Dr. Mojca Bertoncelj | (foto: Izidor Šček)
Prva Cerkev in skupna hoja
Radijski misijon 2022 Robert Božič
»Ob razmišljanju o prvi Cerkvi in sinodi, ki nas vabi k skupni hoji, običajno najprej pomislimo na prve binkošti, ko je vse, ki so se skupaj zbrali, Sveti Duh napolnil z nadnaravnimi darovi, da so se kljub pravi babilonski zmedi jezikov, vsi navzoči razumeli med seboj. Ali pa pomislimo na Pavlov opis življenja prvih kristjanov, ki so si med seboj velikodušno delili dobrine in bili kakor eno srce in ena duša,« razmišlja dr. Mojca Bertoncelj.
Ti podobi nas navdihujeta ali pa nam zbujata slabo vest, ko se zavemo, da je življenje naše župnije, naše skupine, naše družine, marsikdaj povsem drugačno, veliko bolj nepopolno, pravzaprav nevredno Boga in njegovega daru ...
In čeprav nas vabita k idealu, nas obe podobi obenem malce zavajata pred resničnostjo, da se prva Cerkev pravzaprav ne rojeva v tej idilični lepoti skupnega življenja, ki vso raznolikost, različnost in napetosti človeškega povezuje v eno, ampak v največji preizkušnji človeške zgodovine - v smrti Boga na križu.
Pod tem križem, na katerem je visel Bog, pa je ‒ roko na srce ‒ ostala le peščica onih, ki so Jezusa leta in leta spremljali, ga poznali, z njim živeli, ga poslušali in se čudili njegovim besedam in dejanjem.
Tako kot pred stvarjenjem sveta tudi v trenutku smrti Boga po vsem svetu nastopi tema. Celo njegovi učenci, ki so leta in leta hodili z njim, ne morejo dojeti nedoumljivega Božjega scenarija. Razbežijo se, ga zatajijo, poskrijejo se vsak v svoj kot in tesno zaprejo vrata za seboj, da jih ne bi doletela usoda njihovega Učitelja.
Učenci ne dojamejo tega presenetljivega načina, po katerem Bog vsemu človeštvu in vsakemu izmed nas posebej, izkaže svoje usmiljenje s tem, da se nam prepusti.
Da se prepusti tudi dokončnemu uničenju, da pusti, da vse naše predstave in ideje o Njem izgubijo tla pod nogami, a obenem stori, da iz do tedaj povsem nepredstavljivega nastane nekaj novega, nekaj čudovitega: luč novega stvarjenja in praksa novega življenja.
Ta luč sije pod njegovim križem, kjer ostane peščica tistih, ki se ne bojijo tvegati in so pripravljeni dati tudi svoje življenje. To so tisti, ki ostanejo zvesti, ne glede na ceno.
Morda nas preseneti, da so tu pod križem ljudje, ki jih tam sploh ne bi pričakovali: stotnik, ki je tam po službeni dolžnosti in Jezusa vse do tega nenavadnega križanja, sploh ni poznal; razbojnik, ki je premogel toliko ponižnosti, da je znal prepoznati ter priznati svojo krivdo in obenem nedolžnost tega neznanca, ki visi poleg njega.
Tu je Jožef iz Arimateje, od katerega so preostali člani velikega zbora, ki mu je pripadal, pričakovali, da bo soglašal z njihovim sklepom, da se Jezusa znebijo, a tega ni storil, kljub nevarnosti, da bo za svojo neposlušnost krepko plačal.
To je Cerkev, ki je tudi danes eno srce in ena duša.
Tu so tudi njegova Mati in žene, ki v tistem času niso imele nobenega glasu, a so imele ljubezen, ki je večja od strahu in smrti.
Ta peščica nepomembnežev je začetek prve Cerkve, ki ima neizmerno moč, ker je njeno pričevanje močnejše od vseh krikov, ki vpijejo: »Križaj ga!«.
To je Cerkev, ki tudi danes hodi skupaj, ki se ne zapira v varne cerkve in župnišča, ampak ostane s človekom, tam kjer je; z nepopolnim človekom, ki mu veliko manjka do ideala, ki smo mu ga v svojem napuhu zastavili, a ga Bog ljubi takšnega kot je.
To je Cerkev, ki zna priznati svoje lastno umanjkanje popolnosti in v ponižnosti sprejeti Božji zastonjski dar.
To je Cerkev, ki povezuje ljudi, ki po naših predstavah sploh ne spadajo skupaj. To je Cerkev, v kateri pastirji in ljudstvo želijo videti vsak preko svojega plota in znajo delati in živeti skupaj.
To je Cerkev, v kateri lahko vsak sodeluje in je dobrodošel. To je Cerkev, ki zna stopiti skupaj in z molitvijo, postom, miloščino ter na neštevilne načine, ki pričajo o moči ljubezni nad smrtjo, strniti vrste za tistega, ki trpi.
To je Cerkev, ki je tudi danes eno srce in ena duša.
Dr. Mojca Bertoncel je po končani osnovni šoli obiskovala klasično humanistično smer gimnazije v Škofji Loki. Šolanje je nadaljevala na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Gradcu. Dodiplomski študij je zaključila z diplomsko nalogo na temo: Uporabnost znanosti o religijah v medreligijskem dialogu. Kot mlada raziskovalka na Teološki fakulteti je delovala na Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo. Doktorski študij je zaključila z doktorsko nalogo: Žrtvovanjsko nasilje v Svetem pismu: dosežki in meje Girardove teorije mimetičnega nasilja. Od leta 2007 je zaposlena na Nadškofiji Ljubljana kot tajnica Škofijskega urada za laike.
