Blaž Lesnik
Boštjan Smole
Alen Salihović
Zakonca Perko (foto: Tomi Lombar)
Zakonca Perko | (foto: Tomi Lombar)

Verena Perko: »Zame je bil šok, ko so dojenje psov razglasili za umetniško delovanje.«

11.03.2022, 22:26 Mirjam Judež

Z zakoncema Perko smo se pred časom pogovarjali o veri in kulturi, o tem, kako otroci način življenja, odnos staršev (tudi do kulture), ponotranjijo in nesejo naprej. Tudi o tem, kako se vera v današnjem času umika iz človekovega življenja. V šolah se otroci skoraj ne učijo več pesmi na pamet, bere se vse manj. Je torej vse črno? Verena Perko: »Optimizem je krščanska dolžnost.« Kljub temu svetuje, da starši čim več beremo z otrokom in se skupaj z njim naučimo na pamet kakšno pesmico. Mesec kulture je mimo, a naj pogovor o kulturi ostane še malo med nami tudi v marcu … Pogovor z zakoncema Perko je vodila Mateja Subotičanec.

Kako lahko kultura vpliva na človeka?

Verena: »Slovenci imamo svoj kulturni praznik, kar je posebnost v svetu. Tisti dan je treba obiskati muzeje, galerije, iti na koncerte, kar je krasno in tudi prav. A zdi se, ko je 8. februar mimo, tudi kultura »malce odkoraka« do naslednjega leta. Klasični nemški filozofi pravijo, da kultura pomaga k omiki človeka. Kultura ali omika ni isto. Omika omogoča človeku, da se dvigne v višjo duhovno sfero in se hkrati tudi odpre za obče. Ne, da le uživa tisti trenutek (estetski vidik je zelo pomemben pri kulturi in umetnosti), ampak predvsem, da občuti to višječloveško duhovno vrednoto in jo doživlja v svetu z drugimi in za druge. Tudi za tiste, ki so živeli pred nami in bodo za nami. Kultura je zelo pomembna dejavnost človeštva, ki človeku omogoča, da se učlovečuje v širšem, predvsem v duhovnem smislu.«

Prisluhnite pogovoru z zakoncema Perko.

Koliko tega občutka za kulturo, za to, kar je lepo in dobro, starši privzgojijo otroku?

Andrej: »Otroci so slika staršev. Ponotranjajo sporočila, način življenja staršev. Otroci nehote vse srkajo in od staršev je odvisno, kakšen odnos do kulture imajo in to otroci povzemajo. Duhovno doživljajsko prebujanje je nujno potrebno za njihovo kakovostno in polno življenje. Če starši živijo tako, otrok avtomatsko to povzema. Starši smo dolžni otroku tlakovati pot tudi v to sfero. Ljudje, ki imajo težave v življenju, so dostikrat odtrgani, njihov doživljajski svet je zamračen in ga je treba zbuditi. Če še ni bil nikoli prisoten pri človeku, je težava. Če pa je imel starše, ki so dali nekaj na kulturo, če človek to nosi v sebi, je s tem podobno kot z delovnimi navadami. Če jih imamo, jih lahko hitro prebudimo, čeprav smo v življenju zašli na stranpota.«

Verena, prej ste omenili lepo besedo »omika«. Kdo je omikan človek?

Verena: »Omikan človek je tisti, ki se odpre lepemu, dobremu in ki ima to občutenje za višje vrednote, ki ga ni moč zbuditi samo z vsakdanjimi dejavnostmi, obveznostmi, z vsakdanjim delom, ampak je potrebno zbujati predvsem s tem, kar je človekovo ustvarjalno delo: glasba, umetnost, likovna umetnost ali kaj drugega. Omika je povezana z besedo vzgoja, ki pa ni čisto ista, kot jo imajo Nemci. Oni pravijo Bildung, to pa se navezuje na podobo Boga, ki se ji človek s to vzgojo, duhovnim, lepim in dobrim približuje. Sledimo duhovnim vrednotam, ki jih je moč doseči tudi po estetski poti. Z omiko, kulturo se približamo višji resnici.«

Ko prihajajo k meni mladi ljudje, vidim, da preprosto nič več ne berejo, ker profesorji tega od njih ne zahtevajo. Ne vem, kako je to možno. To bi morala biti obveza, tudi učenje na pamet, ker se s tem razvijajo možgani. Postajamo družba, ki živi po liniji najmanjšega odpora.

Zakaj se v slovenskem prostoru tako zelo težko kulturi pripiše ta verski, duhovni, presežni moment?

