Kako revolucija potrebuje kvoto nedolžnih žrtev … Cestnik o Dražgošah, Utripu in mitu partizanstva

Spoznanje več | 27.01.2022, 05:00 Rok Mihevc

Druga svetovna vojna je še vedno neizčrpen vir za pripovedovanje in je bližnja zgodovina, ki še kar naprej hodi z nami. O tej pomembni temi, dogajanju v Dražgošah, Možinovem Utripu in mitu partizanstva smo se pogovarjali z gostom oddaje Spoznanje več, predsodek manj, mag. p. Brankom Cestnikom. Gostil ga je Jože Bartolj.

Pred nekaj dnevi smo doživeli znameniti Utrip Jožeta Možine, ki je pokazal na Dražgoše in bitko z druge plati. Ta iskra je povzročila plamen v strehi, kar nam pove, da o tistem času še nikakor nismo uspeli vsega povedati in da bo enkrat potrebno dati ljudem vendarle tudi možnost, da o teh dogodkih povedo tisto, kar mislijo in čutijo ...

A to bo še kar dolgo trajalo, ker je bilo partizansko zlorabljeno s strani komunistične revolucije. S pripovedjo o partizanstvu se je ustvaril normativ s strani prejšnjega režima, da se o partizanstvu lahko pripoveduje samo na en način, torej kot o dobri in zmagoviti vojski. O drugih pa tudi samo o zlobni in slabi vojski in ljudeh. To je neke vrste zgodovinopisno manihejstvo, ki je služilo režimu, da se je utrjevalo. Ker je obvladal zgodovino in spomin, tudi sedanjost in se je lahko poigraval s scenariji prihodnosti.

Posnetek oddaje Spoznanje več, predsodek manj

Kot otrok sem po kapljicah slišal tudi drugačne zgodbe. Npr., da Nemci niso streljali s fižolom. To je ena pripoved, ki mu jo je povedal stari ata, kako je njegov prijatelj vnuku pripovedoval zgodbe s partizanskih dni. Je povedal, kako so enkrat nastradali pod nemškim ognjem, kako so morali zbežati, kako niso bili junaki v tisti bitki, dali so rep pod noge in pobegnili. In otrok je napisal tisti spis in dobil enko. In ta gospod je odšel v šolo in se drl na učiteljico, »a vi mislite, da so Nemci na nas s fižolom streljali?«. Ampak takrat se je gradil tisti mit partizanstva, ki je bil vzporeden temu, ki se je takrat dogajal v ameriški pop kulturi, ko so se gradili Superman, Captain Amerika, Batman, ti super heroji. Tudi v komunizmu se je gradilo partizanstvo v tej smeri, v smeri super junakov, katera moralnost in moč nista vprašljivi.

Vsi spoštujemo borca, ki se bojuje za ideale in trpi ob tem. S tega vidika bomo spoštovali tudi partizana, ki se je umaknil v gozd in se bojeval zoper okupatorja, a ne na račun resnice, iz tega ne bomo delali mita. Tu je ta razlika. Tudi Možina ne omalovažuje partizane, a pove o drugih razlagah.

Vsi imamo radi resnico, tudi o partizanstvu. Vsi spoštujemo borca, ki se bojuje za ideale in trpi ob tem. S tega vidika bomo spoštovali tudi partizana, ki se je umaknil v gozd in se bojeval zoper okupatorja, a ne na račun resnice, iz tega ne bomo delali mita. Tu je ta razlika. Tudi Možina ne omalovažuje partizane, a pove o drugih razlagah.

V Utripu smo začutili tisto bolečino prebivalcev Dražgoš, ko so postavili ta spomenik in prekopali telesa, niso pa jim dovolili, da bi njihova imena vpisali na tablo, kot da si ne zaslužijo.

Večkrat sem razmišljal o Dražgošah, spraševal sem se, zakaj so Dražgoše za našo levo ateistično post revolucionarno družbo tako pomembna, zakaj, če že spoštujejo partizanski boj, ga hočejo poveličevati in za to ne vzamejo bojišča, kjer je bila bitka čista, kjer je bil čisti vojaški spopad in zmagoviti partizani. Ne najdem drugega odgovora kot to, da so za revolucionarno ihto in manijo potrebne tudi nedolžne žrtve. Šele z nedolžnimi žrtvami se revolucija začne potrjevati, ima v sebi nekaj demonsko nihilističnega, potrebuje kvoto nedolžnih žrtev, da se dvigne in sama sebe ustoliči kot urejevalko zgodovine, kot novo božanstvo, kot novega boga.

Šele z nedolžnimi žrtvami se revolucija začne potrjevati, ima v sebi nekaj demonsko nihilističnega, potrebuje kvoto nedolžnih žrtev, da se dvigne in sama sebe ustoliči kot urejevalko zgodovine, kot novo božanstvo, kot novega boga.

