Ego, rdeča cunja in modrost

Naš pogled | 03.05.2022, 14:30 s. Meta Potočnik

Točno devet dni je že od volitev, narejene so bile mnoge analize, napisani številni komentarji, z mnogimi sem se lahko samo strinjala. Stranke reflektirajo kampanjo, tiste, ki so izpadle ali bile vržene iz vladnega sedla, si bodo morale odgovoriti na zahtevna vprašanja. Še posebej to velja za desnosredinske stranke. Težka naloga bo tudi za novo vlado skoraj samih novincev, ki so plesali ob zmagi.

Moj namen ni napisati še eno analizo več, ker za to nisem usposobljena. Kot navadna državljanka in opazovalka življenja pa želim videti zadevo tako, kot se vidi iz one strani. Da bi lažje razumela, na katere šibke točke človeka je deloval hudi duh in zdaj veselo pleše in praznuje. Saj veste, deli in vladaj, je preizkušena taktika. In da bi razumela, kako naj kristjan živi in se odziva v tem zgodovinskem trenutku. Ob tem nikakor ne smemo pozabiti, da je naša duhovna vizija nebeško kraljestvo, ki ga bo uresničil Bog sam in ne človek. Če imamo na tej poti dovolj za dostojno življenje na zemlji, je to že velik razlog za hvaležnost.

Morda je za nekatere bridko spoznanje, da volitve niso zahvalni dan. Prej so zmaga egoizma in samovšečnosti. Zmaga nevednosti in iracionalnosti. V NSi so npr. storili ogromno dela na socialnem in infrastrukturnem področju. In zdaj tega ne ceni skoraj nihče, razen njihovi zvesti volivci. A če so delali z iskreno željo za dobro vseh, so poplačani z mirom srca že tukaj na zemlji. Opazila sem, kako so znali držati skupaj brez razdorov. Ker so osebe z osebno integriteto, jim tudi kakšnih afer ni bilo mogoče naprtiti. Odzivali so se spoštljivo, jasno in umirjeno. Edini so zares poskrbeli za mlade in nove obraze, ki jih načrtno formirajo. Vse to v politiki šteje in za kristjana spodobi. Kjer sta sloga in edinost, tam je blagoslov. Ki ni isto kakor uspeh. Tu hudič nima razloga za ples.

Kjer sta sloga in edinost, tam je blagoslov. Ki ni isto kakor uspeh. Tu hudič nima razloga za ples.

Kolikor opazujem ljudi okoli sebe, ki so volili desnosredinsko opcijo, so razočarani, žalostni in jezni. Predvsem na visoko število nerazumnih, žal tudi kristjanov, ki so raje volili užaljenega Roberta Goloba, kakor dosedanjo vlado, ki jih je znatno zalagala z denarjem, dobro poskrbela za gospodarstvo, opozarjala na slovenstvo, domovino ... Kar pa sploh ni pomagalo, saj so se nekateri menda naveličali ostrih čivkov Janeza Janše, izpadov Žana Mahniča, Urbanijeve trme in še kaj bi se našlo. Naj povem, da takšen politični bonton moti tudi mene.

Prepričana sem, da ni razumno z rdečo cunjo mahati pred bikom, ki vztrajno kolesari pred teboj. Ker se večkrat ne izteče dobro, saj nismo na bikoborbah. Govorim o prenosu oblasti in moči.

Tako pa imam vtis, da je Janez Janša en velik strelovod in rdeča cunja in tudi drevo s široko krošnjo, pod katero skoraj nič ne zraste.

Vsak moder kmet ve, da mora kmetijo predati mlajšemu takrat, ko je posestvo še v dobri kondiciji in ko je naslednik pripravljen stopiti v brazdo. Tako pa imam vtis, da je Janez Janša en velik strelovod in rdeča cunja in tudi drevo s široko krošnjo, pod katero skoraj nič ne zraste. Drugače povedano: želim mu, da bi se naučil taktike nasprotnika, ki je v tem, da se šef umakne in postane mentor iz ozadja. Ali pa stric, ki vleče niti. S svojim strateškim umom in uvidi bi bil odličen v tej vlogi.

Je že res, da je, kot meni Ivan Štuhec "Na prvem mestu patološka gonja proti Janši, ki jo servisirajo osrednji mediji. To delajo v skladu z uredniško politiko, ki jo diktira politično ozadje.«

Seveda ni nobenega zagotovila, da bi umik Janeza Janše v vlogo modreca prekinil histerični strah pred njim, a kakor pravi Einestein, je prava blaznost vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate. Včasih je potrebno izgubiti kakšno bitko, da dobiš vojno.

