Vladimir Putin

Komentar tedna | 13.05.2022, 14:30 Dr. Laris Gaiser

Ruski predsednik Vladimir Putin je vrsto analitikov prisilil, da podvomijo v svojo strokovnost in znanje. Dan pred invazijo na Ukrajino še vedno ni bilo moč verjeti, da je tako tvegana poteza dejansko možna, saj se je na podlagi vseh razpoložljivih podatkov in logičnega sklepanja Rusiji z vidika geopolitičnega vpliva lahko pripisal le poraz.

Vse do 24. februarja je bil Putin za mnoge sijajen strateg, izjemen šahist, ki je Rusijo popeljal do nove stabilnosti ter njen položaj utrjeval na podlagi stalnega in učinkovitega spodkopavanja enotnosti Severnoatlantskega sveta.

Ker pa je verjel napačnim informacijam, ki so prihajale prav iz njegovih štabov, je sprejel iracionalno in dolgoročno škodljivo odločitev, ki ga bo politično izolirala, njegovo državo pa obsodila na dolgoročno nestabilnost. Zagotovo bo za več let potisnjena na rob velike igre prenove svetovnega reda.

Omenjena dejstva potrjujejo, da se v resnici niso zmotili analitiki, ki so pravilno ocenili situacijo in napovedali morebitne posledice, ampak Putin, ki se je odločil za napačno potezo na podlagi napačnih informacij, predpostavk in prepričanj.

Ruski predsednik je z eno samo potezo potrdil razloge za dvajsetletno protimoskovsko politiko ZDA, potrdil njihovim obveščevalnim analizam ter strnil EU in NATO, ki sta pod pritiskom ekspanzionističnih politik Rusije in Kitajske tvegala razpad.

Putinu lahko dovolimo, da se pred notranjim javnim mnenjem iz konflikta izvleče kot navidezni zmagovalec ali pa, da država ne bi padla v kitajske roke, ciljamo na njen popoln razpad.

V resnici, ne glede na trenutno retoriko, Washington na vojno ni bil pripravljen. Ni verjel, da se Ukrajina lahko upre. Američani septembra 2021 ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu med obiskom Bele hiše niso dali velikih političnih obljub, niso verjeli v njegove vodstvene sposobnosti ter so priključitev Krima ruski domovini smatrali za zaključeno igro.

Da Zelensky ne bi odšel povsem praznih rok, torej brez zagotovil za prihodnjo integracijo v severnoatlantski svet, so mu obljubili nekaj milijonov dolarjev orožja.

ZDA so ob začetku invazije na Ukrajino Zelenskemu ponudile, da se zateče na Poljsko ali v Washington, vendar je ukrajinski predsednik presenetil tako ZDA kot Moskvo v trenutku, ko je izjavil, da ne potrebuje prevoza, temveč orožje. To je bila poteza, ki je Putinu preprečila gladko ustoličenje njegove marionete v Kijevu in Američane prepričala, da je morda prišla priložnost, da za vedno omejijo Putinov vpliv in Rusko federacijo ujamejo v dolgoročno, izčrpavajočo vojno. V Washingtonu so iz omar potegnili vse stare priročnike vojne v Afganistanu proti Rdeči armadi in začeli uporabljati popolnoma enake pristope.

Vojna bo zelo verjetno še dolga in verjetno bo postregla s številnimi presenečenji. Mirovni dogovor je praktično nemogoč, saj bi moral zadovoljiti obe strani. Ciljamo lahko le na premirje, ki bi Putinu omogočilo, da ruski javnosti proda zmago in Kijev svoji javnosti, da je bitka za enotnost države le strateško odložena. Na koncu koncev Japonska in Rusija še danes nista podpisali mirovnega sporazuma iz časa druge svetovne vojne. Ob dejanskem ali navideznem porazu namreč tako Putin kot Zelensky tvegata lastno življenje ter stabilnost države.

V prihodnjih dneh bo ukrajinska poklicna vojska z novimi sredstvi, ki jih zagotavlja Zahod, spremenila svojo strategijo. Ne bo več obrambna, ampak bo postala napadalna. Defenzivne prioritete bodo prepuščene rezervistom. Verjetno pa bo tudi Rusija sčasoma spremenila svoj pristop.

Putin je vsaj navidezno večkrat pokazal pripravljenost za dialog: tako pred 24. februarjem, med vojno in tudi ob govoru na Dan zmage. Decembra 2021 je Bidna prosil za nov Dunajski kongres, ki bi prinesel dogovor o razmerju moči v Evropi. Januarja, utrujen od konstantnih obiskov zgolj in samo namestnikov, ki jih je v Moskvo pošiljala Evropa, je prek zunanjega ministra Lavrova izrazil željo za neposreden dialog z Bidnom. Sam Lavrov je na začetku tega meseca v intervjuju za italijansko televizijo povedal, da Rusija za prekinitev operacij ne potrebuje nič drugega kot ustavitev vojskovanja in razgradnjo ukrajinskega bataljona Azov. Prav tako je na paradi ob dnevu zmage na Rdečem trgu ruski car poudaril, da se želi izogniti nepotrebnemu zaostrovanju in namignil na pripravljenost za dialog med velikani.

Zdi se, da vse to Severnoatlantske države ne zanima. Voditelji, na krilih trenutnega uspeha, so prepričani, da lahko Putina popolnoma potisnejo v kot in mu dokažejo strateško nemoč. Gre za legitimno strategijo, ki pa odpira številna vprašanja o prihodnosti države s 6000 jedrskimi konicami.

V prihodnjih dneh bo ukrajinska poklicna vojska z novimi sredstvi, ki jih zagotavlja Zahod, spremenila svojo strategijo. Ne bo več obrambna, ampak bo postala napadalna. Defenzivne prioritete bodo prepuščene rezervistom. Verjetno pa bo tudi Rusija sčasoma spremenila svoj pristop.

Vedno se je treba spomniti, da se Kijev bori z vso močjo, medtem ko Rusi, ki imajo vojaško doktrino, ki še vedno temelji na množičnem bojevanju in mobilizaciji, trenutne operacije upravljajo kot v mirodobnem času.

Z vidika realpolitike obstajata le dve možnosti za prihodnost, če Zahod ne želi Rusije popolnoma prepustiti Kitajski, ki je od 24. februarja naprej edini resni tekmec za ureditev novega svetovnega reda. Putinu lahko dovolimo, da se pred notranjim javnim mnenjem iz konflikta izvleče kot navidezni zmagovalec ali pa, da država ne bi padla v kitajske roke, ciljamo na njen popoln razpad. Tako kot se je zgodilo z Jugoslavijo. Toda to bi pomenilo odprtje zelo nestabilnega in težko predvidljivega scenarija. Tudi za najboljše analitike.