Moramo res zavreči vso to hrano?

Naš pogled | 19.04.2022, 12:27 Mirjam Judež

V nedeljo, 24. aprila, obeležujemo Dan brez zavržene hrane. Zaskrbljujoče je, da letno na svetu zavržemo tretjino vse proizvedene hrane. S to količino hrane bi nahranili 3 milijarde (!) ljudi, kar je skoraj 40 % svetovne populacije. Na svetu šestina ljudi trpi lakoto in če bi to dvoje nekako uravnali (pa ne vprašajte me, kako), na svetu ne bi bilo lačnih. Kakšno veselje! Pustno sobotno iskrico bi lahko kar ukinili!

Vsak Slovenec vsako leto vrže v smeti 200 €

Po podatkih Statističnega urada je vsak Slovenec lani zavrgel kar 68 kg hrane, kar pomeni, da smo 200 € svojega denarja dobesedno vrgli v smeti! V tej količini zavržene hrane je približno 40 odstotkov užitnega dela, ki bi ga lahko z bolj preudarnim ravnanjem zmanjšali oziroma preprečili. V Avstriji, kjer dajejo velik pomen vzgoji potrošnika in finančnemu izobraževanju, na tovornjakih za odvoz smeti piše: »Danes smo izpred vašega doma odpeljali vaš denar«. Mislim, da se premalo zavedamo, da s tem, ko mečemo hrano v smeti, na kompost ali v pasjo skledo, stran mečemo denar, ki smo ga porabili za nakup hrane, ogromne količine vode in energij, zraven dodajmo še strošek časa in bencina, če se po nakupih odpravimo (in praviloma se) z avtom. Mislim, da ne bo nič narobe, če »prištejemo« še malce slabe vesti in sklenemo, »da se bomo poboljšali«.

Več kot polovico zavržene hrane »pridelamo« v gospodinjstvih

O problematiki zavržene hrane imamo napačne predstave. Po moji laični presoji največ odpadkov ustvarijo vrtci, šole, gostilne, bolnice, domovi za ostarele. Pa temu ni tako. Vse te ustanove pridelajo 30 % odpadne hrane, kar 52 % pa je nastane v gospodinjstvih. Morda je eden od razlogov, da toliko hrane zavržemo, dejstvo, da je postala relativno poceni. V osnovni šoli Alojzija Šuštarja se trudijo zmanjšati količino zavržene hrane tako, da so popoldansko malico ukinili, saj je bilo tam ogromno ostankov, namesto te se poje, kar je ostalo od dopoldanske malice in sadje, kruh od kosila. Znesek na položnici je nižji, ker se naroča manj hrane, otroci, ki dlje ostanejo v šoli, pa vseeno niso lačni.

Ozaveščanje o količinah zavržene hrane se izboljšuje

Čeprav se količina gospodinjskih odpadkov oz. zavržene hrane povečuje za približno kilogram na leto, se ozaveščanje o tem, da hrana ne sodi v smeti, izboljšuje. Ni več sramotno povedati naglas, da bomo za kosilo sestavili nekaj »na hitro« iz ostankov v hladilniku. Izkušene gospodinje, sploh, če imajo doma nekoliko več lačnih ust, znajo pripraviti tudi iz ostankov okusen obrok, kar je denarnici, okolju in zdravju prijazno. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da večja gospodinjstva zavržejo manj hrane.

Kuharske oddaje so v porastu na mnogih TV kanalih, družbenih omrežjih in zdi se, da je kar nekako v modi kuhati iz ostankov. Trgovine imajo kotičke s hrano, ki je malo pred iztekom roka uporabnosti in kot je videti, so te kotičke ljudje prepoznali kot dragocene, na ta način pa trgovina v zadnjem hipu proda tisto, kar bi šlo sicer na uničenje.

MasterChefi kuhajo iz ostankov in pravijo, da metanje hrane v smeti ni OK

Ozaveščanje, da metanje hrane v smeti ni uredu, prihaja tudi s strani več znanih imen visoke kulinarike. Chef Bine Volčič pove, da se mu zdi velika škoda, koliko zavržene hrane je v profesionalni, visoki kuhinji, ki zahteva popolne koščke sadja, zelenjave, mesa in drugih sestavin. In če ni popolno, se jo zavrže. Bližje mu je sistem brez odpadkov, kar se sliši nekoliko utopično, ni pa nemogoče. Tudi drugi MasterChef sodnik Luka Jezeršek si s svojimi aktivnostmi prizadeva k manjšim količinam zavržene hrane.

Spomnim se besed pokojnega nadškofa Urana, ki je rekel, da je manjši greh, če na postni petek ješ meso, ki bi se pokvarilo do sobote, kot če bi tisto meso vrgel proč.

Tudi velika trgovca Spar in Lidl se trudita k zmanjšanju količine zavržene hrane

K temu pa spodbujajo nekateri veliki trgovci. Spar viške hrane nekaj dni pred rokom uporabnosti podari humanitarnim organizacijam. Nedolgo nazaj je priznani kuhar Marko Pavčnik za Spar spreminjal ostanke iz hladilnika v nove privlačne obroke. Na Sparovi spletni strani lahko najdete nekaj receptov, kako porabiti ostanke iz hladilnika, tudi tisto, kar je ostalo od velikonočnega zajtrka. Tudi Lidl je na tem področju zelo angažiran. K manj zavržene hrane osvešča potrošnike preko priljubljenih mladih vlogerjev, ki izumljajo nove recepte s hrano, ki se »valja« po hladilniku. Na Lidlovi spletni strani najdete različne recepte, ki so jih prispevali dijaki pred nekaj leti v okviru projekta Hrana ni za tjavendan. Namen projekta je otroke že od malega naučiti pravilnega ravnanja s hrano, shranjevanja in recikliranja. Rezultat je knjižica Reciklirana kuharija. Veseli smo, da oglase obeh ozaveščenih trgovcev slišimo tudi na Radiu Ognjišče. 

