Matjaž Merljak
Boštjan Smole
Rok Mihevc
Gostje večernega misijonskega pogovora: s. Rebeka, Boštjan, Marjeta in voditelj Blaž (foto: Jakob Čuk)
Gostje večernega misijonskega pogovora: s. Rebeka, Boštjan, Marjeta in voditelj Blaž | (foto: Jakob Čuk)

S. Rebeka moli rožni venec med hojo: "Če se usedem, zaspim."

04.04.2022, 23:08 Mirjam Judež

V večernem pogovoru drugega misijonskega dne smo razmišljali na temo dneva: moliti na samem. Večer je dober čas za molitev na samem, pa tudi za poslušanje dobre pogovorne oddaje na to temo. Namesto molitve? Rajši ne. :) Z nami v živo so bili s. Rebeka Kenda, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja, Marjeta Bec iz društva Družina in življenje, žena in mati petih otrok in Boštjan Koprivec, mož, oče petih otrok in stalni diakon. Sicer resen pogovor z zrni humorja je vodil Blaž Lesnik.

Molita na samem, kakšna samota je to?

Marjeta: »Rada molim na samem, sploh zdaj, ko so otroci malo večji, vstanem malo prej in molim. Čedalje več mi pomenita mir in tišina. Starejša ko sem, bolj potrebujem to molitev, da preberem Božjo besedo, o njej premišljujem, da sem lahko res sama z Bogom in ne rabim razmišljati o ničemer drugem, kar je v tem tempu življenja skoraj prestiž.«

Boštjan: »Hvala Bogu za program Exodus. Jutranja molitev je tista najbolj dragocena. V kamrici svojega srca sem lahko v največji gneči, pa molim na samem. Tišina in stik z Gospodom je res najbolj kakovosten zgodaj zjutraj.«

Kaj vama pomeni družinska molitev?

Marjeta: »V naši družini je družinska molitev pomembna. Tudi zato, ker se v njej kot družina povežemo. Imamo blagoslov, da lahko zmolimo že preden grejo otroci v šolo. Preberemo dnevni evangelij, ne traja dolgo. Kaj dosti se ne pogovarjamo, namen jutranje molitve je, da se umirimo. Zvečer si pa vzamemo malo več časa: vsak izreče zahvalo, kaj prosi, otroke spodbujamo, da izrečejo kaj osebnega. Zvečer vključujemo veliko več svari v našo molitev, skušamo se spomniti naših rajnih in si vzeti malo več časa.«

Boštjan: »Sliši se podobno kot pri nas. O družinski molitvi sem razmišljal, da je podobno kot z zdravjem. Dokler ga imaš, je samoumevno, je to kar neka rutina. Šele takrat, ko tega ni, znaš cenit, ko pridejo preizkušnje, bodo znali otroci ceniti družinsko molitev. Pri nas se vsak večer moli. V družini nas je nekaj glasbenikov, malo zapojemo, ponavadi zmolimo hiter rožni venec, zaključimo z zahvalami in prošnjami, traja približno 15 minut z glasbo vred.«


S. Rebeka, se vam kdaj zgodi, da molitev postane rutina?

S. Rebeka: »To je kot dobra navada. V Kanjem dolu sem pogrešala skupno molitev, ker dá to rutino. Na misel mi ne pride, da ne bi bila ob petih v cerkvi pri molitvi. Ko sem bila sama v Kanjem dolu, sem se prvih 10 let držala ur, kot v samostanu, potem sem začela spreminjati ure, potem se je nadaljevalo, da sem si rekla, samo še to naredim, pa grem molit in ta »samo še to« se je štukal tudi do večera. Pri menihih v Stični pa je molitev sedemkrat na dan, jaz se jim pridružim šestkrat. Lepo mi je, ko skupaj pojemo koral. To mi ogromno pomeni. Pri koralu se nič ne trudim, tam sem in pojem. Lepo je, ko pomislim, da pojemo oz. molimo vsi iste psalme po vsem svetu. To poveže med seboj vesoljno Cerkev.«

Marjeta: Resnična se mi zdi misel, da če te molitev ne spreminja, moraš spremeniti način molitve. Je pa rutina dobra zato, ker nam pomaga vztrajati tudi, ko se nam ne da, ko ne čutimo potrebe po molitvi. V DiŽ-u pravimo, da moramo vzdrževati svete čase, da bodo sveti časi vzdrževali nas. Da molimo malo na zalogo.

molite enako kot pred desetimi, dvajsetimi leti ali se je v teh letih kaj spremenilo?

