Kaj z birmanci in botri po birmi?

Komentar tedna | 17.06.2022, 14:30 s. Emanuela Žerdin

Po naših župnijah se odvijajo še zadnje slovesnosti prvih svetih obhajil in birm. Župniki se trudijo, da so ti dogodki v maju ali še prej, da ne bi preveč obremenili otrok ob koncu šolskega leta.

Letos sem imela tudi sama veliko čast in zadovoljstvo, da sem bila birmanska botra. Ker z mojim birmancem živiva v precej oddaljenih mestih, me zdaj preganja vprašanje – kaj je tvoja dolžnost, botra, boter, po birmi?

Kot katehetinja sem dve leti pripravljala večjo skupino mladih za birmo in na začetku malone obupala, saj ohraniti red in disciplino, a poleg tega še navdušenje in sodelovanje med razcvetelimi pubertetniki, je res naporno! Včasih sem že mislila, da ni pravi tale pastoralni-katehetski plan, ki prejem zakramenta svete birme postavlja v čas ob koncu osnovne šole, ko so mladostniki pravkar vstopili v svet odraščanja in jih hormoni mečejo zdaj sem zdaj tja. Ko pa sem potem po birmi tam nekje sama v kotu cerkve ganjena brisala solzne oči, sem vedela: tako je prav!

Prav je, da mladim prav v tej zmedi in neuravnovešenosti in iskanju in uporu, podarimo obred svete birme. Najprej zato, da starši ne bodo sami pri vzgoji in odraščanju svojih otrok, da bo z njimi tudi Sveti Duh. Prav je, da mlade tudi v teh vihravih časih življenja pripeljemo pred oltar, jim predamo resnico o naši veri, četudi vemo, da si ne bodo kaj dosti zapomnili od tistih okrog 200 birmanskih vprašanj. a vendar.... Zdaj kljub vsem težavam verjamem, da je birma ne le prejem pečata Svetega Duha, ampak obenem prvi korak vstopa v odraslost. Kako lepo je videti trinajst – in štirinajstletnike, ko mnogi prvič oblečejo belo srajco ali zavežejo kravato!

Kako lepo je videti trinajst – in štirinajstletnike, ko mnogi prvič oblečejo belo srajco ali zavežejo kravato!

Birme so velike župnijske slovesnosti, pri katerih sodeluje mnogo vernikov. Starši skupaj čistijo in krasijo cerkev, župnik uči birmance, da bi lepo in razločno brali berila in prošnje, cerkveni pevci ne samo da sami želijo zapeti najlepše cerkvene skladbe, zborovodkinje in zborovodje navdušijo še kakšne nadarjene birmance, da tudi oni sodelujejo s petjem ali igranjem. Ne samo, da zasije cerkveno dvorišče in cerkev kot obnovljena, celo poti se polepšajo, da si mlade birmanke ne bi umazale svojih čudovitih oblek!

Temu svečanemu vzdušju se pridružijo še botre in botri, pomembni člani birmanskega obreda. Povem vam, da ga ni občutka, ki bi zamenjal tega, ko stojiš pred škofom in držiš desno roko na desnem ramenu svojega birmanca! Botrstvo je najprej podarjeno zaupanje od birmanca, ki si je prav tebe izbral za botra, je pa tudi čast, da lahko spremljaš to mlado osebo pred birmovalca, ko dobi neizbrisni pečat Svetega Duha. Je pa tudi odgovornost, saj na nek način postaneš življenjski spremljevalec svojega birmanca, ki je pripravljen moliti za njega, ga podpirati in mu pomagati.

Ampak, tisto kar me zdaj skrbi in zanima je – kaj po birmi? Prekrasni cvetni aranžmaji so v cerkvah že uveneli, škofje so odšli, starši so si oddahnili od obilice priprav in stroškov, birmanci so v stresu pred zaključkom šolskega leta in so že skoraj pozabili na obred svete birme ter pospravili darila, a botri – ja, odšli smo vsak nazaj na svoje delovno in življenjsko mesto in nadaljevali s svojo zaposlitvijo. In kaj je ostalo od svečane nepozabne slovesnosti, razen fotografij in daril?

Biti ščit, ki odbija udarce življenja in svojega varovanca obvarovati od neozdravljivih ran, ki bi mu zagrenile življenje – to je botrstvo po birmi.

Mnoge župnije se zavedajo, kako pomembno je birmance, ko so še »razvneti« od Svetega Duha, čimprej vključiti v kakšno skupino, kjer bodo našli malo starejše vrstnike, s katerimi bodo lahko nadaljevali svojo vključenost v Cerkev. Od animatorjev, oratorijev, zborov, skavtov in še marsikaj drugega, se vedno znova najdejo zanimivi dogodki in stvari, ki lahko mladostnike navdušijo in jim odprejo nova duhovna obzorja.

A mi, botri?. Rada se spomnim iz Svetega pisma zgodbe o Tobiju, in njegovemu angelu Rafaelu, ki ga je spremljal na poti iskanja zdravil za slepega očeta. Takšnih angelov ne bo nihče odklonil, saj je njihova dolžnost stati ob strani mladim ljudem na iskanju prave življenjske poti. Biti ščit, ki odbija udarce življenja in svojega varovanca obvarovati od neozdravljivih ran, ki bi mu zagrenile življenje – to je botrstvo po birmi.

Eden od župnikov je svojim birmancem zadal prav posebno nalogo. Že vnaprej jim je povedal, da ve, da bodo mnoge odgovore od 200 birmanskih vprašanj pozabili in kaj malega odnesli od veroučnih ur, ali jim je zabičal, da naj nikoli ne pozabijo en del evangelija, in sicer Luka, 15.poglavje. Ali veste o čem govori? Tudi moj birmanec je mene malo presenetil s tem vprašanjem, da sem se morala pošteno potruditi, da sem se spomnila, o čem govori Luka 15: o treh prilikah – o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Tri najlepše prilike o Božjem usmiljenju in o ljubečem Jezusovem Srcu. Naj Sveti Duh v nas zapečati te upanja polne besede, da bomo vedeli, kaj narediti po birmi – iti naprej, upreti pogled v Gospoda Jezusa in dovoliti Svetemu Duhu, da v naše srce za zmeraj vtisne besede evangelija po Luki 15.