Papež Leon XIV. | (foto: Mario Tomassetti/Vatican Media)
Kino je več kot navaden zaslon, je križišče želja, spominov in vprašanj
Papež in Sveti sedež Alen Salihović Vatican News
Kino je mlada, sanjava in nemirna umetnost, ki odpira človeka za lepoto, vprašanja in upanje, je poudaril papež Leon XIV. med srečanjem z ustvarjalci s področja kinematografije 15. novembra 2025 v Vatikanu. V govoru je izpostavil poslanstvo filmske umetnosti, ki presega zgolj zabavo ter postaja prostor samorefleksije, dialoga in človeškosti, poroča Vatican News.
Kino – med duhovno pustolovščino in človeško krhkostjo
Letos mineva 130 let od prve javne filmske projekcije bratov Lumière. Papež je ob tem spomnil, da se je kino iz preproste igre svetlobe in senc razvil v umetnost, ki razlaga človeško izkušnjo v vsej njeni veličini, krhkosti in hrepenenju po neskončnosti. Filmska podoba po njegovih besedah »znova prižge pogled duše«, saj gledalca vodi k temu, da na svet pogleda z novimi očmi in v sebi ponovno odkrije upanje. »Kinematografija ne premika le slik – premika upanje,« je dejal.
Križišče želja, spominov in vprašanj
Kino je mnogo več kot zaslon, je poudaril Leon XIV.
»Je križišče želja, spominov in vprašanj; je prostor, kjer svetloba prebija mrak, beseda sreča tišino, domišljija pa se razširi.«
V času nenehnega pretoka informacij in digitalnih zaslonov kinodvorana ponuja drugačen ritem – prostor pozornosti, zbranosti in notranjega poslušanja.
Kulturna ustanova, ki humanizira
Papež je opozoril na erozijo kinematografskih dvoran, ki izginjajo iz mest in sosesk. Kljub temu ostajajo pomembni kulturni prostori, ki prispevajo k družbeni in duhovni humanizaciji. Pozval je ustanove in skupnosti, naj jih podpirajo ter prepoznajo njihovo vrednost.
»Logika algoritma ponavlja tisto, kar deluje; umetnost odpira možnosti, izziva in kliče,« je dejal ter ustvarjalce povabil k vztrajnosti pri pristenosti in lepoti.
Ustvarjalci – romarji domišljije in glasniki človečnosti
V jubilejnem letu, ki vabi k upanju, je Leon XIV. filmske ustvarjalce opisal kot »romarje domišljije«, ki s svojim delom raziskujejo človeško izkušnjo, v njej prepoznavajo lepoto v bolečini in upanje v tragedijah.
Cerkev ceni vse, ki delajo »s svetlobo in časom, obrazom in pokrajino, besedo in tišino«, je dejal ter se skliceval na besede Pavla VI.: »Če ste prijatelji resnične umetnosti, ste naši prijatelji.« Kino je tako po papeževih besedah »laboratorij upanja« – kraj, kamor se človek vrača, da bi videl samega sebe in svojo usodo.
Ne bežati pred ranami sveta
Umetnost mora po njegovih besedah znati prisluhniti skrivnosti človeške krhkosti. »Dati glas kompleksnim, protislovnim, mračnim čustvom v človekovem srcu je dejanje ljubezni,« je poudaril ter ustvarjalce spodbudil, naj ne bežijo pred nasiljem, revščino, izgnanstvom, osamljenostjo in drugimi ranami sodobnega sveta. Veliki filmi ne izkoriščajo trpljenja, ampak ga razumejo in osvetljujejo.
Film kot skupno delo
Na koncu je papež opozoril, da je film vedno skupno delo številnih ustvarjalcev – od režiserjev in igralcev do tehnikov, scenaristov in asistentov. Prav ta sodelovalnost je po njegovih besedah odgovor na čas pretiranih individualizmov. »Naj vaš kino ostane kraj srečanja in jezik miru,« je sklenil Leon XIV. ter ustvarjalcem zaželel, naj jih Bog spremlja na njihovem »ustvarjalnem romanju«, da bodo lahko še naprej »obrtniki upanja«.