Marjeta: »Molitev se mora spreminjati. Tako kot ti rasteš, se spreminjaš, se spreminja tudi molitev. Veliko več molim na način, da premišljujem Božjo besedo. Prej sem molila po obrazcih. Dolgo je bilo obdobje, ko so bili otroci majhni, ko nisem našla časa in volje, takrat sem molila po obrazcih. Resnična se mi zdi misel, da če te molitev ne spreminja, moraš spremeniti način molitve. Je pa rutina dobra zato, ker nam pomaga vztrajati tudi, ko se nam ne dá, ko ne čutimo potrebe po molitvi. V DiŽ-u pravimo, da moramo vzdrževati svete čase, da bodo sveti časi vzdrževali nas. Da molimo malo na zalogo.«

S. Rebeka: Nikoli nisem Gospoda prosila za nekaj, vedno v smislu: Ti veš, kaj je dobro. Ko je Gospod nekaj naročil in se mi je zdelo "mimo", sem se kregala z Njim, potem sem pa videla, da prej ko popustim, bolje bo. Naučila sem se, da bolj ko je neumno, bolj gotovo je od Boga.

Boštjan, vi ste v programu Exodus, ki predvideva vsaj 20 minut molitve. Kako vam gre?

Boštjan: »To so borbe. Mnogokrat mi ne uspe, kdaj sem tudi zelo globoko kontempliral (smeh). Moja molitev je zelo neposredna. Zelo težko ločujem. Z Bogom se večkrat prepiram, dinamika z Bogom se vleče cel dan. Čas za molitev je dragocen, ker je to eden redkih časov, da se umirim in prisluhnem. Po naravi sem človek, ki rad govori, tudi z Bogom rad govorim, ampak Bogu hvala tudi za čas, ko sem tiho.«

Kateri način molitve je vam najljubši?

S. Rebeka: »Koralno petje s psalmi s skupnostjo, sama največ molim rožni venec med hojo. Če se usedem, zaspim. In pa Molitev ruskega romarja. Da bi pol ure skupaj premišljevala, mi ne gre, bi pol ure spala. Me pa Božja beseda spremlja čez dan. Imamo veliko pesmi na evangelije iz Svetega pisma, tisto me zelo nagovarja. Od jutra me je bilo strah priti sem, pa sem si ves čas med rutinskim delom prepevala in si dajala korajžo: zaupam v Gospoda, zaupam vedno Vanj. Včasih ga tako polomim, da si rečem, mrtva sem, konec je, pa si zapojem: Lazar, pridi ven. Pesem mi najbolj pomaga in Svetopisemski stavki. Prebereš, kaj je Jezus rekel, pa imaš rešitev.«

Marjeta: »Ob jutrih premišljujem Božjo besedo, med vožnjo pa molim po obrazcih. Druga možnost pa so slavilne pesmi. Ko je napeto doma, ko začutim, da bomo eksplodirali, se ob slavilni glasbi neverjetno umirimo. Hvaležna sem, da imamo toliko načinov, kako slavimo Boga. Rožnega venca včasih nisem rada molila, zdaj pa ga. Vidim, da se staram. Težko sem pri miru med molitvijo. Če grem hodit, grem z rožnim vencem, jaz sede ne zmorem. Mož pa lahko sedi na kavču in včasih zelo globoko moli (smeh).«

Boštjan: Po osnovni šoli je bila moja osebna molitev omejena na Očenaš, Zdravamarijo in Sveti angel. Zadal sem si, da bom vsaj to zmolil, kar mi je vzelo 17 sekund. Tudi taka drobna nitka, ki te drži povezanega z Bogom, je dragocena.

V molitvi je tudi prostor za prošnjo, poslušanje.

Marjeta: »Kadar je hudo, fejst prosim. Sem se pa navadila od tašče zahvaljevati tudi čez dan za malenkosti. Ko imam v službi težavo, prosim: Sv. Duh, povej, kaj naredim. Če se dobro reši, rečem: Bogu hvala. Povezovanje življenja z molitvijo je najbolj pomembno.«

Je mogoče moliti, hkrati pa spregledati sočloveka?

S. Rebeka: »To ni molitev. Če me Bog pri molitvi nahrani s pogledom, z bližino, lahko služim bližnjemu, se darujem, drugače pa potrebujem pogled človeka. Zakaj danes potrebujem toliko pohval, priznanj? Groza. Če nisi v medijih, nisi nič! No, zdaj smo pa še mi v medijih (smeh).«

S. Rebeka: Vsak mora najti svoj način poslušanja Gospoda. Sem zelo direktna v govorjenju, Bog je tudi do mene zelo direkten, zato nimava nikoli problemov, ker mi pove vse "direkt v faco".

