"Srečanje z duhovnikom Arharjem mi je spremenilo življenje"

Srečanja | 19.02.2022, 02:22 Mirjam Judež

Si predstavljate, kako hudo stisko človek doživlja, da mora za njeno ublažitev spiti liter in pol Pelinkovca na dan? To se je zgodilo bosanskemu vojnemu veteranu, pripadniku posebne protiterostične enote, Marijanu Juriću. Zaradi hude travme se je znašel povsem na dnu. Bile so noči, ko je spal samo pol ure. In ko je vse v njegovem življenju razpadalo, se je po naključju srečal z duhovnikom Marijanom Arharjem. Ta mu ni ničesar očital, ali ga spraševal, temveč ga je preprosto sprejel z besedami: »Čakal sem te. Ti si od nekdaj v mojem srcu. Pokliči me!« Kako se je od tega trenutka njegovo življenje začelo spreminjati, ste lahko slišali v oddaji Srečanja, ki jo je pripravila Marjana Debevec.

Iz časa vojne se najbolj spominja sovraštva in želje po maščevanju

Marijan se svojih staršev v zgodnjem otroštvu ne spominja, saj sta bila starša v Avstriji, on pa je živel pri babici in teti. Kot odrasel je postal vojak, ker je želel pomagati, ni prenašal krivic. V vojni je umrlo veliko fantov iz njegove vasi, zato se je kljub nasprotovanju mame odločil, da se pridruži vojski. Iz časa vojne se najbolj spominja sovraštva in želje po maščevanju. »Nisem sovražil samo nasprotne strani, Srbe in muslimane, sovražil sem tudi Slovence in to brez kakršnegakoli razloga. Javno prosim slovenski narod, da mi odpusti. To so občutki, ki jih spodbudi vojna. Vojna ni nekaj naravnega. Vse tisto, kar so vas učili starši doma ali Božje zapovedi, na primer ne ubijaj, ne delaj tega in onega, izgine. Okrog vas se dogaja vojna in postaja del vas. Zaradi ubitih znancev, prijateljev v tebi samo raste želja po maščevanju in sovraštvo. Vse to te od znotraj razjeda in uničuje, tako psihično, kot tudi fizično.«

Alkohol, težave v zakonu, nerazumevanje v primarni družini

Vse to je vplivalo tudi na njegove odnose z družino, ki so se začeli rušiti. Pravi, da se skoraj z nikomer ni pogovarjal, nikjer ni bil deležen razumevanja, saj so ga vsi obsojali zaradi tega, kar je počel. On pa ni razumel njih, zato so se prepiri kar vrstili. »Ker sem bil znotraj zelo ranjen in preveč občutljiv, so tudi dobronamerne besede name delovale kot obsodba, kritika. Uteho sem iskal v alkoholu in v kolegih, s katerimi sem bil v vojski. To smo počeli več let.«

Leta 1996 se je poročil, a tudi v zakonu se ni več znašel. »Nisem vedel, kako ravnati s svojo ženo. Imel sem jo rad, pa nisem vedel, kako naj ji to povem ali pokažem. Mislil sem si: poročil sem se s teboj, zakaj ti moram sedaj še to dokazovati. Tega nisem razumel. Pa ne samo jaz, ampak tudi vsi ostali, ki so živeli takšen način življenja, kot jaz. Videl sem namreč, da je pozneje prišlo do veliko ločitev, ki so prizadele ne le moža in žene, ampak tudi otroke, starše obeh zakoncev.«

Navduševal me je njegov mir, po katerem smo vsi tako zelo hrepeneli. Bil je umirjen, enostaven in to nas je prevzelo. Čeprav ga nisem razumel, mi je bilo lepo v njegovi bližini. Pogovarjala sva se povsem običajne stvari brez težke teologije. 