Podobno kot nacizem, ki je potreboval holokavst. Nacizem, ki se je hotel vzpostaviti kot novi red, nenazadnje kot nova religija in je potem šel v pobijanje Judov. Francoski filozof je napisal, da so šli proti Judom zato, ker so Judje prve priče živega Boga in so jih morali odstraniti, da so se zdaj oni počutili kot novi bog, kot novo božanstvo, nova post judovsko krščanska civilizacija. Za to pa so potrebovali ustvarjati toliko nedolžnih mrtvih. Ker samo na nedolžnih mrtvih potem ti pokažeš svojo demonsko nihilistično oblast nad svetom, samo v golem vojaškem spopadu pa tega ne pokažeš. Gre za demonske globine nekega trenutka in sekte, ki začuti ta moment, da mora nadomestiti boga in da ima ona zdaj pravico nad življenjem in drugimi.

Zakaj osrednja partizanska prireditev vsako leto ni na bolj nevtralnem območju? Zakaj je prav v Dražgošah, ki je ves čas sporno, tako s strani domačinov, kot drugih, ki drugače razmišljajo kot borčevska organizacija? Ves čas se ustvarja enormen konflikt okoli Dražgoš, ki ne bi bil potreben. Saj večina ljudi spoštuje partizane, a večina se pa tudi distancira od komunizma. Se mi zdi, da ta komunistični pristop ustvarja konflikt. To se pri revolucionarnih dedičih dogaja bolj na podzavestni kot zavestni ravni.

Vendarle se nekaj stvari premika. Npr. gledališka uprizoritev Draga Jančarja "To noč sem jo videl", ki govori o umoru zakoncev Hribar in je pretresljiva. Tam se vidi, kako lahko umetniško besedilo in igra vendarle razložijo neke stvari, ki morda z nekim skopim zgodovinskim pristopom niso tako jasne. Potem je tudi Utrip na RTV-ju pokazal drugi obraz te tragedije, na Radiu Ognjišče smo objavili tudi pričevanja vosovskih likvidatorjev. Se pravi, dogajajo se neke stvari, ki so nam bolj jasne kot so nam bile nekoč. A vendarle se zgodbe morajo še povedati …

Umetnost ima tu veliko vlogo. Ima pač neko svojo govorico, poslanstvo, dela na ravni lepega, lahko pove, kar z drugim jezikom ne moreš povedati. Npr. o dražgoški bitki lahko poveš vse faktografsko kako se je zgodilo, vse po vrsti, datumsko, ampak umetnik pa s filmom, romanom, glasbenim delom vse to poglobi in da v novo luč. Žal tudi zaradi korone nimamo toliko umetniških in kulturnih dogodkov, da bi se skozi umetnost te družbene napetosti sproščale in bi kot družba bolj zoreli. Škoda, da ni več umirjene refleksije in estetsko slutenjskega pristopa k vprašanjem naše družbe.

Zadnjih nekaj let smo poznali neke druge podatke, vendarle pa ni bilo nobenega dialoga. Zdelo se je, da je najboljša taktika, da molčimo, da ko nekdo nekaj pove in če se ti s tem ne strinjaš, ga enostavno ignoriraš. Zdaj pa se je v tem Utripu vendarle zgodila neka bolečina in nagovor. Je to poziv ljudem, da se o teh stvareh še pogovarjamo, da soočamo mnenja, da zopet postavimo dialog, ki je umanjkal?

Tudi v slovenskem prostoru imamo potencial za to, že sam predsednik Borut Pahor je v teh stvareh pravilno umeščen. Zna pristopiti do ene in druge strani. Do obeh strani je poslušajoč, z neko empatijo, kar se za predsednika spodobi. Upam, da bo to imel tudi naslednji predsednik. Po domače povedano, da bo dopoldan položil venec v Kočevskem rogu, popoldan pa na partizanskem grobu.

Pahor zna pristopiti do ene in druge strani. Do obeh strani je poslušajoč, z neko empatijo, kar se za predsednika spodobi. Upam, da bo to imel tudi naslednji predsednik. Po domače povedano, da bo dopoldan položil venec v Kočevskem rogu, popoldan pa na partizanskem grobu.

To so simbolno pomembna dejanja. Pomembna je tudi umetnost, tudi zgodovinska stroka. Ko ti nekdo pove dejstva in tu je Možina dober, potem se mit začne podirati sam po sebi. In s tem se podirajo tudi čustva, verovanje, dogmatika pri enem delu prebivalstva. So izgubljeni, zlasti za ta del prebivalstva je zadnja rešilna bitka antifašizem. Ker komunizem so zavozili, prav tako gospodarstvo, človekove pravice, umetnost, kulturno dediščino, … V tistem velikem mitskem dogodku, v 2. svetovni vojni, pa so bili na strani zmagovitih sil, ker rdeča armada je vkorakala v Berlin. In zdaj jim je antifašizem ostal vse, oni nujno rabijo fašiste, zato ta retorika, da vsepovsod vidijo fašiste, ker jih rabijo, to je potem razlog, da se počutijo del tega civilizacijskega kroga antifašizma. Človek ni anti, je pro in v teh časih smo za demokracijo. To je naša zrela drža. Če pa smo anti, smo antikomunisti, antifašisti in antinacisti. To je trojček, če hočeš biti anti.