Matjaž Merljak
Matej Kržišnik
Alen Salihović
Vojna (foto: Cathopic)
Vojna | (foto: Cathopic)

Pozabljene vojne, pozabljeni ljudje

10.05.2022, 14:10 Marjana Debevec

Kdaj ste nazadnje v kateremkoli mediju lahko slišali ali prebrali, kakšno je stanje v Venezueli, o kateri smo pred nekaj leti lahko poslušali, da ljudje živijo v skrajni revščini in množično bežijo iz države? Se še spomnite Jemna in pretresljivih prizorov otrok, ki na ulicah umirajo zaradi lakote? Kdaj je bilo nazadnje, razen ob obletnici začetka vojne, slišati kaj o Siriji? Da ne omenjam držav Južne Amerike in Afrike, ki je tako ali tako pozabljena celina...

V Venezueli stanje ni nič boljše, čeprav je medijski žarometi že dolgo časa ne osvetljujejo več. Več kot 90 odstotkov ljudi doživlja prehransko negotovost, od tega jih je četrtina lačnih. Pomislite: lačnih. Šola se le dobra polovica mladih, skoraj 6 milijonov je beguncev. Po besedah s. Andreje Godnič, ki je tam že dobre tri leta, gre za divji kriminal, saj je Latinska Amerika zelo bogata in zato žrtev velikih. Otežen je dostop do pitne vode, elektrika je nezanesljiva, v državi z največjimi zalogami nafte primanjkuje goriva. "Najbolj boli, da ni hrane, da ni denarja, da bi kupili hrano za otroke," opisuje s. Andreja. In vendar na Zahodu živimo, kot da vsega tega ni.

Uvodoma sem omenila Jemen. Mislite, da je zdaj tam kaj drugače, da ljudje bolje živijo kot pred nekaj leti, ko se je začela vojna? Ne, danes se revščina tam še poglablja. Več kot 80 odstotkov prebivalstva države potrebuje nujno humanitarno pomoč. Škof Paul Hinder, ki je bil več let tam apostolski administrator, je pojasnil, da polovica prebivalstva potrebuje človekoljubno pomoč, več kot dva milijona otrok pa je v nevarnosti, da umre zaradi lakote. Sklenjeno premirje je sicer prvi korak do miru v državi, vendar jih čaka še dolga pot. Poziva k humanitarnim koridorjem, da bodo lahko pripeljali hrano in najnujnejše potrebščine v najbolj kritične predele države in pa omogočanje državi, da bo spet sama proizvajala hrano. Ampak medijski žarometi so tudi na tem konca sveta ugasnili.

Nihče sploh ne pomisli več na Sudan in Južni Sudan, kjer spopadi še vedno niso prenehali. Od leta 2005 je umrlo že več kot 300.000 ljudi. Pa Somalija, kjer grozi islamski terorizem. Oboroženi konflikti potekajo tudi v Ugandi, Demokratični republiki Kongo, v Nigerju nasilje izvaja islamistična sekta Boko Haram. Kdo se sploh še spomni teh ljudi?

Podobno se dogaja v Siriji. To bogato in čudovito deželo so po besedah poznavalcev popolnoma uničili, ker se velike sile niso mogle dogovoriti, kje bi potekal plinovod. In kaj so storili? Raznim frakcijam prodali orožje. Že prvi uporniki so bili na protestih proti vladi do zob oboroženi. Danes, po desetletni vojni, več kot 90 odstotkov ljudi živi v skrajni revščini.
V preteklih dneh sem imela priložnost, da sem se osebno srečala s koordinatorjem projektov pomoči Semena upanja. Povsem drugače začneš gledati na svoje življenje, ko slišiš, da pri njih za kilogram mesa odštejejo 10 dolarjev, minimalna plača pa znaša 60 dolarjev. S hvaležnostjo se ozreš na toplo posteljo in blagostanje, ki ga imaš, ko izveš, da imajo v Siriji le dve uri na dan elektriko, da ob ostri zimi mnogi niso imeli denarja za kurilno olje. Pa pustimo ob strani dejstvo, da mora Sirija kupovati lastno nafto od ZDA, ki še vedno okupira Severni del države.

Robert Chelhod med pričevanjem v cerkvi na Vrhniki
Robert Chelhod med pričevanjem v cerkvi na Vrhniki © Boštjan Debevec

In še in še bi lahko naštevali. Zlo vojne, korupcije, revščine vedno izvirajo iz pohlepa velikih, za katere so celotni narodi le figure na šahovnici, s katerimi lahko po mili volji upravljajo. Svetovni mediji med približno desetimi glavnimi novicami, ki jih dobijo vse večje tiskovne agencije, redko poiščejo nekaj drugačnega. Novice o življenju ljudi v državah, ki sem jih naštevala, pa najdejo svoj prostor večinoma le na katoliških portalih, kot so Vatican News, Asia News, Fides, Crux in podobni.

Sprašujem se, zakaj je tako. Odgovor je verjetno v bistvu krščanstva – Jezus je prišel, da bi odrešil vsakega človeka, predvsem najmanjše in zatirane. In če želimo odgovoriti na njegovo prošnjo: Da bodo vsi eno, ne moremo slediti drugačni poti. To sem močno začutila ob srečanju s fokolarinom iz Sirije. Pred dvema letoma sem ga spoznala, ko smo preko majhne akcije poslali prvih 25 evrov pomoči. »Za nas je to predstavljajo stokrat toliko«, je povedal. »Sporočalo nam je, da nas niste pozabili.« Res je, pred vsemi bolečinami sveta bi lahko bili v skušnjavi, da se zapremo v naš svet, češ saj ne moremo ničesar storiti. Res je, da ne moremo obrniti toka zgodovine. Mi sami ne. Bog pa ga lahko obrne. In če nič drugega, lahko razširimo srce in v naše molitve vključimo ljudi, ki na drugem koncu sveta prav tako hrepenijo, se bojijo, iščejo boljši jutri. In ohranjamo odprte oči: ko se pojavi priložnost, tudi konkretno pomagamo.

Nagovorila me je prijateljica, ki je ob prihodu beguncev iz Ukrajine, takoj v mislih iskala načine, kako bi jih razveselila v njihovem trpljenju. Nima sredstev, nima poznanstev, a vendar je svoje otroke navdušila, da so se v ukrajinščini naučili Muco copatarico, zraven je povabila še nekaj drugih otrok, prosila podjetja, da so darovali copate in slaščičarne za slaščice. Že dvakrat so za ukrajinske begunce izvedli to predstavo. Nič posebnega, boste rekli. Pa vendar je nekaj velikega, če so s tem uspeli vsaj malo polepšati negotov vsakdan ljudem, ki so se zatekli k nam. Kdo ve, kaj lahko vsak do nas stori za lepši in boljši jutri naših bližnjih, posebej zadnjih, pozabljenih, trpečih in osamljenih.

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...