Žal je največja poraženka volitev parlamentarna demokracija, ki je poleg zametkov grške demokracije, zrasla na krščanskih temeljih. Parlament pomeni, da se znamo pogovarjati in se zediniti v nečem, kar je dobro za vse. V Sloveniji tega skorajda ni. Hudič pa pleše in se veseli.

Ampak, že Jezus je povedal, da so otroci teme pametnejši od otrok luči in naj se od njih kaj naučimo. Zato si moramo naliti čistega vina in povedati na glas, da tudi na desni strani trpijo za boleznijo napihnjenega ega. Ista zgodba je pri Aleksandri Pivec. Ne poznam ozadja, zakaj se ni povezala v Povežimo Slovenijo, a slutim podobno bolezen. Hudič pa pleše in se veseli.

Žal je največja poraženka volitev parlamentarna demokracija, ki je poleg zametkov grške demokracije, zrasla na krščanskih temeljih. Parlament pomeni, da se znamo pogovarjati in se zediniti v nečem, kar je dobro za vse. V Sloveniji tega skorajda ni. Hudič pa pleše in se veseli.

Desnica lahko pokaže najboljše le na kulturi, ki je bila cepljena na krščanstvo. Te kulture ni več, kot tudi po ostalem Zahodu ne, zato desnica nima nekega širšega vpliva. Jasno je, da je za vsake volitve število konzervativnih volivcev manjše. Tako ni problem le v konzervativnem taboru. Problem je v družbi, ki nezadržno drsi v progresivne vrednote in tako bo vsake volitve manj verjetno, da bomo zopet imeli konzervativno vlado. Skratka volitve so izraz stanja duha družbe, pri katerem politične stranke nimajo veliko vpliva. Ljudje preprosto volijo tiste, ki zagovarjajo njihov ideološki profil.

Kaj torej ostane kristjanom? Evangelij, ne kultura. Ostaneta nam samo še luč in sol. Jezus pravi, da je to dovolj. Sol, ki daje okus ali zapeče. Luč, ki daje svetlobo in tudi razgali. Samo ne jezite se, se jih potem dobite po glavi kakor Jezus!

Kajti jadikovanja, žalovanja in kritiziranja je prav kmalu dovolj. Ne tratimo časa za to, da kritiziramo politične nasprotnike. Ker če se v tem utopimo, potem hudič pleše in se veseli.

Rekli mi boste: Ta nuna je pa res naivna! A dodajam še sv. Pavla: »Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje.«

In kaj lahko kot kristjani storimo?

Prvič: Živimo modrost, ki pravi »Nič ni nujno, da se zgodi.« Ohranimo mirno kri.

Drugič: Sv. Pavel pravi, da je vsaka oblast od Boga, četudi ni dobra. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Bog vidi dlje od nas in tudi slabo zmore obrniti v svojo slavo.

Tretjič: Bodimo preprosti kot golobi in zviti kakor kače. To ne pomeni kocbekovsko naivnost, kajti kot ne gresta skupaj voda in ogenj tako z nekaterimi strujami ni mogoče sodelovati, Včasih je potrebno precej napora, da ohranimo kulturni nivo, s katerim dosežemo več kot z borbo. Ni treba pikati ob vsakem občutku ogroženosti, nepravičnosti.

Četrtič: Storimo, kar moremo. Kristjanu dobro pristoji boj za dobro in pravičnost. Vlagajmo v medije, širimo resnico, vlagajmo v mlade in njihovo družbeno ozaveščenost v luči družbenega nauka Cerkve. Formirajmo mlade krščanske politike

Petič: Začnimo s poslušanjem tistega, ki misli drugače od mene. Si lahko predstavljate, da sedite na kavi s Tanjo Fajon in jo skušate slišati in malce razumeti? Odpovejmo se agresivnemu prepričevanju. Vem, pri nekaterih tudi to ne bo delovalo, ker nočejo dialoga, ker ne prenesejo samokritike in pogleda vase. Potem naj nam bodo kakor cestninarji, ki so jih Judje sicer prezirali, z Jezusove strani pa so bili deležni dobrotljive pozornosti. Ljubite svoje sovražnike, kajti nebeški Oče jih ima rad kot svoje otroke, ne preklinjajte jih ... To pa je kar težka naloga, a če jo uresničujemo, potem hudič nima več razloga za ples in veselje.

Rekli mi boste: Ta nuna je pa res naivna! A dodajam še sv. Pavla: »Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje.« In sklenem z željo, da bi vsak kristjan imel nekaj Jezusove norosti.