Kako doživljate molitev za končanje vojne? Kakšen sad naj bi taka molitev prinesla?

Boštjan: »Ob tem se spomnim znane zgodbe. 80.493, 94, 95, 96 --- tresk in se je veja zlomila. Snežinka na snežinko. Ena sama nič ne pomeni in imamo občutek, da ena naša molitev za mir na drugem koncu sveta ne bo imela občutka, če bo te ene molitve veliko, bo pa prišlo do nekega efekta. Kot pravi naš duhovni pomočnik, se vsaka Zdravamarija nalaga na Božji konto, kdaj bo izplačano, pa ne vemo. Ganilo me je, ko smo možje sv. Jožefa pred Najsvetejšim molili na kolenih. Če mene gane, ki sem navaden grešnik, kako ne bi ganile našega ljubega Boga?«

Marjeta: »Otroci so imeli velike strahove zaradi vojne, v njihovem obnašanju se vidi, da jih to obremenjuje. Spraševala sem se, kaj lahko naredimo. Za mir zmolimo desetko vsak večer, mož pa je obudil molitev k nadangelu Mihaelu, ki je malo grozljiva, zveni starinsko, otroci pa so jo posvojili. Če imamo prijatelje v stiski, otroci radi molijo po namenih, veliko bolj osmislijo, da mi nekaj pridodamo, Bog pa dela po svojih poteh.«

Izziv vsakodnevne molitve – kako ga premagujete?

Boštjan: »V hudem tempu življenja je pomembno, da se ustavim, si vzamem čas za molitev in poskusim slišati. V zadnjem obdobju je dragocena Molitev ruskega romanja, molitev srca ali kratki vzkliki. V avtu rožni venec redko molim, sodelujem pa z vzkliki: Bog, kdo je dal tej ženski izpit (smeh)? Tišina je dragocena ali samo nekaj sekund tišine in zahvala med sv. mašo po obhajilu.«

Kako spet začeti moliti?

S. Rebeka: »Bog dela z vsakim drugače. »Do usmiljenega si usmiljen, s pravičnim ravnaš pravično. Z iskrenim ravnaš iskreno, do zvijačnega pa si oprezen. Ti rešuješ preprosto ljudstvo, prevzetne pa ponižuješ.« Vsak mora najti svoj način poslušanja Gospoda. Sem zelo direktna v govorjenju, Bog je tudi do mene zelo direkten, zato nimava nikoli problemov, mi pove vse direkt v faco.«

Boštjan: »Po osnovni šoli je bila moja osebna molitev omejena na Očenaš, Zdravamarijo in Sveti angel. Jaz mislim, naj vsak začne s tem. Zadal sem si, da bom vsaj to zmolil, kar mi je vzelo 15 do 17 sekund (smeh). Kako je dragocena tudi taka nitka, kot nitka od pajka na mreži, ki te samo drži povezanega z Bogom. Prepričan sem, da bolj kot jaz hrepenim po odnosu z Bogom, On mnogo bolj hrepeni po tem, da bi se mi približal. Gospod bo našel pot tudi po taki 15 sekundni nitki, zagotovo.«

Marjeta: Ko je napeto doma, ko začutim, da bomo eksplodirali, se ob slavilni glasbi neverjetno umirimo. Hvaležna sem, da imamo toliko načinov, kako slavimo Boga. Rožnega venca včasih nisem rada molila, zdaj pa ga. Vidim, da se staram. :) Težko sem pri miru med molitvijo. Če grem hodit, grem z rožnim vencem, sede ne zmorem. Mož pa lahko sedi na kavču in včasih zelo globoko moli. :)

Marjeta, kako je z molitvijo v Fiatu?

Marjeta: »Mož je v Exodusu, jaz v Fiatu. Oba prvič. Skupaj vstaneva, se póčiva na kavč. Čeprav moliva vsak zase, moliva skupaj. Lepo mi je. On bere Mojzesa, jaz dnevno Božjo besedo, ampak čutim povezanost. Včasih nekaj prosimo, Bog pomagaj, se zgodi, pa pozabimo, da je to uslišana prošnja. Dobro je, da Božje dotike ozavestimo, se zanje zahvalimo Bogu, ne pa, da sebe potrepljamo po rami, češ, kako nam je nekaj dobro uspelo.«

Se je kdaj težko zbrati k družinski molitvi?

