Tako mi je Bog spregovoril, v jeziku, ki sem ga razumela

Via positiva | 23.12.2021, 18:00 Nataša Ličen

Nataša Rupena je po boleči izkušnji izgorelosti in po vnovičnem iskanju smisla ter volje do življenja, o tem iskreno spregovorila v izpovedni knjigi. Piše o svoji poti duhovnega boja in okrevanja. Izobraževala se je tudi v Benetkah, po več letih je znova obudila svoj dar risanja in nastala je knjiga za otroke o Jezusu, posvečena deklicam, ki je na nek način njena zgodba in jo izdala v samozaložbi. Je avtorica besedila in ilustracij.

Obup, potrtosti so zanke, ki nas oddaljujejo od Boga.

Z Natašo smo se v preteklosti že večkrat srečali, saj je v svojem domu gostila misijonarje iz tujine, ki so se na svoji poti pričevanja ustavljali v Sloveniji in jih pripeljala tudi v naš studio na pogovor. To so bili misijonarji, pogosto z vsemi družinskimi člani, iz Italije in tudi iz bolj oddaljenih krajev sveta.
V »Via positivi« pa je spregovorila o sebi, z eno samo željo, da bi se ljudje bolj ljubili, se sprejemali, ker nas takšne kot smo ljubi Bog. Veliko je dokazovanj in zato tekmovanja med nami, kar nas dela nesrečne in je tudi poglavitni vzrok številnemu trpljenju na svetu.

Ko najdemo izvir, ne pomeni, da smo že uspeli. To je delo iz dneva v dan, vedno znova predajanje v Božje roke. Skušnjave so.

»Na preizkušnje danes gledam kot na eno veliko milost. Živela sem zelo intenzivno, vajena sem bila biti vedno aktivna. Izgorelost, ki me je pred dvema letoma za več mesecev položila v posteljo, je bil jezik, s katerim mi je spregovoril Bog, da bi razumela. Bila sem vedno naokrog, vedno pripravljena na nove izzive, ponuditi ljudem nekaj dobrega, spregovoriti o Bogu in moji izkušnji, naenkrat pa sem bila položena v posteljo, ko nisem mogla nikogar več srečati in nikomur nič več povedati. To je bil jezik, s katerim me je Bog ustavil, želel, da se ne obračam in ne iščem nikogar drugega, le Njega. V tistih mesecih, ki sem jih preležala med štirimi stenami svoje sobe, je bil On edini moj sogovornik, ki me je popeljal skozi celoten pregled mojega življenje in odluščil od mene skozi bolečino vso navlako, vse tisto, kjer sem se še vedno upirala na svoje moči, vse tisto, s katerim sem želela ugajati ljudem in Bogu in tudi iskala potrditev sama sebe. Bog mi je želel povedati, ljubim te ne glede na to kaj počneš in koliko se angažiraš zame, ti si ljubeljna in to je zame dovolj.«

Gospod, Ti sprejmi, Ti vzemi, Ti vodi, edino kar jaz lahko storim je, da Ti izročim svoje življenje.

»V človeški naravi je, da hrepenimo, delamo, razmišljamo, da tešimo svoje potrebe, to je popolnoma človeško in naravno, ki postane ob preseganju meje naravnega, velika ovira milosti. Zato se mi zdi pomembno gledati na preizkušnje, bolečino, trpljenje in na bolezen, ki je zelo intimen trenutek med človekom in bogom, kot na veliko milost. Ko sem obležala in zbolela si najprej nisem zmogla priznati, da sem bolna in potrebujem nego, da zdaj nisem več jaz tista, ki bom dajala, ampak se moram učiti prejemati od ljudi, ker nisem bila sposobna ničesar, od Boga. Končno je nastal trenutek, ko nisem imela kaj dati, lahko sem le prosila Boga za pomoč, naj me reši te stiske. To se mi je zdelo prelomno, ker sem spoznala, da je On gospodar mojega življenja, jaz se sicer lahko trudim, toda v končni fazi je vse v Njegovih rokah. Do neke mere s svojimi odločitvami krojimo svoje življenje, toda velikokrat ob tem pozabljamo, da ima Bog zadnjo besedo, posebej pri tistih, ki smo Mu rekli svoj da. Tudi jaz sem Mu, ne vedoč, kam me bo to pripeljalo. Prepričana sem bila, da mu ugaja moje življenje, kaj sem izbirala in kako sem delala Zanj. Kljub temu sem še evdno upala, da bo rekel, ne Nataša, dobro si opravila, všeč mi je. To je bil velik izziv zame, šla sem do konca in se povsem odpovedala človeški potrebi potrditve, se odprla poti Božje osvoboditve. Hotela sem biti všečna, si zaslužiti Božjo ljubezen, človeško naklonjenost, položaj v družbi, med prijatelji in znanci, sodelavci na delovnem mestu. Bil je velik poseg in jasno sem začutila, kaj pomeni izgubiti svoje življenje in ga spet najti. To ne pomeni, da ne smemo imeti svojih potreb po potrditvi, pomeni, da vse svoje upanje resnično izroči Bogu, vanj polaga vse svoje zaupanje. Noben človek in noben človeški uspeh ne more tako osrečiti človeka kot le Bog, ki daje občutek, da smo v redu takšni, kot smo in da je to, kar že delamo, dovolj.«

Dokler mislimo, da bomo spoznali vse odgovore za svoja vprašanja Zakaj, nam ne bo lahko. Prej ko sprejmemo, da malo ali sploh nič ne razumemo in ne vemo, lažje bo in bolj nas bo Bog lahko nosil v svojem naročju.

»Zame je boj za življenje popolnoma naraven. S krstom smo iztrgani iz teme. Če vztrajamo pri cilju svetosti moramo zagrabiti stvari in se boriti. Boj ne za službo, ne za obstoj in za uspeh, ampak da se resnično zmorem odpovedovati znova in znova vsemu tistemu, kar ni resnično. V tem smislu razumem boj življenja, da znamo odložiti nepotrebno, vso nesnago, kar nas oddaljuje od Boga. Na novo se odkrivamo, kdo smo v Božjih očeh. Veliko je vzorcev, po katerih mislimo, da smo oblikovani. Skušajmo se ozreti nase drugače, skozi oči Boga, ki nas rešuje vsega hudega in nas brezpogojno ljubi.«