Odnos mlajše generacije do hrane je zaskrbljujoč: je hrana prepoceni?

Naše mame, babice in še rodovi nazaj so imeli bistveno bolj spoštljiv odnos do hrane. Mlajše generacije pa razmišljajo takole: če sva v gospodinjstvu le dva, se nama ne splača kuhati. Naroča se hrana na dom, kar je drago, pogosto nezdravo, poleg tega pa so problematični še kupi embalaže, v katero je ta hrana zapakirana. Razvado naročanja hrane na dom je še pospešilo obdobje koronavirusa, ko je šla ponudba restavracij, ki so omogočale dostavo na dom, v nebo. Da so mladi precej nevešči kuhanja, deloma krivim študentske bone, ki so ubili marsikatere odlične, preproste in poceni recepte, ki so pred desetletji nastajali po študentskih sobicah. Študentski boni so sicer super udobni in ugodni, toda resničen pregovor pravi, da je bolje lačnega naučiti loviti ribo, kot lačnemu prinesti ribo na pladnju.

S. Rebeka je neizprosna: »Kar si si naložil na krožnik, boš pojedel.«

S. Rebeka Kenda je glede prehranjevanja otrok na duhovnih vajah precej stroga. Pravi, da dokler se otrok ne nauči lepo, spoštljivo jesti, nima kaj početi z ostalo vzgojo. Kar si otrok naloži na krožnik, mora v miru pojesti, hrane se ne pušča na krožniku. Za starše ima zanimiv nasvet: »Če me vprašate, kako vzgajati otroke, bi rekla, naj vsak obdeluje vrt ali njivo. Bog je v Edenski vrt postavil človeka, da bi zemljo obdeloval in varoval, šele potem mu je dal ženo, da se plodita in množita. Verjetno je želel, da se najprej nauči obdelovati zemljo, da bo vedel, kako vzgajati otroke.«

Če hrano vržemo v rjav smetnjak ali na kompost, to še ne pomeni, da smo se je zgledno znebili

Narobe je, če mislimo, da smo z ločevanjem odpadkov oz. v našem primeru hrane, naredili dovolj. Nismo. Že sama proizvodnja hrane izrablja dragocene vire: tla, vodo, energijo, gorivo in s tem močno obremenjuje naravo. Da si bomo lažje predstavljali: eno jabolko za svojo rast potrebuje 125 litrov vode, za zrezek na krožniku se porabijo tri cisterne vode. Ko pojemo hamburger, je isto, kot če bi 90 minut stali pod tušem. Morda se nam zdi, da so odpadki naše družine zanemarljivi, pa niso! Če se vsak od nas zavestno trudi, da manj mečemo proč, lahko skupaj naredimo korak v pravo smer.

Če imamo doma piknik ali kosilo za širšo družbo in na koncu hrana ostane, jo zapakirajmo gostom za domov. Ne gre le za varčnost in praktičnost, ampak za primeren odnos do z ljubeznijo pripravljenih dobrot.

Vzgoja se začne za domačo mizo

Iz uvele zelenjave lahko s pomočjo blenderja ali paličnega mešalnika pripravimo okusno in zdravo zeleno juho, ki jo znajo skuhati že majhni otroci. Če jo »okrasimo« z žličko kisle smetane, z zlatimi kroglicami ali narezano hrenovko, bo šla v slast tudi najmlajšim. Uvelo sadje zlahka spremenimo v odličen smuti, kompot ali čežano. Jabolka, ki so začela gniti, naribamo za jabolčni zavitek, ki brez pritoževanja nekaj tednov počaka v zamrzovalni skrinji. Ostanek krompirja od kosila se odlično poda v kremne zelenjavne juhe, v testo za kruh, z malo truda se spremeni v njoke, cmoke ali hrenovke v testu. Če imamo doma piknik ali kosilo za širšo družbo in na koncu hrana ostane, jo zapakirajmo gostom za domov. Ne gre le za varčnost in praktičnost, ampak za primeren odnos do z ljubeznijo pripravljenih dobrot.

Vzgoja za čim manj zavržene hrane se začne v družini, zato je zdaj morda čas, da razmislimo, če imamo morda še kaj prostora za izboljšavo. Škoda se mi zdi, če mame svojim potomcem ne bomo predale odnosa do doma skuhane hrane in tudi nekaj spretnosti za štedilnikom. Otroci opazujejo in tudi tu velja rek: »Besede mičejo, zgledi vlečejo.« Naj se malo »pohvalim«, da na Radiu Ognjišče sodelavke v marketingu vsak dan pojemo nekaj toplega, doma pripravljenega od prejšnjega dne, ali pa solato, ki v rastlinjaku že malo »rine v cvet«. Nismo izbirčne in se kot preudarne gospodinje zavedamo, koliko časa, truda, tudi denarja je potrebno, da se nekaj znajde na krožniku ali v skledi. Spomnim se pokojnega nadškofa Urana, ki je rekel, da je manjši greh, če na postni petek ješ meso, ki bi se pokvarilo do sobote, kot če bi tisto meso vrgel proč.

Pa Bog požegnaj!

Naš pogled sem pripravila Mirjam Judež.