Se bomo Slovenci klanjali »carju zla«?

Naš pogled | 14.06.2022, 14:21 Robert Božič

Ob razpadu Sovjetske zveze in razglasitvi samostojnosti, je Ukrajina postala tretja največja jedrska sila na svetu. V njeni lasti je bilo 1900 jedrskih bojnih konic, ki pa se jim je z memorandumom o varnostnih zagotovilih, podpisanim leta 1994 v Budimpešti, odrekla.

Ta dokument se v minulih mesecih redko omenja, je pa eden ključnih. Rusija, Velika Britanija in ZDA so se namreč takrat s podpisom zavezale, da bodo v zameno za jedrsko razorožitev Ukrajine zagotovile njeno ozemeljsko nedotakljivost.

Ukrajina je svoje obveznosti v dveh letih izpolnila, saj je leta 1996 v Rusijo poslala še zadnje kose jedrskega orožja. Ostale tri podpisnice pa ne le, da so na svoje obljube pozabile, Rusija jih že več desetletij zavestno krši.

Potem ko Putin v imenu Velike Rusije in priročne doktrine »zaščite Rusov izven meja Rusije« zanika ukrajinsko narodno identiteto, kulturo in jezik in njegovi vojaki ubijajo, posiljujejo in rušijo vse kar je pred njimi, je jasno, da bi Rusi zagotovo ravnali drugače, če bi njihova soseda, ki je s svojimi naravnimi danostmi za pridelavo hrane in izjemnim bogastvom rudnin postala cilj njihovega pohlepa, še imela v rokah jedrsko orožje.

Zdaj z jedrskimi konicami vse pogosteje zahodnim državam grozi prav Putin in njegova klika, ki se, kot kaže, ne bo ustavila in si je zadala jasen cilj, da se za vsako ceno dokončno polasti bogatega vzhoda Ukrajine in potem nadaljuje svoj osvajalski pohod še prek juga do Moldavije in kdove kam še naprej.

Putinovo krvavo poslanstvo

Ne smemo se slepiti, da bolestni Putin, ki zdaj javno pred rusko publiko poveličuje ekspanzionistične podvige ruskega carja Petra Velikega izpred dobrih 300 let in v svoji narcisoidnosti sanja, da se bo s krvavimi pohodi kot veličasten in carski vpisal v zgodovino, te želje goji sam in od včeraj.

Jasno je, da za njim stoji veliko ljudi, ki imajo od tega koristi in vsak na svoj način skrbi, da se vse skupaj tudi uresničuje. Spomnimo se samo dogajanja leta 2008, ko je Rusija priključila Abhazijo in Južno Osetijo, in nato leta 2014, ko je Putin napadel in zavzel Krim in poskrbel, da je Donbas postal vojno žarišče, ki zdaj gori v plamenih uničujoče vojne.

Ljudje drugih narodnosti so iz teh krajev ali odšli ali so in še bodo pobiti. Narodnostna struktura se bo dokončno prevesila v prid Rusije, opustošeni kraji pa bodo kot nalašč za novo kolonizacijo in naravna bogastva bodo spet v ruskih rokah.

Putin vse to označuje za »svoje poslanstvo« in zatrjuje, da Zahod na koncu ne bo imel druge možnosti, kot da sprejme »novo realnost«, za katero zdaj neselektivno ubijajo in vse rušijo pred seboj njegove čete.

Diktatorji poznajo samo jezik moči

Zato ni čudno, da nekdanji generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen opozarja, da »pomiritev z diktatorji ne vodi v mir, ampak vodi v vojno in nove konflikte, ker diktatorji poznajo samo jezik moči ...«

A tega se očitno ne zaveda niti francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je v kritičnih trenutkih, ko bi bilo treba Ukrajincem čim prej pomagati z orožjem, da bi se lahko branili, lansiral idejo, »da Zahod ne bi smel »ponižati« Putina, idejo, ki so se ji pričakovano pridružili še nekateri drugi vplivni evropski politiki.

Tudi v Sloveniji je dva ducata »vidnih akademikov in politikov«, na čelu z bivšima predsednikoma Kučanom in Türkom, na novo slovensko vlado naslovilo poziv k »razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini«.

Gre za besede, ki se lepo berejo, a iz vsega je jasno, da predmet debate ni vprašanje ukrajinske ozemeljske nedotakljivosti, ki bi jo glede na podpisane pogodbe najprej morale jamčiti Rusija, Velika Britanija in ZDA, ampak, da gre za jasen poskus, da se sprejme to »novo realnost« Putinovega imperializma.

Upam le, da predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen s sodelavci, ki se je minulo soboto nenapovedano mudila v Kijevu, ve, kaj počne, ko Ukrajincem obljublja evropsko pot, kljub temu, da so nad tem zadržani v Franciji, Nemčiji in še nekaterih drugih evropskih državah.

Pustiti jih na cedilu oziroma zbujati prazno upanje ljudem, ki so z bojem proti »pošasti zla« na kocko postavili vse, vključno s svojim življenjem, bi namreč bilo prav tako zavržno dejanje, kot je sama brutalna ruska agresija.