Izziv sinodalnosti: spomin, spoznanje, pogum in ustvarjalnost

Komentar tedna | 10.06.2022, 14:30 Dr. Igor Bahovec

Te dni praznujemo dva praznika, Binkošti in Sveto Trojico. Oba posredujeta čudovito novico: krščanski Bog ni posameznik, je občestvena skupnost treh oseb. Jezus je velikokrat poudarjal – »izpolnjujem voljo Očeta«, ali: »jaz in Oče sva eno«. V Novi zavezi se nobena Božja oseba na razkriva sama, ampak vedno v odnosu z drugima dvema.

Pomenljivo je, da ravno v dneh spominjanja prihoda Svetega Duha v slovenski cerkvi zaključujemo škofijski del sinode o sinodalnosti. To bi lahko razumeli kot znamenje in kot poziv k spraševanju. Ali smo na sinodalnih srečanjih resnično prisluhnili Svetemu Duhu. Kajti brez Svetega Duha ni sinode. »Sinoda je dogodek Cerkve«, poudarja papež Frančišek, in nadaljuje: edino »Sveti Duh nas vodi tja, kamor hoče Bog in ne kamor bi nas vodile naše ideje in osebni okusi«.

V Novi zavezi je Sveti Duh izrecno omenjen pri oznanjenju Mariji, obisku Elizabete in rojstvu Janeza Krstnika ter mnogih kasnejših dogodkih, posebej še v Apostolskih delih. Poglejmo na dva dogodka. Ko so sodili Štefanu, je on "poln Svetega Duha« najprej jasno spregovoril o zgodovini odrešenja in potem sprejel mučeniško smrt. Štefan ni heroj, ki bi delal iz svoje človeške moči, ampak je mučenec, pričevalec moči Svetega Duha. Drugi dogodek je prvi apostolski zbor, o katerem je zapisano: »Sveti Duh je odločil in mi z njim...« Kakšna gotovost je v teh besedah, a ne prezrimo, pot do nje je bila ponižnost in odprto poslušanje. Apostoli niso uveljavljali svojih pogledov ampak so se pustili voditi navdihu Svetega Duha.

Sam sem izkusil in od veliko ljudi slišal, da so mnoga sinodalna srečanja potekala v hrepenenju po navdihih Svetega Duha. A prav tako se je treba zavedati, da smo ljudje omejeni in grešni, da pridejo skušnjave, da skušamo uveljaviti svoj pogled. Na mestu je vprašanje kako razločevati, kako razvijati skupno razločevanje duhov.

* * *

Med predlaganimi temami sinode so se mnogi osredotočili na prve tri: hoditi skupaj, poslušati in jasno spregovoriti. Rad bi izpostavil tri vidike. Veliko ljudi je izrazilo veselje, da so bili slišani bolj kot prej. Nekateri pa so rekli, da ne znajo povedati tega kar bi radi. Drugi so izkušali, da so bili narobe razumljeni. Kaj to pomeni? Našo omejenost, nemoč. Gotovo, a sam bi poudaril, da v tem lahko prepoznamo poziv, da potrebujemo proces, v katerem se bomo učili poslušati in spregovoriti. Začetek je bil storjen – mnogi bi radi nadaljevali.

Resnični dialog je srečanje iz srca v srce. Pristen dialog gradi odnose, povezanost, občestvenost, kulturo bližine, pa tudi osebno in skupno poglobitev, rast, prečiščenje.

Drugič, ne gre le za poslušanje drug drugega zbranih v lastnih krogih. Bog govori po mnogih zadevah. Papež posebej podčrta krik ubogih in krik stvarstva. Potrebujemo vajo poslušanja sveta okoli nas, poslušanja drugega, ki je drugačen. K temu nas lahko spodbuja lik Pedra Opeke: srečanje z ljudmi na smetišču in njihovo stisko se ga je tako dotaknilo, da je iskal odgovor v veri – in zgodil se je čudež, ki mnogim ljudem na robu družbe omogoča dostojno življenje. Dopustimo, da se nas dotaknejo stiske ljudi, krik vsega stvarstva, in prosimo Duha, da bomo odgovore iskali povezani med seboj in v odnosu s Sveto Trojico.

Tretjič, beseda, ki poveže zgoraj omenjeno, je dialog. Resnični dialog je srečanje iz srca v srce. Pristen dialog gradi odnose, povezanost, občestvenost, kulturo bližine, pa tudi osebno in skupno poglobitev, rast, prečiščenje. Drugi vidik dialoga je ustvarjalnost, katere del so novi izrazi dejavne ljubezni. Dialog spreminja. Tudi glede dialoga se lahko vprašamo: Želimo začeto pot nadaljevati in postajati območja kulture dialoga?

Mislim, da to ni samoumevno. A na tak način bi odpirali pot za novo kulturo v družbi, ki se spreminja.

* * *

Sinoda je poudarila soodgovornost za skupno poslanstvo Cerkve, soudeležbo vseh krščenih. Kako lepo je, ko skupaj razmišljamo, snujemo, molimo, se odločamo in delujemo. To pomeni razvoj nove miselnosti, kjer ima življenje prednost pred idejami, saj Sveti Duh ne govori po idejah ampak po konkretnem življenju. Pomeni, da živimo kot skupnost v kateri se duhovniki, poročeni in samski laiki, redovnice in redovniki zavedamo, da poklicanost izhaja iz krsta, birme, evharistije. V taki cerkvi je prostor za bližino in ne oddaljenost med kleriki in laiki. Tako krščanstvo prinaša novo življenje. Ključni vidik nove mentalitete je razločevanje, duhovni način presojanja in odločanja.

Če želimo tako živeti, nam ne more biti vseeno za nadaljevanju sinode, ko se dinamika premakne na raven škofovskih konferenc, kontinentov in naslednje jesen zaključi na sinodalnem srečanju v Vatikanu.

Če želimo tako živeti, nam ne more biti vseeno za nadaljevanju sinode, ko se dinamika premakne na raven škofovskih konferenc, kontinentov in naslednje jesen zaključi na sinodalnem srečanju v Vatikanu. Če želimo, lahko molimo, spremljamo dogajanje in razvijamo držo odprtosti za sklepe sinode. Upajmo, da bodo škofje na srečanja prinesli dejanski glas svojih lokalnih Cerkva; da bodo prisluhnili izkušnjam Cerkve v drugih delih sveta, in globoko prisluhnili navdihu Svetega Duha; da bodo skupaj prepoznati, kaj to pomeni za celotno Cerkev in za lokalne Cerkve.

Kako lepo bi bilo, če naredimo vse kar je v naši moči, da bomo sadove sinode znali in zmogli prenesti v življenje naše slovenske Cerkve.