Priznanje tihemu delu sester

Cerkev na Slovenskem | 10.05.2022, 09:39 Marta Jerebič

Družba Marijinih sester čudodelne svetinje je včeraj prejela najvišje priznanje Katoliške Cerkve v Sloveniji, odličje sv. Cirila in Metoda, in sicer za 50-letno službovanje v Papeškem slovenskem zavodu v Rimu.

Priznanje tihemu, neopaznemu delu sester

Vodja Marijinih sester v Ljubljani s. Kristina Rihar je za Radio Ognjišče povedala, da je s tem odličjem dano priznanje tihemu, največkrat neopaznemu delu sester, »v tem primeru sestram iz Slovenika, pa tudi mnogim drugim, ki prav tako delajo vztrajno, a skrito, na področjih, kamor so poslane. To so dela, ki morajo biti narejena v vsaki hiši, da je tam toplo, domače, gostoljubno, kar se največkrat opazi šele, ko tega nihče ni naredil. Sestre so v Sloveniku s svojo navzočnostjo ustvarjale ozračje doma slovenskim duhovnikom, ki so tam študirali, pa tudi romarjem, ki so tja prihajali, nazadnje pa tudi mnogim našim izseljencem, ki jim je Slovenik v tistih letih, ko niso smeli domov, predstavljal košček domovine. Tudi tega se sestre rade spominjajo.«

»Nobena od sester ni delala, da bi dobila priznanje, vseeno pa je lepo, če se te nekdo spomni in ovrednoti opravljeno delo,« je še povedal s. Kristina Rihar.

Veliko nevidnih žrtev

Slovenska škofovska konferenca je v utemeljitvi priznanja zapisala, da se je Zavod Slovenik konec leta 1970 preselil v zgradbo na naslovu Via Appia Nuova 884. 1. septembra leta 1971 so Marijine sestre prevzele skrb za gospodinjstvo, zagotovile pomoč pri upravljanju zavoda ter sprejemanju romarjev in gostov. Vseh sester, ki so od leta 1971 do konca novembra 2021, ko so odšle iz Rima, opravljale svoje poslanstvo v zavodu, je bilo 23, nekatere med njimi so bile poslane v zavod večkrat. Šest od njih je že prestopilo prag večnosti in so že prejele odlikovanje za zvesto služenje ter popolno darovanje Bogu.

Življenje Marijinih sester v Sloveniku je temeljilo na molitvi, premišljevanju, češčenju Najsvetejšega in prizadevanju, da bi posnemale Devico Marijo. Veliko je bilo nevidnih žrtev, ki so omogočile, da je skupnost Slovenika delovala kot mala družina.

Marijine sestre so hiši dajale slovenski pečat

V Sloveniku so se dolga leta srečevali rimski Slovenci. Pri organizaciji praznovanj so sestre skrbele za domačnost, z mnogimi Slovenci pa so ostale povezane tudi, ko so zboleli in onemogli. V preteklosti je Slovenik odigral pomembno vlogo pri povezovanju Slovencev zunaj matične domovine, vedno pa so bili v njem dobrodošli romarji iz domovine, zamejstva in zdomstva. Zavod je bil »košček Slovenije v Rimu« in Marijine sestre so hiši dajale slovenski pečat, da so se gojenci in gostje počutili sprejete s slovensko gostoljubnostjo. V njem je študiralo 120 slovenskih duhovnikov študentov. Kadar je bilo mogoče, so se sestre z veseljem udeleževale srečanj s papežem, ob pomembnih dogodkih, ki so privabili romarje, pa so predvsem skrito služile po zgledu ponižne Gospodove dekle, da so bili obiskovalci postreženi ter sprejeti z nasmehom in prijazno besedo. Nekatere sestre so bivanje v Rimu izkoristile tudi za osebni študij duhovnosti in ga končale z magisterijem.

Sestre so v Sloveniku s svojo navzočnostjo ustvarjale ozračje doma slovenskim duhovnikom, ki so tam študirali, pa tudi romarjem, ki so tja prihajali, nazadnje pa tudi mnogim našim izseljencem, ki jim je Slovenik v tistih letih, ko niso smeli domov, predstavljal košček domovine.

Odličje sv. Cirila in Metoda je hvaležno priznanje Marijinim sestram čudodelne svetinje za materinsko skrb, ker so se v papeškem zavodu Slovenik v večnem mestu pet desetletij s predanostjo žrtvovale v službi Katoliške cerkve v Sloveniji, je SŠK še zapisala v utemeljitvi.