Golobov kalifat

Komentar tedna | 01.07.2022, 14:30 mag. Božo Rustja

Težko sem prebiral knjigo, ki opisuje trpljenje maloštevilnih kristjanov v Iraku, Siriji in okolici. Težko pa zato, ker je bilo mučno brati opis mučenj. Najprej so zahtevali, da so kristjani plačevali poseben davek, če so želeli ostati na svojih domovih in v svoji domovini, kjer so kristjani prebivali pred muslimani. Zgovoren je primer Sare Bevc, kristjanke iz Iraka. Pogovor z njo smo objavili tudi v Ognjišču. Pobiranju davkov je sledilo kruto preganjanje kristjanov, ki se je še razvnelo ob nastopu islamske države.

Na trpljenje teh kristjanov sem se spomnil, ko sem prebral, da člani nekaterih strank, ki sestavljajo vladno koalicijo, zahtevajo, da bi kristjani v Sloveniji plačevali davek, ker smo kristjani. Kako bi ga plačevali, bi predpisali oni. Podrobnosti z kalifatom so jasne. Toda pojdimo po vrsti. Dejstvo je, da sokatoliška Cerkev in njeni uslužbenci, vključno z mano, obdavčeni primerljivo z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami. Evropska praksa pa je, da cerkve in cerkvene stavbe, ki jih uporabljajo za bogoslužje, dobrodelne ali neprofitne namene, niso obdavčene. Obstajajo sicer nekateri odtenki v obdavčitvi po državah, ampak splošno pravilo je skoraj enako. Trditve, da Cerkev ne plačuje davkov, torej ne držijo. To predlagatelji vedo ali bi vsaj morali vedeti, a vedo tudi, da slovenska javnost zelo rada sliši, kako je treba katoliško Cerkev obdavčiti in od »bogate Cerkve«, kakor menijo oni, izvleči čim več. Od tega cenenega populizma, ki temelji na laži, si obetajo koristi. Tudi nacisti so vedeli, da niso vsi judje bogati zavaljeni izkoriščevalci, a so vseeno to ponavljali.

To, da neka politična stranka zahteva od kristjanov, da plačujejo davek, spominja na neke drugačne družbene ureditve, ki so nasprotne demokraciji. Cerkveni davek v Nemčiji je del mednarodnega sporazuma, poleg tega je zaradi slovenske pravne ureditve v Sloveniji neuresničljiv. Trditev, ki jo predlagatelji davka navajajo, da bi ob tem, da bi morali plačevati davek, mnogi kristjani zatajili svoje krščanstvo, ker niso tako prepričani kristjani, je cinizem. Pa napišimo še malo drugače. Obdavčite ateiste in videli boste, koliko se jih bo izreklo, da niso ateisti. Vsiljevati nekomu politično prepričanje s predpisovanjem davkov je proti demokratično. Že zadnjič sem ob primeru Teje Jarc napisal, kako t. i. slovenski levičarji v odnosu do katoliške Cerkve uporabljajo metode najbolj nedemokratičnih sistemov – v tem primeru celo terorističnih organizacij, kakršna je Islamska država. Samo upamo lahko, da bo predsednik vlade tako moder, da ne bo pustil vzpostavitve kalifata, ampak bo skrajnežem povedal, kaj je demokratično in kaj ne. Upam, da si nihče ne želi živeti v Golobovem kalifatu.

Sicer smo Slovenci ob smrti staroste slovenskih pisateljev, priči holokavsta, Borisa Pahorja zapravili priložnost, da bi popravili zgodovinsko krivico. Drži, kar so pisali številni mediji, da je bil žrtev fašističnega in nacionalsocialističnega režima. Prav tako pa so zamolčali, da je bil žrtev jugoslovanskega komunizma, tistega sistema, za katerega so nekateri poslanci prejšnjega sklica parlamenta trdili, da so njegovi »ponosni nasledniki«. Ponosni nasledniki sistema, ki je preganjal preživelega iz koncentracijskega taborišča, žrtev fašizma in predvsem pisatelja in intelektualca, ki je branil vrednoto narodnosti, ki mu jo je hotel vzeti fašizem in ker je branil prijatelja, Edvarda Kocbeka, pesnika, ki je bil eden vidnih članov odporniškega gibanja. Zaradi slednjega so Pahorju jugoslovanske komunistične oblasti 19. marca 1975 (na dan sv. Jožefa, ko je bila leta 1937 izdana papeževa okrožnica proti komunizmu!) prepovedale vstop v Jugoslavijo ter ga na najrazličnejše načine sledile prek svoje tajne policije. In kar je najhuje za pisatelja – prepovedale so izdajanje njegovih knjig v Jugoslaviji. Zaradi tega se mu »ponosni nasledniki« niso nikoli opravičili. Nenazadnje bi to lahko naredil zadnji predsednik slovenskih komunistov, saj dokumenti nakazujejo, da je na svojo pisalno mizo dobival poročila udbe, ki je z izredno natančnostjo in pokvarjenostjo sledila pisatelju Pahorju. Vem, premajhni (mislim v moralnem pomenu) so, da bi to storili. Nekoliko sem pričakoval, da bo to storil sedanji predsednik republike, ki nosi isti priimek kot pokojni pisatelj, in je v preteklosti dokazal, da zna biti občutljiv za prestane krivice ljudi.