Kako se v Ukrajini srečujejo "trije Rimi" in kako je Janša kot prvi evropski voditelj takoj vedel "koliko je ura".

Spoznanje več | 03.03.2022, 10:59 Rok Mihevc

Vojna v Ukrajini je težka tema, ki smo se jo z malo drugačnega zornega kota lotili v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«. Na začetku nam je naš sogovornik p. Branko Cestnik postregel s šalo, ki kroži po spletu, da je Vladimirju Putinu uspelo v le dveh dneh odpraviti pandemijo. Seveda je koronavirus »naravna nesreča«, vojna pa izhaja iz hudobnega srca. Ta je udarila v ekumensko srce krščanstva. Pogovor s Cestnikom je vodil voditelj Jože Bartolj.

Na nek način je vojno v Ukrajini napovedal Samuel Huntington v znamenitem delu »Spopad civilizacij«. Se morajo civilizacije res spopadati?

Zanimivo je, da je so v tej knjigi kar štiri strani namenjene Ukrajini. Na kratko, po padcu komunizma, smo se naprej srečali s tezo, da je konec zgodovine. To tezo je v začetku 1990 razvil filozof Francis Fukuyama, češ, nacizma, fašizma in komunizma ni več, ostala je samo še liberalna demokracija s kapitalizmom. In da je to zmagoviti model, ki bo zakorakal proti popolni prevladi v smislu svetovne enotnosti oz. svetovne vlade, ker bomo zdaj vsi razmšljali isto. In ta konec zgodovine, konec spopadov, konec velikih ideoloških napetosti se potem izraža tudi v umetnosti, postmoderni umetnosti, hitro se je začelo eksperimentirati s spolnostjo, spoli ... Teorije spola so zrasle v obnebju te teze, občutja, da je konec zgodovine, da ni več velikih zgodb. Par leta zatem se je pojavil Huntington z drugo tezo o spopadu civilizacij, ko pravi, da ni konec zgodovine, da so tu stara jedra civilizacije in da na svojih mejah povzročajo konflikte.

Tukaj lahko prisluhnete celotni oddaji "Spoznanje več, predsodek manj"

Zanimivo je, kako določa ta civilizacijska jedra, po religijah. Pravi, da najgloblje človeka na koncu definira religija, ker ga definira v večnost. Šport te ne definira tako, kultura je že blizu, a globoka čustva vzbuja in te definira v večnost religija. Postavil je tezo, da se bodo civilizacijski sklopi – zaznal jih je devet v zgodovini sveta – enostavno začeli prebujati oz. so še budni in bodo začeli konflikt. Hitro se je ta teza začela potrjevati na nek način z islamskim terorizmom, ki ne sprejema liberalne demokracije. Zanimivo, da je zaznal znotraj krščanstva tri civilizacijske sklope, eden je zahodni s katoličani in protestanti, drugi vzhodno rusko pravoslavni in tretji južno ameriški. Pravi, da tudi znotraj krščanstva prihaja do spopada med zahodnim in vzhodnim tipom krščanstva, tega še najbolj uteleša Rusija. In leta 1996 predvideva, da se bo ta spopad med dvema civilizacijskima tektonskima ploščama, ki se premikata ravno na prostoru Ukrajine, pokazal na prostoru Ukrajine.

Na Ukrajino moramo gledati tudi na priložnost kot srečanje civilizacij. Ravno to, da se ljudje ne sovražijo med seboj, da se poročajo in imajo skupaj otroke, kaže, da znata civilizacijski vzhodni in zahodni model na neki točki sodelovati in sobivati.

Huntington predvideva tri možnosti, ena je tista, ki se je zdaj zgodila, torej hud vojaški spopad med Ukrajino in Rusijo. Že ameriški strategi so tehtali in svetovali Ukrajini, naj ne da stran jedrskega orožja, saj da ima prehudega soseda. Za drugo možnost je napovedal, da Ukrajina razpade na vzhodni in zahodni del, čeprav pravi, da to spet ni tako verjetno, ker, čeprav govorimo o spopadu dveh civilizacij, se ljudje ne sovražijo. Čutijo slovansko bratstvo, so bratranci, veliko so poročeni med seboj in tu bo verjetno Ukrajina poskušala tretjo pot, torej ne poti konfortacije z Rusijo ali razpad na dva dela, ampak nekako voziti med Rusijo in Evropo z nekimi proruskimi vladami, da imaš Rusijo na miru. In kaže se, da se potrjuje ta teza o spopadu civilizacij, po drugi strani pa ne smemo biti taki pesimisti. Na Ukrajino moramo gledati tudi na priložnost kot srečanje civilizacij. Ravno to, da se ljudje ne sovražijo med seboj, da se poročajo in imajo skupaj otroke, kaže, da znata civilizacijski vzhodni in zahodni model na neki točki sodelovati in sobivati. Enako bi lahko rekli za Bosno, ki pa je še bolj komplicirana, ker je zraven še Islam. Ampak tudi na njo moramo gledati optimistično in ne z očmi spopada.