Pol ure spanja na noč, poskus samomora, potem pa … iskanje vere

Doživel je posttravmatsko stresno motnjo, ki je običajen odziv organizma na nenormalne okoliščine. Gre za življenje brez miru, vedno se počutiš nesprejetega, imaš strašne sanje, ne moreš spati. »Imel sem obdobja, ko sem v roku 24 ur spal samo od deset do dvajset minut. Zaradi nespečnosti se še bolj okvari živčni sistem. Telo se ne odpočije in stanje se samo še slabša. Prišel sem do točke, ko sem videl, da ne gre več naprej, da nič ne deluje tako, kot bi želel. Poiskal sem zdravniško pomoč, istočasno pa sem poiskal tudi pomoč duhovnika. Rojen sem v katoliški družini, vendar nisem imel globoke vere. V cerkev sem hodil zato, ker me je mama silila, češ kaj bodo rekli drugi, če ne bom prišel v nedeljo k maši. Nismo imeli izkušnje prave vere. Takrat pa sem začutil potrebo po veri. Enostavno sem videl, da samo zdravniška pomoč ni dovolj. Srečal sem duhovnika Zlatka Sudca. Nekdanjim vojakom je rekel, da moramo narediti tri korake: odpustiti Bogu, odpustiti drugim in odpustiti sebi. Vrstni red ni pomemben, pomembno pa je narediti te tri stvari. To je bila prva stvar, ki sem si jo zapomnil in o njej razmišljal. Začel je govoriti o nekem Bogu ljubezni in usmiljenja, ki je bil meni popolnoma neznan, oddaljen in ni odgovarjal mojemu pogledu na življenje.«

Marijan si je želel umreti, izzival je smrt, ker je vedel, da je samomor v Cerkvi neodpustljiv greh. Poskusil je končati življenje tudi s tabletami, pa so ga reševalci rešili. To globoko obžaluje: »Žal mi je. Bog nas je ustvaril z nekim namenom in iz ljubezni. S svojim ravnanjem pa sem poskušal prekiniti ta Njegov načrt z menoj. Ni bila Njegova volja, da se ubijem in da moji otroci rastejo brez očeta, da je žena brez moža in moji starši brez svojega sina. To je pekel, iz katerega je nemogoče najti izhod. Potrebujete nekoga, ki vam bo pokazal pot. Oseba, ki je meni pokazala pot naprej, je bil duhovnik Marijan Arhar.«

Srečanje z duhovnikom Marijanom Arharjem mu je spremenilo življenje

Takrat se je zanj vse spremenilo, čeprav prvo srečanje z njim ni naredilo ravno dobrega vtisa nanj. Takole se spominja: »Če bi me leta 2001 vprašali za duhovnika Marijana Arharja, bi vam odgovoril: pustite tega starca, ni vreden vaše pozornosti. Tega, kar govori, ne jemljite preveč zares. Danes pa vam pravim: zame je ta človek svetnik. On je bil prvi človek, ob katerem nikoli nisem občutil graje, zavračanja, spraševanja, zakaj sem to storil. In to tako pri spovedi, kot pri osebnih pogovorih. Ta njegova ljubezen, umirjenost, potrpežljivost in sprejemanje – vse to je mehčalo moje kamnito vojaško srce. Čeprav bi težko sploh še govoril o vojaškem srcu. V vojski namreč vlada red, jaz pa nisem več spoštoval nobenih pravil in se nisem držal nobenega reda. Zato pravim, da je bilo to, kar sem doživljal, pravi pekel. Prvi človek, duhovnik, ki mi je podal roko, da bi me izvlekel iz tega pekla, je bil duhovnik Marijan, ki sem mu neizmerno hvaležen. Ko sva se prvič srečala, mi je rekel: »Marijan, pridi, ti si v mojem srcu.« Obstal sem kot vkopan: prvič vidim tega človeka, on pa mi reče, da me ves čas nosi v svojem srcu. Daj človek ustavi se, sem si mislil, popolnoma nič te ne razumem. Dal mi je svojo vizitko, številko telefona in cel kup svetinjic ter me povabil, naj ga pokličem. Leta 2010 sem šel z njim na romanje v Paray le Monial. V Arsu, kraju sv. Janeza Marije Vianeja, je obhajal zlato mašo. Takrat se mi je prvič zgodilo, da sem vso mašo klečal na kamnitih stopnicah in ves čas jokal, čeprav nisem bil žalosten ali slabe volje. Verjetno je Bog nekako deloval.«

Njegova ljubezen, umirjenost, potrpežljivost in sprejemanje – vse to je mehčalo moje kamnito vojaško srce.

