Pastirček in volk

Naš pogled | 29.03.2022, 14:38 Andrej Jerman

Verjamem, drage poslušalke in spoštovani poslušalci, da poznate pravljico o pastirčku, ki si je dolgčas na paši krajšal s tem, da je okoliške pastirje pohecal z uprizarjanjem lažnega volčjega napada na lastno čredo … Nauk zgodbe nas seveda uči, da gre osel pač le enkrat na led in temu primerno se poparjeni kolegi pastirji, ki so pastirčkovi šali “nasedli”, kot rečemo, naslednjič na njegov klic niso več odzvali ... pa naj je šlo za volčji obisk v šali ali resnici.

Naj si za trenutek sposodim nauk te zgodbe, akterje v njej nekoliko preoblečem, na mesto šale pa postavim interes … pastirci iz okoliških travnikov smo tako lahko kar vsi, vsakdanji ljudje in hkrati z njimi različne družbene strukture, ki jim pripadamo. Pastirček šaljivec naj za namen zgodbe dobi ime družbeni alarmist, volčje mesto pa dajmo političnim krilaticam, enozložnicam, nalepkam, heštegom (#) in raznim bojevitim simbolom, ki v družbi nosijo tak ali drugačen pomen.

Nekateri alarmisti prav radi bijejo plat zvona in kriče o fašistih. Vsakič, ko namreč nekdo ne razmišlja v pravih odtenkih … je, jasno, fašist. Ker, jasno, kdo bi si želel biti označen za fašista. S podobnimi argumenti je npr. pred slabim mesecem dni nekdanji KGB aparatchik, danes pa predsednik svetovne velesile, napadel suvereno sosednjo državo. Bojda tudi zaradi naci-fašističnih teženj njenega političnega vrha. Tudi naši Cheguevare so prepričani, da je fašizem v Sloveniji na pohodu. Imate tudi vi tak občutek? Ste mogoče vi fašisti? Je fašist vaš sosed? Nam res vlada režimska vlada?

Ali ko teden za tednom alarmisti na kolesih vihte transparente in zastave v imenu ljudstva, kateremu bodo povrnili moč, oblast in ja, glas - ko in če seveda pridejo za krmilo nam skupne države. Ste ljudstvo vi? Smo ljudstvo mi? Kdo je ljudstvo in kdo določa, kakšen odstotek volje ljudi v resnici predstavlja ta “glas ljudstva”? V demokraciji poznamo inštrument, ki dejanski glas ljudstva pomaga ločiti od kričačev, ki si z megafonom v roki prisvajajo tudi tvoj in moj glas. In naju izločajo iz ljudstva. To smo Slovenci že doživeli. Ne enkrat, a v kruti in precej vsesplošni obliki med leti 45 in 91 … Obtožbe in sodbe, napredovanja in likvidacije, privilegiji in kratene pravice, ljudska lastnina in podržavljeno premoženje. Za ene tako, za druge drugače. V imenu ljudstva, seveda.

In potem so tu še alarmisti, ki igrajo vlogo mesije. T.i. novi obrazi, ki ob podpori obrazov dvomljivega slovesa obljubljajo svobodo in svetlejši jutri. Na tem mestu je seveda primerno vprašati kakšno svobodo imajo v mislih? Pomen besed nekateri namreč radi spreminjajo tako … sproti. Po potrebi. Tako je resnic kar naenkrat več, in enako velja verjetno tudi za svobodo. Da je svoboda, lahko svoboda, četudi v njenem imenu kratimo pravice in svobodo drugega. Vem, vem … zdi se kot besedna igra. Pa ni. Dejstvo je namreč, da se prav v imenu svobode v zahodnem, razsvetljenem, svetu krši svobodo do izražanja na marsikaterem področju, prednjači pač seveda področje t.i. teorije spolov. A to še zdaleč ni edino polje, na katerem se bije bitka resnice. Tiste z veliko začetnico ter tistih fluidnih in relativno naključnih. In sebičnih, bi dodal g. Dawkins.