Pri Ukrajini se kaže, da ne gre za versko vojno, je pa vendarle udarila v srčiko krščanstva. Želimo si, da bi se ta krščanski trikotnik – Moskva, Carigrad, Rim – v teh dneh povezal k miru. Za boljše razumevanje ste objavili zemljevid patriarhatov in če upoštevamo to staro teorijo tretjega Rima, se v Ukrajini srečujejo prvi Rim, se pravi ta vzhodni del, vezan na papeža, Poljsko in Latvijo, drugi Rim, ki je Carigrad, ki je Kijevu podelil avtokefalnost in ta tretji Rim, Moskva.

Teorija tretjega Rima je ruska nacionalistična teorija. Ko Turki v 15. stoletju zavzamejo Carigrad, ta kot drugi Rim izgubi funkcijo, nima več teritorija, ima pa primat v pravoslavnem svetu, a nima vernikov, nima stikov, je talec Turkov, ki ne likvidirajo patriarhata v Carigradu, ga pustijo, a vzamejo sveto Sodijo in jo spremenijo v mošejo. Takrat se naj bi zgodil prenos iz Carigrada v Moskvo. Naj bi, ker se prepirajo že sami Rusi in Ukrajinci med seboj. Ker je bila prva duhovna prestolnica Rusije Kijev, leta 988 ruski narod sprejme krst v Dnepru, to je v Kijevu. To je neke vrste njihova »Karantanija«, Gosposvetsko polje, kot krst pri Savici. Iz tega Kijeva zraste Rusijo kot jo imamo danes in nato zraste tudi Belorusija. Belorusi, Ukrajinci in Rusi se čutojo, da so doma iz Kijeva, to je njihova duša. Ko Carigrad propade, ko drugi Rim ni več funkcioanlen, naj bi Moskvi podelil duhovno nasledstvo nad pravoslavnim vzhodnim svetom. Moskva postane tretji Rim in ta ideja tretjega Rima Moksve kot voditeljice vzhodnega krščanstva se poglobi. Zanimivo, da ta ideja prevzame komunizem, torej »iz Moskve preurejamo svet, mi smo alternativa zahodu, prvemu Rimu«. In vse partije se prihajajo klanjati Moskvi in se učiti, kako se dela revolucija in je smisel njena pravovernost. To je ta tretji Rim. Ti trije Rimi se srečajo v Ukrajini in prav na verskem življenju se to vidi. Zahodna Ukrajina je uniatska, grkokatoliška, priznavajo papeža, prvi Rim. Potem imamo tretji Rim, Moskvo, ki je v vzhodnem delu Ukrajine in ta moskovski patriarhat neposredno vodi velik del Ukrajine.

Zato pravimo, da je tu ekumensko srce, tu se srečujeta vzhod in zahod. Upamo, da bo vojne čimprej konec, ker bo tudi znotraj krščanstva potrebno opraviti spravo, pomiritev in vnaprej gledati, kako mi kristjani s svojo duhovno močjo preprečujemo vojaške spopade, ne pa da celo nekateri duhovniki blagoslavljajo orožje.

Po letu 1991, ko razpade Sovjetska zveza, se ukrajinski pravoslavci začnejo ločevati na tiste, ki bodo zvesti Moskvi, tretjemu Rimu in tiste, ki skušajo najti avtokefalnost, torej svojo cerkveno utemeljitev, ki potrebuje potrditev Carigrada, patriarha, Instabula. Ta potrditev pride leta 2018, ko pravoslavna ukrajinska Cerkev s svojim patriarhom v Kijevu doseže avtokefalnost, kar Moskvi ni všeč in torej se ti trije Rimi v tem verskem smislu tu srečujejo. Vidimo spopad drugega in tretjega Rima. Kijevski patriarhat, ki obsoja in se čuti žrtev napad s strani Rusije, čuti z ljudstvom, potem pa imamo še moskovski patriarhat, ki podpira patriarha Kirila, ki podpira Putina v teh dejanjih. Zato pravimo, da je tu ekumensko srce, tu se srečujeta vzhod in zahod. Upamo, da bo vojne čimprej konec, ker bo tudi znotraj krščanstva potrebno opraviti spravo, pomiritev in vnaprej gledati, kako mi kristjani s svojo duhovno močjo preprečujemo vojaške spopade, ne pa da celo nekateri duhovniki blagoslavljajo orožje.