Prej je popil tudi liter in pol žganja na dan. Tako velika je bila namreč praznina njegove ranjene duše. Nihče ga ni silil v to, toda čutil je nesprejetost: »Vsi imamo potrebo po tem, da ljubimo in da smo ljubljeni; da sprejemamo in da smo sprejeti. Ničesar od tega nismo imeli: niti nismo iskali niti nismo znali ponuditi. Edini smisel je bil alkohol. Dobro smo se počutili tisti dan in vseeno nam je bilo, kako bo jutri. Tako smo živeli iz dneva v dan.«

Hvaležen je duhovniku in eksorcistu Marijanu, ki ga je sprejel brez obsojanja in predsodkov. »Navduševal me je njegov mir, po katerem smo vsi tako zelo hrepeneli. Bil je umirjen, miren, enostaven – in to nas je prevzelo. Čeprav ga nisem razumel, mi je bilo lepo v njegovi bližini. Pogovarjala sva se povsem običajne stvari brez težke teologije. Ni bil takšen, da bi veliko in na dolgo govoril. Teh nekaj stavkov, ki mi jih je rekel, pa so mi predstavljali snov za razmišljanje za več mesecev. Ne znam pojasniti, vendar sčasoma enostavno nisem imel več potrebe po alkoholu. Nekateri pravijo, da imajo krizo, ko prenehajo piti. Ali je jaz nisem prepoznal, ali pa je sploh nisem imel. Nekaj se je moralo zgoditi. Ko so se mi zacelile rane, sem izšel iz pekla. Vse okrog mene se je absolutno spremenilo. Spravil sem se z očetom, z bratom, sestrami. Danes živimo povsem normalno, skoraj ne mine dan, da se ne bi slišali. Tudi do otrok sem drugače pristopal. Celotno ozračje se je povsem spremenilo.«

Bog vam nikoli ne bo nekaj vzel, ne da bi vam vrnil

Leta 2009 mu je zaradi srčnega infarkta umrl leto dni mlajši brat, s katerim sta bila zelo povezana. »Takrat sem pomislil: Poglej Bog, zakaj si zdaj, ko sem se malo popravil, vzel brata? Moram priznati, da mi je zaradi brata, ki mi ga je vzel, dal deset drugih. Spoznal sem duhovnike Marijana, Sudaca, Cirila in druge. Bog vam nikoli ne bo nekaj vzel, ne da bi vam vrnil vsaj desetkrat več nazaj. Za vsako trpljenje obstaja razlog. Bog vam preko njega želi nekaj sporočiti. Spomnim se, da sem hotel oditi s seminarja pri duhovniku Sudcu, ko je dejal, da je Bog ljubezen in usmiljenje. Mislim sem si: človek, o čem to govoriš! Ko pa prideš do spoznanja, da je to resnica, vidiš spremembo v sebi, spremeni pa se tudi vse okoli tebe. Bog to dela preko ljubezni, kajti ljubezen je edina, ki lahko človeka spremeni.«

V duhovniku Marijanu Arharju je videl očetovski lik, ki ga kot otrok ni imel in lik Boga Očeta. Svojega očeta je spoznal pozneje kot zelo strogega in takšna slika mu je ostala tudi o Bogu Očetu. To popačeno sliko je Bog preko Marijana Arharja spremenil. »Vsak dan ob prebiranju Svetega pisma in v molitvi raste vera. Bog me je osvobodil. In žal mi je za ljudi, ki živijo v strahu pred prihodnostjo, starostjo, korono. Jaz se tega ne bojim, vera me dela takšnega. Če Bog nekaj dopusti, je to za neko večje dobro.«

Vabljeni k poslušanju pogovora Marjane Debevec z vojnim veteranom Marijanom Jurićem.