Slavi Košir
Marko Zupan
Meta Potočnik
'Strokovnjaki pravijo, da je prvi znak, da gre morda za disleksijo, občutek, da je otrok gluh. Če test sluha pokaže, da je sluh uredu, je to skoraj zagotovo znamenje, da gre za disleksijo.' (foto: Annie Spratt / Unsplash)
'Strokovnjaki pravijo, da je prvi znak, da gre morda za disleksijo, občutek, da je otrok gluh. Če test sluha pokaže, da je sluh uredu, je to skoraj zagotovo znamenje, da gre za disleksijo.' | (foto: Annie Spratt / Unsplash)

Imate otroka, ki vas sliši, pa ne razume, kaj želite od njega?

21.04.2022, 14:03 Mirjam Judež

Morda ima disleksijo. V Svetovalnici smo govorili o disleksiji pri otrocih in kako doseči, da bodo kljub temu kos izzivom, ki jih čakajo. V našem studiu je bila mama zdaj že odraslega sina z disleksijo dr. Martina Križaj, ki je pomagala že mnogim. Z njo se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Sinu ste pomagali čez velike čeri pri premagovanju motnje, s katero se srečuje marsikateri vzgojitelj, starš. Kakšna je vaša izkušnja?

»Imam dva sinova, specifične učne težave je imel mlajši sin, rojen leta 1991. Naša zgodba se je odvijala pred 25 leti. Ugotavljam, da je še vedno precej aktualna. Že takrat je bilo malo znanja o tem, pa še danes naletim na učitelje, starše, vzgojitelje, ki o disleksiji ne vedo dovolj. Zato rade volje priskočim na pomoč s svojimi izkušnjami predvsem zato, da spodbudim starše, vzgojitelje, učitelje in jim pokažem, da je življenje z disleksijo lahko tudi zgodba o uspehu.«

Kako ste spoznali, da pri sinu razumevanje prebranega ni takšno kot pri prvem otroku?

»Disleksija ni motnja branja in pisanja. Takrat jo ponavadi najbolj opazimo. Disleksija je motnja razumevanja besedil: poslušanih in zapisanih, tudi motnja v izražanju in izkazovanju znanja, zato se lahko odkrije že v predšolskem obdobju, kar je dobro, da se otroka in njegovo socialno okolje opremi s posebnimi strategijami sporazumevanja, obnašanja in učenja. Jaz sem že v predšolski dobi opazila, da je sin drugačen od starejšega brata. Prva stvar: zapozneli govorni razvoj. Šele okrog 4. leta je začel govoriti. Ko sem jaz kot jezikoslovka spraševala kolege, če je to normalno, so rekli: je bolj introvertiran, je v takem okolju, vse bo uredu. Vzgojiteljice v vrtcu so rekle: ne se sekirati, saj bo dozorel. Tu ne gre za zrelost, ampak za nevrološko pogojeno motnjo, za drugačen, poseben razvoj in delovanje možganov. To ne pomeni, da ti otroci niso normalni, le razvoj je drugačen. V 4. razredu je končno prišlo do diagnoze, da ima disleksijo. To je bilo pri 10 letih, šele pri 25 letih pa mu je bil prepoznan Aspergerjev sindrom. Danes se o tem več govori tudi zato, ker se ugotavlja, da disleksija ni primarna motnja, ampak stranska ob glavni motnji: npr. Aspergerjev sindrom, ki je motnja pozornosti, pogosta pri deklicah ali motnja pozornosti in hipearktivnosti, pogosta pri dečkih. Disleksija je velik problem, ampak je stranski produkt, običajno spremlja nekaj drugega.«

Kateri so bili ključni znaki poleg tega, da je pozno spregovoril?

»Še v predšolski dobi se opazi, da te otrok posluša, kaj mu naročaš, potem pa tega ne naredi. Strokovnjaki pravijo, da je prvi tak znak, da gre morda za disleksijo, občutek, da je otrok gluh, naglušen, da slušni sistem ne deluje. Če test sluha pokaže, da je sluh uredu, je to skoraj zagotovo znamenje, da gre za disleksijo. Disleksija je motnja razumevanja besedil: govorjenih ali zapisanih.«

Pri besedilih se lahko ustaviva pri besedah in pri številkah.