Za konec se ustavimo še pri heštegu #ZAjavnoRTV. Spet besedna zveza, ki, kot boste lahko videli, pove manj kot obljublja. Javen. Čigav torej? Od vseh nas, menda? Ko namreč aktivisti za svoje akcije izberejo slogan, ki ima jasen, vsem znan in čustveno nagovarjajoč pomen, ter ga nalepijo na svoje delovanje in aktivizem, hočeš nočeš ponovno izvajajo posilstvo pomena in z njim zvijajo roko našemu dojemanju dejanskega stanja. A, da ne bo pomote, gospe in gospodje prav res mislijo in čutijo, da se jim godi v nebo vpijoča krivica, ker uredniška politika verjetno ni več taka, kot so je vajeni. Ali je način vodenja RTV danes res toliko slabši kot pred dvema letoma, v resnici ne vem. Sumim pa, da je vik in krik v resnici na račun izgube privilegijev in podedovane pozicije. Kot nekateri navajajo, se dogaja izreden politični pritisk na integriteto novinarjev in zaposlenih osrednje slovenske televizijske hiše, v nevarnosti pa je temeljna neodvisnost te javne televizije. Kot odgovor na to grozijo celo z lastnim prevzemom RTV Slo. Kako bodo to dosegli, ni jasno. Upam, da z demokratičnimi metodami in ne tistimi z ulice. Na nedavni t.i. javni tribuni za javno RTV smo lahko slišali, da je javnost samo tisti del družbe, ki je informiran. Kaj točno pomeni ta definicija, ki jo je podal tam prisotni prof. Slavko Splichal, nisem prepričan. Je pa g. Marcel Štefančič morda nehote izpostavil srčiko problema. Prisluhnimo (citat): “J***** več nas je kot njih, njih je samo ene par …  Zakaj potem živimo in se obnašamo kot j***** manjšina?”. Tako je, g. Štefančič. Ugotovitev povsem drži. Več vas je, presneto več. In če bo kakšna minuta ali oddaja več namenjena zdaj tudi drugim … bo RTV SLO kvečjemu bolj javna in uravnotežena, kot je bila pred tem. V pravem pomenu besede, seveda. Ker vas je več. Veliko več. In ste se tega navadili. In pluralnost dojemate kot simfonijo odtenkov, ki vam godijo. Strinjam se seveda z na tribuni izraženim mnenjem, da se pluralnosti ne doseže z uvedbo kvot. A glej ga zlomka, verjetno bi se pri kakšnih kvotah za enakost in enakopravnost ne strinjali tako hitro. In če ni kvot, kateri inštrument naj nam zagotavljanja pluralnost? Verjetno prav vodstvo, nadzorni svet in uredniška politika. Ki morajo skrbeti, da je javna RTV res v interesu čimvečjega števila državljanov … da bodo ti lahko zadostili že omenjenemu kriteriju prof. Splichala o t.i. informirani javnosti. 

Zgodba o nadzornem svetu RTV ima dolgo brado. Seveda je nekaterim trn v peti trenutna sestava tega od politike imenovanega telesa. In na volitvah izražena volja ljudstva, ki se odrazi v številu poslanskih sedežev in natosestavi vlade, naj bi se tako delno prenesla tudi v vodstvene strukture javnih ustanov. Nadzorni svet RTV Slovenija, ki nadzoruje poslovanje javnega medijskega servisa, sestavlja 11 članov, pri čemer pet članov imenuje Državni zbor, štiri člane vlada, dva člana pa izmed sebe izvolijo zaposleni. Ne gre torej za popolno prevlado in ne gre za nezakonit režimski prevzem. Gre za po zakonu določene pravice in dolžnosti vlade in DZ. Seveda pa tam zdaj večine nima več levica. In to nekatere boli. 

Ko torej zadonijo alarmi in nas kličejo v bran svobodi, pozor, saj se lahko zgodi, da bomo tekli v bran svobodi, ki to ni oz. bomo volili za nacionalni interes le dela javnosti. Ali pa bomo kot dobrodušni in nekoliko naivni pastirčki tekli na pomoč pastircu, ki že dolga leta pase tam na Kolodvorski ulici 2-4 v Ljubljani. A zna biti, da nas bo tam, namesto volka in ovac, na mitingu “naše resnice in svobode” s transparentov pozdravila dobra stara in, seveda, ljudska rdeča zvezda.