Marjeta: »Pri nas je to del rutine. Naše molitve niso kleče in včasih se otroci vmes zbrcajo, skregajo, vse živo se dogaja. Ne glede na to opažam, če ti vztrajaš v tem, tudi ko je brez veze, tudi ko otroci niso nič zraven, se to v otroke nalaga. In si presenečen. Določene stvari, ki jih večkrat omeniva, priporočiva, se nekje nalagajo. Vzgoja je delo na dolgi rok. Ko upaš, da se jim je kje kaj naložilo in bodo znali potegniti ven, ko bodo potrebovali. Ključen je zgled. Če midva moliva zato, ker je treba, bodo oni molili iz istega razloga. Če otroci vidijo, da zato, ker midva iz molitve črpava, bodo tudi to ponotranjili.«

Boštjan: »Za mlajše otroke je to rutina, nekaj samoumevnega, starejši ko so, več rabijo razlage, dojemanja. To me vedno spomni na device in prazne oljenke. Jaz svoje vere ne morem preliti v njihovo svetilko. Verjamem v moč svoje molitve. Tudi če bo v nekem obdobju oljenka bolj prazna in bodo šli otroci po svoje, verjamem, da bo Gospod natočil olje v tistem trenutku, ko ga bodo potrebovali. Če se spomnim svoje 15 sekundne molitve, domišljanja, da bom vse sam … Na žalost ali hvala Bogu pošlje Gospod kakšno preizkušnjo, da človek najde, ozavesti, napolni oljenko s tistim, kar je potrebno.«

Kaj molitev dá? Pravijo, da vse, kar darujemo Bogu, nam bo stoterno povrnjeno.

Marjeta: »Ta iztočnica namiguje na odnos daj - dam. Zelo narobe je, če otrokom govorimo, da morajo moliti, da bodo nekaj dobili, čeprav tudi sami to delamo. Učim se molit na način: Bog, tako sem si zamislila, če si si pa Ti bolje zamislil, naredi po svoje. Sama sem človek nadzora in prepuščati nadzor Bogu je zame vsakodnevna vaja. To vidim tudi pri vzgoji. Če imaš otroke rad pod nadzorom, je tako: starejši so, bolj jih moraš izročati v Božje roke in prideš do točke, ko lahko samo moliš. To je življenjska lekcija, ki je ne bom verjetno nikoli osvojila.«

Včasih nimamo občutka, da je naša molitev slišana. Kaj storiti takrat?

S. Rebeka: »Nikoli nisem prosila za nekaj, vedno v smislu: Ti veš, kaj je dobro. Ko je Gospod nekaj naročil in se mi je zdelo out, sem se kregala z Njim, potem sem pa videla, da prej ko popustim, bolje bo. Naučila sem se, da bolj ko je neumno, bolj gotovo je od Boga. Kadar sem delala program sama, je bilo zanič. Če pa vmes molim rožni venec in psalm, mi pri molitvi kapne ideja, ki jo moram zapisati. Tisto bo delovalo, ker je od Boga. Bog dá konkretne ideje in še vedno se je dobro izteklo.«

Marjeta: »Razločevanje je meni težko. Kolikokrat je med adoracijo prišla misel, dajte v župniji narediti to ali ono, včasih pa na silo tuhtam, kaj bi bilo dobro. Na cvetni vikend pripravljamo par stvari, pa ne grejo po planu. Kdo mi govori, da zadeva ni uredu? Včasih so ovire znak, da ni namenjeno … Ko odprem Sveto pismo, bi včasih rabila še prevajalca.«

Kakšen je dober molivec?

Boštjan: »Predpogoj je, da verjame v Boga, potem pa je ponižnost tista, ki te naredi dobrega molivca. Biti ponižen je za nas, možakarje, zelo težko. A šele ko si ponižen, se lahko vzpostavi odnos. Dokler sem sam, ni molitve, ker ni odnosa. Ko sem jaz orodje v Njegovih rokah, je lahko ves dan v odnosu, v stiku in je življenje molitev. Dober molivec je tisti, ki dobro posluša.«

Marjeta: »Vsak dan, ko grem po otroke, vem, da me čaka kakšna bomba. Začela sem molit, Bog, daj mi prave besede, da bom otroka znala slišati v njegovih stiskah. Velikokrat še kaj narobe rečem, toda ne delam več sama, ampak imam Nekoga, s katerim grem skupaj po otroke.«

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...