»Naj povem anekdoto s pregleda pri šolski zdravnici pred vstopom v šolo. Po fizičnem pregledu je zdravnica rekla sinu: »Pojdi, skači po nogi od belih vrat sem.« Sin jo je gledal. Navodilo je ponovila, on je kar gledal. Zdravnica me je vprašala, če je gluh ali prizadet. Takrat je meni kapnilo, da je šlo za tako kompleksno poved, da je ni razumel. Razdelila sem mu jo na faze: vidiš bela vrata? Ja. Pojdi do belih vrat. Je šel. Obrni se sem. Stopi na eno nogo. Je stopil. Zdaj pa skači do sem. In je prišel. Takrat sem videla, da so navodila, ki jih izrekamo ali učbeniška besedila tako zelo kompleksno zgrajena, zbita. Otrok tega še ne razume. Takrat sem postala njegova prevajalka. Kompleksne povedi sem razbijala na krajše povedi. Tu mi je jezikoslovno znanje prišlo prav. Imel je bolj omejeno besedišče, zato sem mu morala prevajati zapletene, neznane besede v njemu znane. Doma sem vso učno snov, ki jo je prinesel iz šole, predelala v njemu razumljiv jezik, kot če bi govorila s tujcem ali zelo majhnim otrokom. On je nadpovprečno inteligenten, danes je magister strojništva. Ni bil problem z dojemanjem sveta, ampak jezikovne strukture besedil niso bile primerne zanj, pa ne samo za otroke z disleksijo. Ta način dela izrazito lahko pomaga vsem otrokom, tudi tem, ki imajo običajen razvoj in delovanje možganov.«

Ste brali namesto njega? Zapisane snovi sam ni prebiral nikoli?

»Delala sem mu posebne vrste zapiskov, ker otroci z disleksijo in Aspergerjevim sindromom rabijo strukturiranost. Tudi mi rabimo strukturo, ta nam daje varnost. On se je po tem učil. Na začetku 9. razreda pa sem rekla, da ne morem več in naj poskusi sam. Od takrat naprej meni ni bilo treba več delati z njim.«

Vi ste v ta izziv vstopili brez pomoči drugih organizacij. Zakaj?

»Ko je bil diagnosticiran, je bilo rečeno, da naj bi začel jemati tablete Ritalin. Priporočilo je bilo, naj se umaknem in prepustim to delo nekim študentom, češ, da bo med nama vse preveč čustveno napeto. Na srečo mi je zdravnica Plut Pregljeva odsvetovala Ritalin, ker ve, kaj se dogaja z njim. Rekla je, naj poskusim brez, predvsem pa naj zmanjšam svoja pričakovanja do otroka. To smo storili in sprejeli, da sta tudi oceni 3 in 2 dobri oceni. Razrahljali smo domače vzdušje, se bolj sprostili. Zdaj vidim, da bi morala jaz jemati življenje manj resno. Pri sinu sem ugotovila, da ima dober smisel za humor in smeh ga je sprostil. Pa saj sprosti vsakega človeka! Doma sem bila marsikdaj klovn, ker če je bil sin sproščen, je bilo z njim lažje delati. Dr. Marija Kavkler ga je vzela v obravnavo in ugotovila, da je sin izredno motiviran za delo z mano, zato naj z njim kar delam naprej. Odločba bi bila možna, pa je sin rekel, naj poskusiva sama. Učitelji niso imeli veliko znanja o tem. Ko je prišlo do kakšnih trkov, mi je sin vedno zaupal, kaj se je zgodilo in sem se šla pogovorit z učitelji, jim razložila, kakšna je to bolezen, prinesla s sabo kakšno literaturo in je vse lepo teklo.«

Pravijo, da je disleksije od 15 do 30 %. Z njo so živeli Albert Einstein, Leonardo da Vinci, Thomas Alva Edison. Med našimi znanimi Slovenci, pa jo imajo Saša Pavček, Jurij Zrnec, Gojmir Lešnjak Gojc, Luka Jezeršek.

Velikokrat je disleksija povezana z nadpovprečno inteligentnostjo.

»Otroci z disleksijo morajo ogromno delati. Oni se ne morejo naučiti na pamet, zato se poglobijo v učno snov, ker jo morajo razumeti. Problem mojega sina še na fakulteti je bil: kaj, če ne bom razumel vprašanja, če ne bom vedel, kaj želijo od mene. Ko govorimo o uspešnosti, ne govorim le o akademski uspešnosti. Sin je tudi na vseh drugih področjih uspešen. V vse to delo s sinom sem se pognala ne zato, da bi imel dober uspeh, ampak da ne izgubim sina in pa, da bo zadovoljen sam s sabo, da bo zgradil pozitivno samopodobo. Če se te motnje ne prepozna (katerekoli nevrološko pogojene), pride do velikih vedenjskih, učnih, čustvenih težav: ti otroci razvijejo veliko jeze, strašno so zaskrbljeni, prestrašeni. Sprašujejo se: bom prav razumel, me bodo drugi razumeli? Tu so še vedenjske težave, beg v osamo ali v slabo družbo, konfliktnost, agresivnost, učni neuspeh, ker ne razumejo besedil in ne morejo izkazati znanja, ki ga morda imajo.«

Pri disleksiji gre lahko tudi za neorientiranost v času in prostoru.

