Kočevski proces ustavnega sodišča
Komentar tedna Lenart Rihar
Naše sočutne misli so te dni seveda z Ukrajino in njenimi trpečimi ljudmi. Vendar ne smemo pozabiti, da centri temnih moči nikoli ne mirujejo in so še dejavnejši, kadar je pozornost javnosti usmerjena k izrednim dogodkom. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da imajo naše osrednje tranzicijske težave in ruska agresija iste korenine.
Pred enajstimi leti je Ive Stanič pisal o tem, da tako imenovani kočevski proces v kinodvorani, kjer se je odvijal, nima nobene spominske table. To dejstvo je razložil z mislijo, da se celo partijci oz. njihovi nasledniki dobro zavedajo, zakaj tistega dogajanja ni pametno preveč poudarjati ...
A glej, konec prejšnjega tedna - po 79 letih - je večina članov ustavnega sodišča odločila, da vse tisto velja, kot da bi šlo res za sodišče, kot da bi šlo res za sodni proces in kot da bi šlo res za sodbe. Kdor vsaj nekoliko ve, kaj se je med revolucijo v resnici dogajalo, mora biti do kraja zgrožen. Neobhodno prevlada občutek, da si v najbolj ključnih stvareh s strani slovenskega pravosodja ni mogoče obetati nobene varnosti; da je mogoče pravzaprav karkoli.
Ustavni sodnik prof. dr. Klemen Jaklič, ki v svojih ločenih mnenjih ostaja strogo znotraj doktrine, je bil ob tej sodbi prisiljen ugotoviti, da ustavno sodišče z njo brani zlorabe polpretekle zgodovine in da temu cilju podreja tako pravo kot svobodno demokratično družbo!
Čeprav poslušalci Radia Ognjišče poznate medvojno dogajanje, naj ga vseeno v par stavkih povzamem. V stari Jugoslaviji je bila komunistična stranka zaradi terorizma prepovedana. V vojni pa je zavohala kri in možnost, da se v izrednih razmerah znebi politične konkurence ter prevzame oblast. V prvih letih vojne je sicer rovarila proti demokratičnim zahodnim državam in voljno sledila Hitlerju in Stalinu, ki sta Poljsko napadla družno in s tem zanetila svetovno vojno. Ko sta se agresorja sprla med sabo, je partija v hipu obrnila ploščo in z domoljubnimi gesli ustanovila svojo gverilo. Za dodatni figov list čez svoje totalitarne namene je s podporo nekaterih političnih skupin ustanovila tako imenovano Osvobodilno fronto. Požvižgala se je na vojno pravo in seveda tudi na zakonito jugoslovansko oblast, ki je ne moremo spodmikati najmanj do sporazuma med partijskim poglavarjem in predstavnikom jugoslovanske vlade junija 1944.
Proces v Kočevju pa je partija povsem mimo oblasti uprizorila slabo leto prej, torej jeseni 1943. Po kapitulaciji fašistične Italije v začetku septembra je komunistična gverila okupatorsko vojsko mirno pustila oditi domov. Še več, družno z njihovimi topničarji so napadli Grčarice, v katerih so bili četniki, in turjaški grad, v katerem so bili vaški stražarji. Nad stotinami zajetih so v naslednjih tednih izvedli pravo generalko povojnega genocida. Pobili so tudi vse ranjence. Na ozadju tega masakra pa so se nad petnajstimi ljudmi izživljali še s tem, da so se z njimi igrali sodišče - seveda z enakim izidom: nedolžne žrtve so slečene pobili v Mozlju.
Ob teh dejstvih je potem še posebej nepojmljivo, da se danes pravniki pri tem tako imenovanem procesu čisto resno ukvarjajo z domnevnimi sodniki, tožilci, obrambo, roki, vročanjem sodb in podobnimi rečmi. Predvsem pa glede konkretnega človeka čisto resno opletajo z obtožbo narodnega izdajstva!
Si to sploh lahko predstavljamo? Nekje se najde trop teroristov in začne pobijati rojake samo zato, ker razmišljajo drugače, ker imajo stoletja veljaven pogled na svet. In čez 79 let se najde še pet ljudi, ki jim je uspelo priti v sestavo ustavnega sodišča, in izglasujejo, da je tako pobijanje nedolžnih pravno veljavno dejanje. Iz take logike se rojeva nasilje, iz take logike se začenja tudi agresija na Ukrajino. In iz take logike je politika zahodnih držav postala medla in impotentna.
Na žalost divjanje, stigmatiziranje in pozivi k pobijanju niso stvari, ki bi si jih danes morali narisati v domišljiji. Tudi v Sloveniji ne. Celi ti dve leti, odkar državo vodi mešana koalicija, so nam osrednji mediji iz tedna v teden propagirali dogajanje, ki se ni trudilo skrivati nasilnih apetitov. Na srečo živimo v miru in znotraj Evropske zveze. Tako jim ne uspe, da bi nas znova vrgli iz civilizacije. A vseeno je znotraj države in v vse bolj nemirnem svetu dovolj razlogov za to, da smo čuječi. Naj vsak izmed nas napravi, kar le lahko, da z volitvami pridejo v parlament dovolj močne tiste stranke, ki imajo rade demokratično, mirno in perspektivno Slovenijo in so zato tudi zmožne sodelovanja.
