Dr. Jože Ramovš: Če sam ne znam, bom pa druge učil. To ne gre, a žal to danes delajo mnogi.

Za sožitje | 25.01.2022, 21:00 Nataša Ličen

Ob godovnem prazniku v spomin na spreobrnjenje apostola Pavla smo v redni večerni oddaji s prof. dr. Jožetom Ramovšem pretresali večno napetost med stalnostjo in spreminjanjem. Brez zakoreninjenosti v vrednote človek skrene s poti, tako kot le zagledanost v konzervativno tudi ni dobra, saj ob vpeljavi sprememb v družbi lahko pride do hudih napetosti, do težko obvladljivih prelomov. Zakoreninjena svoboda je pot, ki ji skušamo slediti. Zdrav razvoj posameznika in sožitja v skupnosti se dogajajo tam, kjer so ljudje zakoreninjeni v stvarnost in svobodni za ustvarjalno oblikovanje ob razpoložljivem. Današnja multikulturnost je dobra, vendar če je zakoreninjena v lastno.

Napetost med stalnostjo in dinamiko spreminjanja je verjetno v življenju najtežja, ena najtežjih.

Kako loviti ravnovesje med stalnico in razvojem?, je bila rdeča nit tokratnega radijskega srečanja v oddaji "Za sožitje".
"Istočasno drži, da se vse spreminja in so seveda tudi določene stalnice. Primer je naš odnos do narave, ki smo se ji v dveh stoletjih zelo izneverili, izkoreninili smo se iz narave, in posledice izkoriščanja ter onesnaževanja so tu. Zakoreninjenost je za slehernega človeka, družino, skupino in skupnost pogoj za obstoj, ustvarjalna svoboda pa je pogoj za razvoj. Seveda smiselna zakoreninjenost in svoboda. Kot sleherna stvar se lahko tudi človeška zakoreninjenost in svoboda pokvarita, takrat škodujeta preživetju in razvoju", je v pogovoru dejal dr. Jože Ramovš.

"Če se hočemo razvijati od spočetja do smrti so določene stalnice potrebne (fizikalne, kemične, fizične, biološke) in med temi je tudi vrednota sožitja v družbi, v družini in službi. Generacija mladih, v teoriji že v 19. stoletju, sploh pa v drugi polovici 20. stoletja, je povsem v bazo, do tal (recimo leta 1968 v Franciji, kar se je potem razširilo po vsem svetu) zavrgla vrednote, vrednote osebnostne rasti in vrednote sožitja. Hrepenenje po nadčloveku, po idealni družbi. Mislili smo, da ni meja, da lahko karkoli in kjerkoli, samo če gre. Pozabili smo na temeljne vrednote, ki niso izginile, le izpred oči smo jih spustili. In ti veliki spisi, teksti, kakršno je tudi Sveto Pismo, pa je ogromno te človeške in Božje modrosti, kdo smo, kaj smo in kako naj gremo skozi življenje, da se bomo kakovostno razvijali kot posamezniki, kot ljudje skupaj ter ljudje skupaj z naravo."

Zelo je ukoreninjen pohlep. Družbeno je uveljavljen. Vsakega spodbujamo k promociji, že otroka v vrtcu.

"Apostol Pavel je bil genialen človek. Kaj je spreobrnjenje?, zgodi se, ko sem narobe zakoreninjen. Pavel je bil zelo učen, vrhunsko izobražen in rimski državljan. Sodil je v aristokracijo, v družbeni vrh, vendar je bil v zmotnem mehurčku in ta preobrat, ko ga je Božje obsijalo, je šel v trenutku v povsem drugo smer. Znanje, energija, sta mu ostala, vendar ju je usmeril v veselje, v mir, v razvoj, v to, da smo si vsi bratje in sestre med seboj in se zato ne smemo preganjati."

Sobivanje temelji na prijateljstvu z Bogom in med seboj.
"Milina, veselje, življenjskost naj nas prežemajo. Zdrava zakoreninjenost v vse to je odskočna deska razvojne svobode in upanja v prihodnost. Ideje obogatiti z realizmom. "Vsak velik človek in vsak velik tekst so naše skupne korenine, tako kot vsak od nas "malih" ljudi, iz naših družin, sorodstva, soseske, ki nas sooblikujejo. Kdor pozablja razvoj, in evropska kultura ga je od svojega začetka do danes, se zelo nagiba na stabilnost, na zakoreninjenost, manj posluha pa je imela za čas, za razvoj. Tako kot ni dobro prisegati le na novosti in po šolah vsako leto uvajati nove in nove programe, je dobro imeti tudi neko stalnico. Človek je bil vedno bitje razvoja, ki je skoraj sopomenka za svobodo. Glavno pa je, kako svobodo za razvoj uravnotežiti z zakoreninjenostjo v vrednote svojega naroda, vere, sorodstva, družine, tudi svojega kraja, vsak ima svojo identiteto in izročilo."

Če se z globino, z veseljem poučimo, od kod rastemo (jezik in vse drugo) in se tega veselimo, potem smo goreči, in mladi rod bo kazal zanimanje. V nasprotnem smo kot butalci.

Svoboda brez zakoreninjenosti je kaos, zmeda, to kar smo doživljali v prejšnjem stoletju. Če pa je samo zakoreninjenost pa imamo okamenelost. Zato je sodelovanje, sožitje tako pomembno. Najpogostejša bolezen starejših je osamljenost. Zagrenjenost, jamranje, kritiziranje se da premagati. Samo prav se je treba povezati in imeti kulturo pogovora. Mlajše generacije bodo težko oskrbovale starejše, če bodo zagrenjeni, sitni in nezadovoljni. Mnogi od starejših še imajo stik s tradicijo. Zavedati se je treba, da se je od njihove mladosti naprej, od šestdesetih let prejšnjega stoletja, začela vrednostna revolucija, zavreči vse staro. Delamo vse novo. Ko smo dosegli starost pa smo začeli jamrati nad starimi vrednotami, ki smo jih zavrgli. Zato ima generacija rojena od vojne do sedemdesetega leta, eno dolžnost, da gre v tretjem življenjskem obdobju, po upokojitvi, vase in naredi inventuro s seboj. O tem, kar smo dobrega od tradicije zavrgli, moramo narediti popravni izpit. Tisto moramo spet spoznati in vzljubiti.

Če sam ne znam, bom pa druge učil. To ne gre.
Pri nas je glavni junak butalec, če sam ne znam, bom pa druge učil. Kaj delamo narobe? Na vsak način vsiljujemo vnukom vrednote, ki jih sami ne živimo. Zvestobo, spoštovanje in tako naprej. To ne gre, ne deluje. Nikoli ni. Slomšek je zelo jasno kot velik vzgojitelj pred skoraj dvesto leti vedel, da zgledi vlečejo. Spoznavajmo vrednote iz katerih smo zrasli. Kar ne deluje, s spoštovanjem izpustimo, kar pa traja, to so temeljne vrednote, pa jih živimo na svoj nov način. Strpnost, spoštovanje, potrpežljivost in tako naprej, ustvarjajmo med seboj. Če se z globino, z veseljem poučimo od kod rastemo (jezik in vse drugo), se tega veselimo, potem smo goreči, in mladi rod bo kazal zanimanje."