»To je vse skupaj zelo povezano. Pri sinu sem opazila cel kup stvari: pogosto zamuja, nima časovne orientacije (izgubljen v času), izgubljen glede oblačenja, izgubljanja stvari, ne zmore opravljati več stvari hkrati, se ne zna organizirati. To je bilo do 4. razreda. Danes pa je moj 31-letni sin odrasel in polno funkcionalen človek, živi z dekletom sam. Značilnost za dislektike je, da imajo težave z navajanjem zaporedja dogodkov, dni v tednu, letnih časov, števil, črk abecede … Imajo težave z glasovnim razčlenjevanjem besed, ki je osnova za opismenjevanje. Velik problem je pisanje narekov v šoli za oceno. Prvi narek je pisal 2. Pri nareku gre za cel kup stvari, ki nimajo veze s pravopisom, gre za to, koliko si zapomniš, slišiš, razumeš itn..«

Velikokrat pomislim na svoje sošolce, ki so v 4. ali 5. razredu dvakrat ponavljali razred. Zdaj si rečem: kako kruto je bilo, marsikdo od njih je imel verjetno disleksijo. Stigma je padla, učitelji so jih odklanjali, se norčevali iz njih, tudi mi, sošolci. To so bili krasni fantje, organizatorji, navihani, učno pa zelo neuspešni.

Kako se je okrepila institucionalna pomoč pri postavitvi diagnoze?

»Zelo. Je kot noč in dan. Upam, da se je tudi odnos do teh otrok spremenil. Ne gre le za delo. Bistveno je sprejemanje otroka s to motnjo. Otrok ni nič kriv za to. Nekateri pravijo, da gre za genetske razloge, kakšne dihalne s tiske ob porodu … Otrok je tukaj in moramo zanj poskrbeti. Pomembno je predvsem sodelovanje, zaupanje med starši in učitelji. Ko pridejo starši in učitelje opozorijo na težave, ki jih prepoznajo pri otroku, da se učitelji ne zaprejo in ne mislijo, da ti starši pričakujejo posebno obravnavo, da gre le za razvajenega otroka. In obratno, če vzgojitelj ali učitelj prepozna, opaža to in ono, da starš ne misli, da ima nekaj proti mojemu otroku.«

Kako bi nagovorili starše, ki se srečujejo morda s prvimi znaki disleksije v prvih letih osnovne šole?

»Takoj, ko starši opazijo pri otroku kakšne težave, naj se pogovorijo z učiteljem. Nimam nobenih slabih izkušenj z učitelji. Bolj je ta predsodek ali strah staršev, da se bodo učitelji uprli ali šli na drug breg. Vem pa tudi, da je zdaj v vrtcih temu namenjena velika pozornost, ker je pomembno zgodnje odkrivanje disleksije in ker je teh motenj vse več.«

Kaj pa odrasli, ki so šli skozi življenje brez diagnoze disleksije? Kako naj se soočijo z njo?

»Velikokrat pomislim na svoje sošolce v osnovni šoli, ki so dvakrat ponavljali razred v 4. ali 5. razredu. Zdaj si rečem: kako kruto je bilo, marsikdo je imel verjetno disleksijo. Stigma je padla, učitelji so jih odklanjali, se norčevali iz takih otrok, mi, sošolci smo to posnemali. To so bili krasni fantje, organizatorji, navihani, učno pa zelo neuspešni. Marsikdo je čas, ko smo pisali test, preživel na WC, učitelji pa temu niso posvečali toliko pozornosti.«

Poglejte si, s čim vse se soočajo otroci z disleksijo v šoli.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica
Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay) Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay)

Za rešitev matere ni treba usmrtiti otroka

Zgodba hrvaške mamice, katere otroku so v 24. tednu nosečnosti odkrili tumor v glavi, ima zelo velik odmev v javnosti. Na Hrvaškem so ji splav zavrnili, opravila naj bi ga v Sloveniji.