več. Kakorkoli, pri nas je že pripravljen učbenik, ki bo šolarje spodbujal, naj se vprašajo, kako bi se počutili v spolnem odnosu s svojim najboljšim prijateljem, ali pa, kako se počutijo v svojem spolu. Več zahodnih držav otrokom že omogoča spremembo spola – ponekod tudi brez vednosti staršev – če menijo, da se v svojem telesu ne počutijo dobro. Čeprav se nam zdi skoraj nemogoče, pa se številni otroci odločajo za to.

Po pripovedovanju strokovnjakov s tem zdravijo različne psihične rane in travme, za kar pa seveda sprememba spola ni zdravilo. Statistika kaže, da jih več kot 90 odstotkov ta korak kasneje obžaluje. Papež pravi, da gre za pravo ideološko kolonizacijo. Ameriško združenje pediatrov pa poudarja, da ljudje, ki se identificirajo s tem, da so drugačnega spola, ostajajo biološko moški in biološko ženske. Teorija spola po njihovem obstaja v glavi in ne v telesu. Otroci s spolno motnjo nimajo napake na telesu, čeprav mislijo da jo imajo, so še dodali pediatri.

Študija je pokazala, da se spolna zmedenost (disforija) med otroci močno zmanjša, če niso spodbujani, da se vživljajo v nasprotni spol. “Prepričanje, da je oseba nekaj kar ni, je v najboljšem primeru duševna motnja,” so še prepričani v Združenju ameriških pediatrov.  Ko zdrav deček verjame, da je deklica ali obratno, obstaja psihološki problem, ki izvira iz mišljenje in ne iz telesa in bi moral biti zdravljen na ta način. In to v prihodnosti čaka naše otroke. Se vam res zdi, da zakon ne bo prinesel za tradicionalne družine nobenih sprememb?

Možnost menjave spola pa nekateri tudi s pridom izkoriščajo. Tako je nek gospod iz Argentine zatrdil, da se počuti ženska, da je lahko šel pet let prej v pokoj. Tam jim namreč dovoljujejo spremembo spola le na podlagi tega, kar čutijo. Ni jim treba sprejeti hormonske terapije ali se podvreči operaciji. Med odmevnimi je bil tudi primer športnika, ki je zamenjal spol in začel zmagovati v ženski konkurenci.

Pa se vrnimo k teoriji spola, ki bo najverjetneje postala del naših šolskih programov. Po besedah Mojce Belcl Magdič zagovorniki te teorije zanikajo, da bi očetovska in materinska vloga bila vezana na spol. Iz tega izhaja, da ne sprejemajo, da otrok za svoj psihosocialni razvoj potrebuje dva spolno različna starša, dva različna načina izražanja ljubezni in čutenja, dve različni prisotnosti, dva različna zgleda, itd. Po prepričanju teorije spola je materinstvo in očetovstvo le opravljanje dveh različnih vlog, ki se jih po svoje lahko naučita tudi dva moška ali dve ženski.

Strokovnjaki pa so jasni: moški, čeprav za otroka skrbi in ga neguje, ne more biti mama, saj materinska skrb in ljubezen lahko izhajata samo iz ženske identitete. Prav tako očetovstva ne more opravljati ženska. Da bi se teoretiki spola izognili besedam “oče” in “mati” (saj ti neposredno nakazujeta na spol in na nujnost, da sta starševska lika dva in to različna) raje uporabljajo besedo “starš”. Vpliv te teorije že lahko zaznamo v raznih obrazcih, ki jih starši izpolnjujemo.

Je prav, da smo tiho? Je prav, da nam je odvzeto temeljno poslanstvo materinstva in očetovstva, da s tem ne bi žalili čustev tistih, ki se ne identificirajo niti z enim niti z drugim spolom? Ne. Ti ljudje gotovo potrebujejo podporo in pomoč, da bodo v resnici našli svojo identiteto in ne nekaj, k čemur jih sili družba – žal po mnenju poznavalcev le zato, da oslabi moč posameznika, ki ni več del trdne družine in tako zaradi globoke negotovosti postane odličen potrošnik. Praznino je namreč treba z nečim napolniti.

Starši pa imamo neprecenljivo poslanstvo najprej do naših otrok, potem pa tudi v svetih staršev in širše v družbi. Ne živimo v zaprtih otočkih, ampak smo vsi del iste družbe in nanjo lahko vplivamo z resnico in ljubeznijo.