Nekdo je pri evtanaziji umiral 137 ur

Novice 15. 11. 2025, 06:10 Marjana Debevec

Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je za naš radio pojasnil, da umiranje s pomočjo strupa ni tako mirno in lepo, kot se zdi na prvi pogled. Nek človek je umiral kar 137 ur. Ko se enkrat prekorači mejo, po kateri je mogoče ubiti človeka, je samo vprašanje koga in zakaj. Zato nas prosi, naj zavrnemo ta smrtonosni zakon. Povedal je, da ekipe za evtanazije bolnike prepričujejo, kako je takšna smrt nekaj čudovitega. Obstajajo zdravniki, sicer jih je malo, ki počnejo samo to in v tem celo uživajo – kot bi potrebovali adrenalin. Tudi meja hitro pada, saj zakon različne skupine ljudi kmalu vidijo kot dsikriminatornega. Tako se širi na invalide, psihične bolnike, otroke. Objavljamo drugi del pogovora s Schadenbergom.

Gospod Alex Schadenberg, kaj pravijo strokovnjaki o načinu smrti pri evtanaziji ali medicinsko podprtem samomoru? Ali gre res za mirno in dostojanstveno smrt?

Med evtanazijo in pomočjo pri samomoru obstajajo nekatere jasne razlike: pri evtanaziji namreč zdravnik sam vbrizga smrtonosno učinkovino. Običajno namesti intravensko infuzijo in uporabi nekakšen bat, da hitro vbrizga strup v telo.

Pri pomoči pri samomoru pa bi enake strupene učinkovine vzamete sami. Zmešate jih s pijačo ali čim podobnim in popijete.

Očitno je torej, da obstaja nekaj razlik v odzivu telesa na ta strup. Problem je, da so to zelo močna in jedka zdravila.

Pri pomoči pri samomoru imamo na primer v zvezni državi Oregon, kjer se to izvaja že zelo dolgo, primere zelo dolgih in mučnih smrti.

Razlogi za to so lahko različni, vendar je bil eden izmed primerov iz leta 2023 trajal 137 ur. Nekaj let prej je bil primer, ki je trajal 104 ure, kar pomeni, da so ti ljudje umirali več dni po zaužitju smrtonosnega strupa.

Poleg tega je ta snov zelo jedka, opeče grlo, če ga zaužijete kot pijačo. Če pa vam ga vbrizgajo, seveda nima enakega učinka.

A kako to storijo? Najprej vas spravijo v komo, potem pa vas tudi paralizirajo. Nato vam ustavijo delovanje pljuč, tako to deluje. Ko namreč pljuča prenehajo delovati, seveda preneha delovati tudi srce.

Ne vemo pa, ali gre za mirno smrt. Če vas spravim v komo in vas paraliziram, se o tem tako ali tako ne morete pritoževati. Zato je nemogoče vedeti, kaj ti ljudje dejansko doživljajo. In to je resnično naš argument.

Mislim pa tudi, da je narobe, če ubijamo ljudi. Tega ne bi smeli početi. Prešli smo od skrbi za ljudi k ubijanju ljudi, in to je postalo prevladujoče v kulturi.

To je resnično spremenilo način, kako obravnavamo človeška bitja, kar je resničen problem. Poleg tega ne vemo, kako to dejansko vpliva na njih, ker so vse neposredne priče mrtve.
Najprej smo jih paralizirali in spravili v komo. No, seveda je takrat videti precej mirno, ampak morda ni, vendar ne vemo.

Torej tudi zdravniki, ki morajo biti ob njih, da bi videli, ali je bolnik zares umrl, ne vedo kako se počuti oseba, ki je vzela strup?

Tega ne morejo vedeti. Moram pa povedati, da jim dajejo ogromne količine strupa. Smrt tako po navadi nastopi razmeroma hitro, kar pa ne pomeni, da vse smrti nastopijo zelo hitro.
Nekatere smrti trajajo kar nekaj časa. Večina pa nastopi razmeroma hitro, že zaradi količine zdravila, ki ga osebi dajo.

Razumeti moramo tudi, kaj se dogaja z zdravnikom. V Kanadi imamo majhno skupino zdravnikov, ki so postali, recimo jim tako, profesionalni morilci, saj izvajajo veliko evtanazij.
V mojem mestu Londonu v Ontariu je najboljši zdravnik za evtanazijo, ki je tehnično upokojeni zdravnik, vendar seveda še vedno ima zdravniško licenco. In to je vse, kar počne.

Naša pritožba zoper njega je, da opravlja veliko teh norih smrti, pri katerih ni nobenega smisla, kako je bila tej osebi odobrena evtanazija. Med ljudmi se zato govori takole: »Obrnite se na tega in tega zdravnika, ker bo on to storil.«

Tako najdete te zdravnike, ki opravljajo veliko smrti in so v to resnično vpeti. Imeli smo primer, ki je precej odmeval v medijih, in sicer primer dr. Ellen Wieb.

Dr. Ellen Wieb je decembra 2024 tožila družina. Vložili so tožbo proti njej, ker je izvedla evtanazijo na moškem, ki je bil mož in oče.

Prejemal je psihiatrično zdravljenje in dobil je dovoljenje za dnevni izhod. Šel je k njej in ona ga je ubila.

To nam je dalo veliko misliti: imamo moškega z dnevnim izhodom iz psihiatrične bolnišnice, ki je bil v zdravljenju zaradi svojih težav in je tisti dan umrl zaradi evtanazije.

