Človek ima pravico biti nepopoln!

Naš pogled | 15.03.2022, 14:52 Marjan Bunič

Ob tednu katoliškega šolstva, v katerega smo vstopili včeraj, si ne morem pomagati, da se mi pred očmi ne bi vedno znova vrteli spomini iz mojih šolskih let. Pri tem seveda najprej ugotovim, da je od takrat preteklo zelo veliko vode, da sem res že v letih in da se je svet korenito spremenil. Z njim pa se je spremenila tudi mladost.

Pa ne gre za tisto klasično tarnanje o vrednotah in razpuščenosti mladih, v katerega se ujame prav vsaka zrela generacija, ki ji iz spomina zdrsnejo bolj začinjeni prizori lastnega odraščanja in način takratnega razmišljanja ter delovanja. Ne. Svet se je res korenito spremenil. In mladim je danes težje. Zakaj?

Pred domačim pragom in na dosegu roke namreč ni le sosednja vas, ampak prav vsak, še tako oddaljen kotiček sveta. Segamo po njem, komuniciramo z njim vsak dan in pretakamo informacije, dobrine, ideje ... Kilometri in milje pri tem niso več nobena ovira. Čas prav tako ne, saj razen nekajsekundnega zamika vse poteka v hipu. Celo materija s tridimenzionalnim tiskom briše vse ovire. Tako s sodobno tehnologijo vstopamo v 'tisoč in en' kraj sveta in v naš dom prihaja 'tisoč in ena' zgodba. Vsak dan, če le hočemo.

Čudovito! Se strinjam. Koliko pridobitev za življenje! Koliko poenostavitev ter možnosti in priložnosti! Ampak ...

Vedno se pojavi kak 'ampak', ki vse pokvari. Tudi tu se je. Ko z nekom vzpostaviš kakršen koli odnos, si zanj, kot pravi Antoine de Saint-Exupery v Malem princu, tudi odgovoren. Vsaj malo naj bi se poglobil vanj, vsaj bežno spoznal njegov življenjski svet in ne ostal nem ob njegovih potrebah, željah, stiskah.

Ker pa je človek pač le človek in omejen v svojih sposobnostih, to ni več mogoče. Tudi če si še tako želi in prizadeva, ne more več biti odgovoren do vseh in za vse.Čeprav bi bilo to politično korektno. Enostavno ne zmore. In zato je dodatno frustriran. Ker se dobesedno utaplja v globalnosti. Ta ga preplavlja in hromi, ker pač lahko s svojimi desetimi prsti zamaši le deset lukenj v sodu, medtem ko skozi ostale še vedno dere voda in mu svet glasno očita, naj vendar kaj naredi, saj je odgovoren ... Pred to črno luknjo se je znašla mlada generacija.

Če se vrnem k svojim spominom, smo imeli v 'neglobalnem' času obvladljivo število vprašanj, žarišč, kriz, življenjskih usod, do katerih se je bilo treba opredeliti in zavzeto narediti tudi kak konkreten korak k rešitvi ali k pomoči. Nekaj nam jih je bilo ponujenih s strani takratnih oblasti, denimo reševanje lakote v Etiopiji, pa črno bele zgodbe junaštva in izdaje med drugo svetovno vojno ... Nekaj zgodb pa smo poiskali sami, vsaj tako se nam je takrat zdelo,: Vietnamska vojna, hladna vojna, zatrtje praške pomladi, ljubljanski študentski protesti ...

Z omejenimi informacijami smo oblikovali svoja stališča, jih brusili v bolj zasebnih debatah, napisali kak protestni ali podporni transparent, ki smo ga ob zelo redkih priložnostih tudi pokazali, ter s kupovanjem znamk in na drugačne načine zbirali sredstva za lačne otroke v Etiopiji. Čeprav je lakota morila tudi v mnogih drugih državah, za katere nismo vedeli; čeprav je divjala krvava vojna ob Vietnamu še marsikje, kar nam ni bilo znano; in čeprav je bilo zatrtih praških pomladi v nekdanjem vzhodnem bloku, ki so za večno ostale anonimne, veliko. Ob usmerjeni angažiranosti pa je tako ostalo v urniku mladega človeka dovolj zabave, športa in sproščenega druženja kot ravnotežje tegobam 'zunanjega' sveta.

Od sedanjega mladostnika pa družba pričakuje politično korektnost in ga s tem pahne v nemogočo situacijo. Naj prevedem: Prav o vsakem problemu, resničnem ali umetno vzpostavljenem naj bi pridobil globalne informacije, jih predelal, se (pravilno, seveda) odločil in nato tudi deloval. To pa enostavno ne gre več.

Politično korektno bi denimo bilo do vseh vojnih žarišč po svetu zavzemati enaka izhodišča, vendar je popolnoma človeško, da so Sirija, Irak in Afganistan pač v miselnem svetu zahodnega Evropejca precej dlje od Ukrajine (globalna poplava informacij in dezinformacij pa tudi ni več v pomoč).

Politično korektno bi bilo vse migrante imenovati begunce ter svoje simpatije enakomerno porazdeliti vsem barvam kože, pa vendar je čisto človeško, da slovenski mladostnik v modno oblečenem slovansko govorečem beguncu iz pretežno krščanske Ukrajine hitreje prepozna sebe ter posledično hitreje vzpostavi čustveni odnos.

Politično korektno bi bilo denimo popolnoma slediti vsem epidemiološkim ukrepom vlad različnih držav, pa vendar je v naravi mladega človeka, da zastavlja vprašanja o stvareh, ki jih ne razume, da dvomi in je kritičen.

Politično korektno bi bilo denimo na vsakem koraku razmišljati o nebinarnih, trans in drugih osebah, vendar je popolnoma človeško, da se s tem mladostnik ne ukvarja, dokler taka oseba ne sedi ob njem v šolski klopi. Skratka, sodobni mladostnik se je znašel sredi tisoč front in žarišč, ob katerih ne sme 'zgrešiti', reagirati mora pravilno, biti mora popoln, saj ima vendar na voljo neomejeno število informacij z vseh plati. Z njimi ga zasipavajo ves čas ... Mladost se je spremenila.

Zato se, če se vrnem na začetek, ob tednu katoliškega šolstva veselim vseh tistih inštitucij, ki mlademu človeku ne ponujajo le informacij, ampak tudi tisto, 'česar svet ne more dati' ... Človek mora v življenju nositi različna bremena, a jih ima pravico tudi odložiti na oltar ter prositi za pomoč in za modrost razločevanja.

To pravico nam je pridobil Kristus na križu. Človek ima pravico biti nepopoln. Mladostnik pa še toliko bolj ...