Mir in mi

Komentar tedna | 04.03.2022, 14:30 Roman Vučajnk

Vrnitev vojne v evropski prostor je znamenje novih časov.

Vrednost miru v prostoru, kjer je od začetkov znane zgodovine vsaka generacija osebno spoznavala vojno in se v njej neposredno udejstvovala v taki ali drugačni vlogi, je v nebo vpijoča. Odklon od vojne je družbam in skupnostim v Evropi pokazal pot, ki pelje v izpolnjujoče in boljše življenje. O tem pričajo zadnje tri ali štiri generacije, ki so vzniknile iz ruševin vojne, ki se ni omejila na uničujoče osvajanje življenjskega prostora, ampak je širom odprla vrata v strahote neomejenega razčlovečenja. Genocid in neobvladljivi poskusi družbenega inženiringa skozi ideologije totalitarizmov namreč niso bili rezultati pohlepa po oblasti ali kolateralna škoda, ampak načrtovana metoda za izničenje natančno določenega dela človeških bitij. Zato uničujoča vojna na evropskih tleh ni pustila ran le v prostoru in bolečo praznino v družinah in rodovih, pa tudi demografskih grafih. Duhovno sliko preživelih je obremenila s praznino, v kateri se je kot rešitev pojavila nadgeneracijska težnja po nahajanju človeka v ljudeh. Ta težnja je hitro prerasla v poslanstvo in le v nekaj desetletjih zastavila stabilne temelje prepoznavanja in spoštovanja človeškega dostojanstva v okviru družbenega sožitja in napredka.

Vojna je namreč vztrajna spremljevalka, ki je človek sam ni sposoben izničiti, le preganja jo lahko stran od sebe, kar tudi mora znova in znova početi, če želi živeti v miru. Morda smo nanjo pozabili in se prepričali, da se pri nas več ne more zgoditi. Morda se nam je v podzavesti oblikovala podoba, da je vojna stvar drugih kultur in navad, ne več naših.

Ovrgli smo razmišljanje, da je osvajalna vojna sprejemljivo sredstvo za doseganje interesov, in se oddaljili od nje, da smo lahko v nastalo razdaljo umestili druge metode in načine izražanja in doseganja družbenih, državnih in ostalih interesov. Pri tem smo morda kljub vsemu premalo pozornosti posvečali modrosti prednikov, da je mir vrednota, ki jo mora objeti vsaka generacija posebej, brez izjeme. Morda smo se toliko posvečali novim oblikam urejanja odnosov v skupnosti evropskih družb in novi podobi evropskega človeka miru na svojih tleh, da smo vse manj pozorno opazovali, v katero senco onkraj naših skupnosti se je zatekla vojna. Vojna je namreč vztrajna spremljevalka, ki je človek sam ni sposoben izničiti, le preganja jo lahko stran od sebe, kar tudi mora znova in znova početi, če želi živeti v miru. Morda smo nanjo pozabili in se prepričali, da se pri nas več ne more zgoditi. Morda se nam je v podzavesti oblikovala podoba, da je vojna stvar drugih kultur in navad, ne več naših. V zadnjih letih pa se je razdalja med našo skupnostjo in vojno vihro vendarle krepko zmanjšala tako po zemljevidu, kot tudi vplivih in posledicah, kar bi bilo škoda in napak zanemarjati. V več pomenih je vsekakor dobro in pogumno, če smo lahko vojno umaknili iz svojega sistema do take mere. Storili smo pa napako, če smo se hkrati prepričali, da se vojna pri nas več ne more pojaviti in se zaradi tega nanjo nismo pripravili, ali še huje: se nismo pripravljeni pripravljati nanjo. Priprava na vojno namreč ne zajema le vzdrževanja obrambnih sil in veščin, vključuje tudi krščansko držo do žrtev vojne, sočutje in humanitarno-karitativno delovanje. Še več, vključuje krščansko držo do sočloveka še preden se pojavi vojna s svojimi žrtvami. Tako delovanje je težko in zahteva veliko poguma, pozornosti in tudi moči. Mir namreč ne nastane v begu pred nasiljem, mir se rojeva iz zoperstavljanja nasilju.

Mir namreč ne nastane v begu pred nasiljem, mir se rojeva iz zoperstavljanja nasilju.

Dejanja solidarnosti na slovenskih tleh nikakor niso neznanka, nenehna podpora pomoči potrebnim v vseh delih slovenske družbe je več kot zadosten dokaz o pripravljenosti podpreti človeka v stiski. Vendar solidarnost v primeru vojne ni le vztrajno nizanje dejanj humanitarne pomoči, ampak bližina sočloveku v hoji na dolge proge. Poleg opori žrtvam vojne to pomeni tudi vztrajno vzdrževanje spoštovanja bližnjega in grajenja miru med nami proč od frontne črte. Če solidarnost v vojni enačimo z zbiranjem in dostavljanjem humanitarne pomoči ter oskrbo beguncev, nismo naredili prav nič narobe; nasprotno, tako početje dobesedno rešuje življenja in lajša stiske lakote in bolezni. Vendar so tu še druge stiske, ki ji povzroča vojna. Izguba domovine, zapuščenost in občutek storjene krivice so stiske, ki hromijo preživele in razgnane. Z drugo besedo – begunce, ki jih bo sedanja vojna vzhodno od nas povečala z milijonskimi številkami. Da bi lajšali take stiske, velja solidarnost razširiti še z vseživljenjskim odnosom do bližnjega in si medsebojno priznati človečnost, kristjani temu pravimo enakost pred Bogom. Med enakimi ima mir možnost rasti in graditi zaupanje, na katerem je mogoča gradnja stabilne družbe v novih razmerah. Novih razmerah zato, ker ko topovi utihnejo, vrnitev v stare odnose ni mogoča. Graditi bomo morali nova razmerja, spoznavati nove potrebe (tako svoje kot od drugih) in vzpostavljati nove odnose. Če se pri tem želimo ogibati dodatnemu nasilju in trpljenju, potem je pot miru edina možnost za človeka.