Družina ni vedela, da je zdravnica načrtovala evtanazijo ali da je oče in mož to načrtoval. Zato so jo tožili, ker je vedela, da je imel dnevni izhod iz psihiatrične bolnišnice.

Do takšnih stvari prihaja, ker zdravniki postanejo pripravljeni opraviti veliko ubojev, ker to začnejo videti kot nekaj normalnega, in kot pravijo, nekaj čudovitega.

Veste, to je kot neke vrste adrenalin, ker govorijo o tem, kako čudovito je to. Mnogi od njih so zelo jasno povedali, da menijo, da je to najboljše delo, ki ga lahko opravijo.

Po mojem mnenju je ena stvar ubiti nekoga, ki je zelo trpel in skoraj bi lahko razumel, da bi se zdravniku v določenih težkih okoliščinah to zdelo koristno. Ne morem se seveda strinjati s tem, lahko pa razumem.

Druga stvar pa je, ko začneš opravljati na stotine in stotine takih smrti in to na veliko propagiraš. Zanimivo je, kako to poteka.

Ni tako, da pridejo k tvoji postelji in ti rečejo: »Samomor s pomočjo ali evtanazija je možnost zate,« ampak začnejo govoriti o tem kot o čudoviti stvari. »Lahko ti pomagamo. Lahko bo lepo in hitro. Lahko se osvobodiš vseh svojih težav in vsega. Čudovito bo.« Tako govorijo.

Govorijo o tem, kot da je to najboljša stvar, ki jo lahko kdajkoli narediš. Problem pri vsem tem je, da veliko ljudi, ko se spopadajo s težkimi zdravstvenimi težavami, niso povsem prisebni.

Poleg tega pa se ljudje, ko se spopadajo z zdravstvenimi težavami, pogosto spopadajo s čustvom izgube upanja. Začnejo čutiti, da njihovo življenje nima smisla in namena.

Veste, za človeka je nekako normalno, da občasno doživlja takšno slabo počutje, kajne? In v takšnih trenutkih mu rečejo: »Mimogrede, mi te lahko ubijemo.« Dejstvo je, da temu ne smete odpreti vrat. To je problem. Ne morete reči: »No, mislimo, da lahko imamo malo tega. Malo samomora s pomočjo bo v redu.«

To trdi veliko ljudi. Pravijo: »No, ja, razumem, da bi to lahko postalo problem, ampak malo tega bi bilo v redu.« Problem je, da ne morete imeti malo tega.

Razlog, zakaj je Kanada tako razširila krog oseb, ki jim lahko izvedemo evtanazijo, je ta argument, ki se je pojavil in pravi: »No, ni pošteno, ni enakopravno, da tej osebi ne dovolimo evtanazije, ko pa jo lahko ima ta oseba.«

Rekli so, da je diskriminacija, da se to dovoli samo ljudem s terminalnimi boleznimi, ker tudi drugi ljudje, ki nimajo terminalnih bolezni, na primer ljudje s kroničnimi boleznimi, trpijo.
In sodišča so se strinjala, rekla so: »Da, imate prav. Med tema dvema ni nobene prave razlike, razen da je ena neozdravljiva, druga pa ne.« Zato so rekli, da je to diskriminatoren zakon in vlado prisilili, da ga je morala spremeniti.

Če torej rečeš: »Lahko imamo malo tega,« to ne traja dolgo in se bo razširilo. Že sem spregovoril o vprašanju evtanazije otrok. V Kanadi sicer še nimamo evtanazije otrok, ampak jo imajo na Nizozemskem in v Belgiji.

In vse temelji na istem argumentu. Diskriminatorno je, da se to odreka otroku, če pa lahko to ima odrasel.

Ko je enkrat v redu ubijati, se razpravlja samo še o tem, koga lahko ubijemo in iz kakšnega razloga.

Če ljudje pravijo, da ni pravih dokazov zato, lažejo, ker obstaja veliko dokazov o problemih, ki se dogajajo v Kanadi, zdaj ko imamo poročila sodnih izvedencev, ker so to vladna poročila. Ne morete oporekati veljavnosti teh poročil.

Gospod Alex Schadenberg, izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije, hvala, da ste osvetlili to zelo pomembno temo. Glede na referendum v Sloveniji, kakšen nasvet ali sporočilo bi na podlagi svojih izkušenj dali našim poslušalcem?

Nikoli ne smete podpirati evtanazije ali pomoči pri samomoru. Zato morate podpreti ta referendum. Moramo ustaviti in preprečiti legalizacijo asistiranega samomora.

Če vlada resnično skrbi za ljudi, ki se spopadajo s težkimi zdravstvenimi težavami, ker se morda približujejo smrti, potem bi morala izboljšati zdravstveno oskrbo. Veste, to bi moralo biti vprašanje upanja, da boste lahko ustrezno oskrbljeni in da boste lahko umrli naravne smrti.

Ko pa začnemo ubijati, odpremo ogromno Pandorino skrinjico. In ko 10 let kasneje rečete: »Oh, želeli bi si, da tega ne bi storili«, je že prepozno. Zato ne smete dopustiti, da se to zgodi. Vrata morate zapreti zdaj.

Hvala za vaše pogumne besede. Upam, da bodo dosegle veliko ljudi v naši državi. Želimo vam vse najboljše v vašem delu v prihodnosti.