Vse skupaj se je dodobra zakompliciralo tudi s strani Evrope. Če je bila stara celina še pred nekaj dnevi prepričana, da bo Ukrajina pokleknila zelo na hitro, se je presenečenje stopnjevalo. Zaradi dejavnosti Nemčije, ki je obrnila ploščo. Evropa kupuje zaloge orožja za Ukrajino. Na nek način pravi, če pade Ukrajine, vprašanje, kje se bo ustavila Rusija?

V nekaj dneh je prišlo do velikih sprememb, stara evropska načela so naenkrat padla. Evropska unija daje orožje, Nemčija je napovedala povečano lastno oboroževanje, Scholz je napovedal pomoč z orožjem in napovedal energetski obrat od ruskega plina. Zelena agenda, s katero so se tako hvalili Nemci, je zdaj postala drugega pomena. So že ideje v nemškem prostoru, da bi premogu podaljšali življenjsko dobo, da prebrodimo to energetsko krizo in postanemo neodvisni od ruskega plina. Greta Thunberg je kar naenkrat pozabljena, ker je treba ustaviti Putina. To spremembo je povzročil ukrajinski narod in njihov predsednik Zelenski.

Potem pa je Zelenski, ko so mu ponudili, da gre iz Ukrajine, to zavrnil, češ da tukaj poteka bitka, dajte nam orožje, ne prevoza. Tu je bil ta obrat. Zelenski je za sabo potegnil ljudi, oz. je pravilno interpretiral patriotska čustva ljudi, pravilno je razumel, da je to trenutek ali umrem za svojo domovino ali bom ubežni general v tujini, kakšrnih tudi ne manjka v zgodovini.

Malo je ta sprememba podobna naši, ko nas je napadla JLA. Če bi 27. junija pokleknili in rekli, da se ne gremo vojne, da se ne bomo branili, ne bi prišlo do samostojne Slovenije. Nas ne bi priznali, JLA nas bi preplavila, zasedla meje in bi bili poskus ene državice, ki ni uspel. Ker pa smo se uprli, pokazali voljo, ker smo se zoperstavili z malo orožja proti veliki vojaški sili, smo dosegli tudi spoštovanje zaradi borbenosti in srčnosti. Vodstvo ni pobegnilo. V Avstriji so že pripravljali šotore za slovenske begunce, pa nas ni bilo tja, smo ostali doma. Tako to vidimo tudi v Ukrajini. Prva dva dneva sem tudi jaz pričakoval, da bodo Rusi s tanki kar naenkrat pri Kijevu, da bo prišlo do hitre kapitulacije. Potem pa je Zelenski, ko so mu ponudili, da gre iz Ukrajine, to zavrnil, češ da tukaj poteka bitka, dajte nam orožje, ne prevoza. Tu je bil ta obrat. Zelenski je za sabo potegnil ljudi, oz. je pravilno interpretiral patriotska čustva ljudi, pravilno je razumel, da je to trenutek ali umrem za svojo domovino ali bom ubežni general v tujini, kakšrnih tudi ne manjka v zgodovini.

Tu je v nekaj urah dosegel obrat v mišljenju zahodnik politikov. »Saj res, oni lahko ustavijo Ruse, spoštujmo njihov patriotizem, ta nas navdihuje, podprimo jih«. To je ta veliki obrat, ki se je zgodil, ki ni samo vojaški, ampak tudi političen, kulturen. Na nek način se je zdaj Evropa, če vidimo na primeru Nemčije, otresla neke pomehkuženosti. Zdaj stojimo pred nekom, ki je agresiven in ga s pomehkuženostjo ne moremo ustaviti. In Scholz je izvedel ta preobrat, ko je rekel, da bo Nemčija ponovno oboroževala, kar se sliši grozno na nek način, saj imamo spomine na Nemčijo in orožje, a v tem svetu diktatorjev je razumljivo, da države potrebujejo tako orožje kot lik moškega bojevnika. In zanimivo, Scholz je levičarski politik, ki je v mladosti protestiral proti Natu.

Zelo zanimiva je bila naslovnica Dnevnika, ki je objavil, kako napadalec bombandira sosednjo prestolnico. Ni povedal, da gre za Ruse in da so žrtve Ukrajinci. Na nek način v teh družbenih medijih zasledimo, da nekateri zelo izpostavljeni levičarski aktivisti do zdaj še niso dvignili glasu proti temu, kar se dogaja med Rusijo in Ukrajino. Niso prepoznali, kdo je prava žrtev, kdo je napadel koga, ampak skušajo na nek način razlagati, opravičevati, kakšna je situacija, da mora biti tu neko ravnotežje. Ali ni tako, da se vsaka država lahko svobodno odloči za sistem, predsednika, usmeritev, ki jih hoče imeti, kot se prebivalstvo odloči na volitvah. Ali bomo uspeli prepoznati, kdo je agresor ali ne?