Andrej: »Ljudje smo vedno bolj odtujeni, Slovenci pa sploh. Večkrat smo govorili, nimamo kritične mase. Tu je določena smer je prevladala V slovenski kulturi (če jo lahko sploh tako poimenujemo) je prevladala določena smer. Izgubljamo stik s samim sabo, tudi s kulturo in resnico. Vera v današnjem času je nekaj, kar zanikamo, čudni smo, napol nori, če smo verni. To nam »prodajajo« vsak dan po medijih. Vera se umika iz človekovega življenja. Tu človek ostane prazen. Ali je veren ali ne, če se ima za gnostika ali ateista, globoko v sebi ostane nepotešen, zato so tudi odprta vrata za vse, kar se dogaja v naši »kulturi«. Zlasti v likovni umetnosti. Ne razumem vseh teh inštalacij, niti se ne trudim in nočem razumeti. Lahko sem zato konzervativen, zaostal dinozaver, ampak sem kar z veseljem takšen. Ta odtujenost ubija in uničuje človeka. Zakaj ta moderni čas, ki je tako napreden, prinaša vse več stisk človeka? Če priznamo, da obstaja Božje, duhovna komponenta, nekaj, kar je nad nami, šele takrat smo globoko hvaležni za vse, kar imamo, za kulturo, za vse lepo. Ko poslušaš Mozartov Rekviem … To je Božje delo, ne samo človeško. Ko so ljudje enkrat v stiski in urejajo svoje življenje, spoznavajo bistvo, kaj, kdo je človek, nedvomno se približujejo Bogu. Ateisti ali neateisti globoko v sebi spoznavajo bližino Boga. Srečujejo se z Božjim, ki je tukaj.«

Verena, kako je s prepletom vere in kulture?

Verena: »Jaz ne izključujem te moderne umetnosti in če je nekdo res velik umetnik, se bo lahko izrazil tudi z abstraktnim delom, inštalacijo. Vsi imamo izkušnjo, ko stopiš pred Picassovo sliko, te popolnoma prevzame s surovostjo izraza, a vseeno izpoveduje. Je pa res, da je mojstrstvo od pradavnine tisto, ki je določalo umetnika. Še stari Grki niso ločevali umetnika in obrtnika. Umetnik je tisti, ki se s svojim ustvarjanjem približa Božjemu, višjemu. Zakaj je pri nas drugače? Pri nas je bila duhovnost popolnoma izrinjena od druge svetovne vojne zaradi sistema. Preganjalo se je ljudi, ki so izražali in ustvarjali vero, odrinjeni so bili na rob. Tudi iz galerij, muzejev se je izrinjalo katoliški vidik. V Srbiji in na Hrvaškem je potekal podoben proces, a pri Srbih pravoslavje ni bilo nikoli tako nevarno kot katoliška cerkev. V zahodni civilizaciji je to vodilo v eno poplitvenje, rezultat tega je, da simbol križa, ki je nekomu resnično svet, ki bi ga morali spoštovati, lahko zažgemo. Slovensko zastavo lahko razrežeš in rečeš, da je to umetniško dejanje in ni dejanje zla, uničevanja. Zame je bil šok, ko so dojenje psov razglasili za umetniško delovanje. Ne more biti umetniški izraz tisto, kar je žaljivo in proti osnovnim človeškim in duhovnim vrednotam. Tisto, kar razčlovečuje, ne more biti tisto, kar človeka gradi in ga dviga.«

Kaj lahko storimo?

Andrej: »V mikrokozmosu lastne družine lahko ustvarimo drugačno vzdušje, drugačen pogled, gojimo drugačne vrednote. To je odvisno od nas. Kaj bomo mi prenašali na lastne otroke in kaj so naši starši prenašali na nas, to odzvanja. Kaj današnji starši prenašamo na svoje otroke? Danes je edina vrednota uspeh in denar. Vse ostale so zanikane, poteptane, odrinjene. Današnja družba govori o sovražnem govoru, če nekdo razmišlja s svojo glavo v okviru vrednot naših staršev in starih staršev. Če imaš svoje mnenje, si lahko čuden, odrinjen, utišan. Celoten zahodni svet v današnjem času gre v to smer. Naša naloga je, da živimo v skladu z vrednotami, ki so nam bile dane. Človek, ki ne živi s tradicijo, je izgubljen. Tesnoba in depresija je v porastu, ker je človek izgubil stik s samim sabo, s koreninami.«