Slovenski prostor je precej proruski, smo malce protiameriško usmerjeni. Imeli smo politične garniture, ki so rade hodile v Moskvo, imeli smo ministra, ki je rad hodil tam okoli. Klasično levičarstvo, ki se veže na jugoslovansko tradicijo, rdečo zvezdo, to mitologijo še imajo v sebi. Ljudje so tudi vezani na jugoslovansko idejo, nostalgijo, to je avtomatsko vezano na srbski prostor. In Srbija je proruska. Vedno. In nič ne zamerimo, saj imajo pravico do tega se opredeliti. So ruski bratranci. Putin je gradil na nezadovoljnežih v Evropi na levi in desni. On je znal hipnotizirati desnico italijanskega Salvinija, Abascala v Španijo, Lepenovo, Orbana ... Znal je hipnotizirati nacionalistično desnico, jo postavljati kot lider, ki razume njihove težave in znal je navdihovati tudi levičarje.

Tudi v Sloveniji imamo del prebivalstva, ki je usmerjen prorusko. Tudi jaz sem prorus, ko gre za vprašanje umetnosti, kulture, ikon, Dostojevskega, ne znam si predstavljati študija brez tega. Vsi imamo radi Rusijo, ampak to, kar dela Putin, nima več veze z Rusijo.

Tudi v Sloveniji imamo del prebivalstva, ki je usmerjen prorusko. Tudi jaz sem prorus, ko gre za vprašanje umetnosti, kulture, ikon, Dostojevskega, ne znam si predstavljati študija brez tega. Slovenci si ne znamo predstavljati same sebe brez Marka Ivana Rupnika, ki se navdihuje pri Rusih. Vsi imamo radi Rusijo, ampak to, kar dela Putin, nima več veze z Rusijo. Kar se v njem dogaja, ne vemo. Totalitaren vzorec je zašel. Res je, da vzhodne države temeljijo na močnem liderju, zahodni so bolj mehki. Saj jim ne zamerimo, Rusija je velika, rabi močnega voditelja, ne takega, ki pobija novinarje, zapira opozicijo in se spravlja na druge države z veliko oboroženo silo. Tukaj se mora vsak človek, ki ima kaj srca, v šusu odpovedati tisti svoji klasični proruskosti in obsoditi Putina. Pa če je ta po levi ali desni ali kulturološki ali umetnostni strani. V šusu moraš znati obsoditi Putina. In to naši niso znali narediti. V petek bi lahko ljubljanski kolesarji zavili tam, kjer so protestirali za Ukrajino pa se jim pridružili, pa niso, ker verjetno niso imeli komande.

Glede na to, da so volitve pred vrati, bi lahko desnica, če bi znala, lahko ta konflikt na nek način izkoristila, da se razelektri, razmegli, da postane slika bolj jasna, kdo je za koga. Ali si prodemokrat ali si proavtoritarnež ...

Vidi se, da imamo v evropskem političnem prostoru ljudi, ki so naravnani avtokratsko, čeprav se razglašajo za demokrate in da ti ljudje v tem trenutku izgubljajo enega svojega zaveznika oz. tihi navdihovalni simbol, ki je Vladimir Putin. Naš predsednik vlade je pokazal odločnost, ki jo je pokazal tudi, ko je Hezbolah napadal Hamas in je takrat izobesil izraelske zastave. V »šusu« se je zameril našim skrajnim desničarjem, tako si je sam sebi naredil uslugo, da jih je dal malo na stran. Ampak tudi zdaj je pokazal svojo odločenost. Je eden prvih evropskih liderjev, ki je takoj vedel, koliko je ura. Malo zaradi izkušenj naše vojne, kako je treba vztrajati z veliko vojaško silo, stisniti zobe par dni, zdržati ta pritisk in potem pridobiti na svojo stran mednarodno javnost, to kar se zdaj dogaja v Ukrajini in se je leta 1991 dogajalo v Sloveniji. Malo pa, ker ima ta zelo jasna načela, bil je takoj v ukrajinski kravati, zastave so visele in takoj postregel z resnimi predlogi, ki so malo drzni v prid Ukrajine. Janez Janša je pokazal veliko odločnosti in mislim, da to ne bo ostalo neopaženo na volitvah. Drugi pa so se ukvarjali z mušjimi problemi, o poročilih KPK, SD je celo na kongresu obljubila davek na Cerkev. Oni se ukvarjajo z mušjimi problemi, tu pa se svet geostrateško premika. Trije Rimi se srečujejo med seboj. Mislim pa, da določeni deli ne razumejo situacijo, ki se trenutno dogaja v svetu.

Janez Janša je pokazal veliko odločnosti in mislim, da to ne bo ostalo neopaženo na volitvah. Drugi pa so se ukvarjali z mušjimi problemi, o poročilih KPK, SD je celo na kongresu obljubila davek na Cerkev. Oni se ukvarjajo z mušjimi problemi, tu pa se svet geostrateško premika.