Verena: »Zahodna civilizacija je zrasla na neki antični in svetopisemski, krščanski kulturi. Prešerna danes skoraj ne razumemo več. Poniknile so vse tiste vrednote. Od vsakega od nas je odvisno, kaj bom storil s svojim življenjem. Znati eno Prešernovo pesem na pamet bi morala biti slovenska obveznost. Kaj je pri nas narobe, da nimamo nikjer prostora, kjer bi ljudje pokazali to svojo naklonjenost do poezije, kulture, kjer bi lahko odrecitirali pesem? Moderna umetnost je lahko fantastična, veliko pove. Ta čudoviti nedosegljivi svet umetnosti nas napolni z individualnim, s kreativnostjo, z razmišljanjem, kritičnostjo, da se zazremo vase.«

V starih časih so se ljudje veliko učili na pamet, današnje mladine pa učitelji nočejo obremenjevati s tem, čeprav se ve, da je to dobro za naše možgane …

Andrej: »Vedno več se ve, kaj internet povzroča možganom. Koliko se tega zavedamo, je pa drugo vprašanje. Ne moremo izločiti interneta, računalnika, pametnih telefonov, po drugi strani pa naredijo veliko škodo zlasti razvijajočim se možganom otrok. Tudi knjige in literatura se vse več bere preko ekrana. Drugače je, če knjigo vzameš s sabo v posteljo. Popolnoma drugačen je pogled v knjigo, papir kot v računalnik. Šola in šolski sistem bi se moral tega zavedati in zahtevati, da bi bilo branje literature nekaj obveznega. Ko prihajajo k meni mladi ljudje, vidim, da preprosto nič več ne berejo, ker profesorji tega od njih ne zahtevajo. Ne vem, kako je to možno. To bi morala biti obveza, tudi učenje na pamet, ker se s tem razvijajo možgani. Postajamo družba, ki živi po liniji najmanjšega odpora, po liniji ugodja.«

Verena: »Starši bi morali razumeti, kako pomembno je, da z otrokom beremo, da se z njim naučimo pesmico na pamet. Učenje na pamet je tisto, kar je presodnega pomena. Te naprave so krasne, a ne smejo in ne morejo nadomestiti človeške skupnosti. Človek je skupnostno bitje ne le s soljudmi današnje dobe, ampak soljudmi vseh generacij. Vse je Božje stvarstvo. Ta krščanski pogled na svet je, si upam trditi, daleč najbolj popoln.«

Danes je edina vrednota uspeh in denar. Vse ostale so zanikane, poteptane, odrinjene. Če imaš svoje mnenje, si čuden, odrinjen, utišan. Naša naloga je, da živimo v skladu z vrednotami, ki so nam bile dane. Človek, ki ne živi s tradicijo, je izgubljen. Tesnoba in depresija je v porastu, ker je človek izgubil stik s samim sabo, s koreninami.

 

Andrej: »Kdor ni optimist, se zruši sam vase. Če veruješ, če slutiš, čutiš Boga nad sabo, ne moreš biti žalosten, zamorjen. Božje sporočilo je veselo, sporočilo ljubezni. Ljubezen je radost.«

Verena: »Optimizem je krščanska dolžnost. Danes vidimo nasprotje med sodobno kulturo, ki je prežeta z izgubljenostjo, z brezupom, s principom uničevanja in tistim, kar nas navdaja z upanjem in presežnostjo. Tipično za današnji čas je, da prevladuje pri kulturi, pri splošnem vedenju, znanosti … materialni pogled na svet. Vse duhovne znanosti pa so porinjene v kot, dejansko pa predstavljajo večji del človekovega védenja in zavedanja o svetu. Če to odmaknemo, se nam sesuje celota človeškosti in nam ostaja peščica tega, kar je materialno in človeku ne more zadostiti. Če kljub temu pogledamo okoli sebe, ni razloga, da bi obupali, ampak da bi upali. Naša obveza pa je, da to upanje delimo z drugimi.«

Vabljeni k poslušanju pogovora z zakoncema Perko!

Dr. Andrej in doc. ddr. Verena Perko

Zakonca Perko, Andrej in Verena, sta opisala svoj boj z alkoholom v knjigi Poletje je dalo na glavo klobuk. Dr. Rugelj je o njiju govoril kot o največjem uspehu svojega terapevtskega programa, ki ga danes dr. Perko tudi nadaljuje. Doc. ddr. Verena Perko je muzeologinja in arheologinja; pobudnica in soustanoviteljica doktorskega študija heritologije na Univerzi v Ljubljani, nosilka predmeta muzeologija in docentka za rimsko arheologijo.


Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...