Samskost: "Odnos je kot izmenični tok. Z obeh strani morajo prihajati impulzi in oba morata za to delati."

Svetovalnica | 22.11.2021, 13:19 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo se posvetili problemu vse bolj razširjene samskosti med mladimi. Sem sam in samozadosten? Iščem, pa ne najdem? Sprejmem ali zavračam? Samskost je rana sodobnega človeka. Mnogo mladih po 30. letu je samih, brez sorodne duše. Včasih se zdi, da kar nehajo iskati, da so se navadili biti sami. Na daljavo je bil z nami doc. dr. Drago Jerebic iz Zavoda Bližina, s katerim se je pogovarjala Tanja Dominko.

Kakšne odnose promovira kultura danes?

»Vprašajmo samske, zakaj so sami, kako to doživljajo. Bolj, ko jih bomo mi silili v neke odnose, iz tega delali problem, večji pritisk vršimo nanje in ta človek se bolj ukvarja s pritiskom kot s tem, kaj bi naredil s svojim življenjem. Dokler bomo imeli sesalci v srednjih možganih limbične možgane, bomo hrepeneli po povezanosti, po odnosih, je pa vprašanje, kakšne odnose kultura danes promovira. Ali mi res danes kot kultura, kot družba mladim ponujamo najboljšo obliko odnosov? Trendi so usmerjeni v oblike odnosov, ki lahko mladim ne nudijo sreče. S kakšno izkušnjo pridejo te osebe v odraslo dobo? Za odnos je treba tvegati, odpreti se drugemu, do neke mere pokazati lastno nepopolnost, lastno ranljivost. Izogibajoče navezani ljudje imajo težave vstopati v odnos. Nikakor ne bi samo pritiskal na samske, jim očital, pridigal, da so sebični, izbirčni, ker s tem jim ne bomo prav nič pomagali.«

Če želimo samskim pomagati, jih poslušajmo in ne pametujmo

»Pogovarjajmo se z njimi. Jaz bi jih spraševal, se zanimal zanje: kaj jih nagiba k temu, k tej odločitvi, k temu stanju. Prvi pogoj, da se bodo ti ljudje pogovarjali z mano, je, da se bodo počutili z moje strani sprejete, da jim ne dajem občutka, da je z njimi nekaj narobe. Narobe je, če jim dajemo občutek, da ne ustrezajo standardom, da so zamudili vlak, češ, jaz, ki sem boljši, ti bom povedal, kako se živi. Včasih predavam po kakih župnijah in rečem: kdo komu dela uslugo? Starši otrokom, ki so naredili hotel mama/ata ali ta odrasli otrok staršem, ko je iz sebe naredil varuha starševskega zakona? Draga starša, vidva se ukvarjajta z mano, z mojo neporočenostjo, namesto s svojim odnosom.«

Bi bilo bolje otroke kar poriniti iz gnezda?

»Bal bi se nekoga kar poriniti ven iz gnezda. Tu pa pride vidik širše družbe. Imajo mladi možnost priti do poceni najemniških stanovanj, da naredijo ta prehod? Staršema bi rekel, bodita spoštljiva do njega (nje), korektna, razmišljajte, zakaj se to dogaja, kako se naš otrok počuti. Obstajajo določene katoliške skupnosti, kjer tak prehod naredijo mladi tako, da zaživijo skupaj mladi v poklicih, ki niso več študentje. Ampak doma ti ponujajo boljši luksuz, kot je tam. To je zelo občutljivo vprašanje. Stvar je kompleksna. Nikakor ne bi hotel obtoževati staršev.«

Vprašanje ranjenega, porušenega zaupanja

»Včasih so mladi obremenjeni s kakšno izkušnjo iz preteklosti, iz prejšnje zveze. Tu gre za vprašanje ranjenega, porušenega zaupanja. Vodim dve skupini za razvezane, povprečna starost razvezanih je 41 let, so zelo mladi. Kako naj ponovno zaupam, še enkrat tvegam? To je pri vseh teh poškodbah navezanosti, pri odnosnih poškodbah temeljno vprašanje, zato se ljudje zlepa ne odločijo več za odnos, kjer jih nekdo privatizira, kjer se počutijo utesnjene, ujete. Rajši so sami, da jim je malo težko, vsaj vedo, kako je. Kako narediti ta prostor svobode, da se bom lahko ponovno za nekaj takega odločil? Fajn je, da lahko izžalujem te stvari. Žalovanje sledi vedno, ko nekaj izgubimo. Včasih izgubimo zaupanje, brezskrbnost. Srečevanje z ljudmi, ki nekaj podobnega doživljajo, kjer se čutijo slišane, razumljene, to pomaga pri žalovanju, izpihovanju tega, če pa jim še kdo pomaga ubesediti stvari, ki jih doživljajo, je to najboljši recept za to, kako ponovno vzpostaviti neko zaupanje. In še nekaj: nove, male izkušnje. Pogovor z očetom, mamo, bratom, da se vedno za milimeter več odprete, kot ste navajeni. Morda vam te male, postopne izkušnje dajejo sporočilo: aha, saj jaz se lahko pred ljudmi malo odprem, preživim in celo dobro mi je v tem.«

Ko me je nečesa strah, se nikoli ne zdravim na tak način, da se mu popolnoma izogibam.

Samskost po večletni hoji, ki se ni razvila v zakon: treba je med ljudi ali poskusiti na spletu

»Danes ljudje, ki zaključijo srednješolsko ali univerzitetno šolanje, vprašajo, kje naj srečam človeka? Treba je iti med ljudi, se vključiti v kakšne dejavnosti, ne sedeti doma. Kaj boste naredili? Splet je ena od opcij. Ljudje, ki so stari 30 let, so zrasli gor s tem. Tu je treba biti zelo potrpežljiv, bo treba verjetno imeti kar nekaj stikov preden si bosta dva všeč, ki podobno razmišljata. Pogosto velja predsodek, sploh pri ženskah, češ, da so na teh spletnih straneh moški, ki iščejo le avanture. Če se mi že apriori zapremo, bo težko. Svetoval bi le to: ne se preveč izpostavljati, dokler so ti ljudje za vas neznanci. Če se na javnem kraju dogovorite za kakšno kavo, pa vidite, da vama ne gre, se po petnajstih minutah poslovite in zaključite. Poznam pa tudi iz zasebnega življenja in življenja klinične prakse kar nekaj parov, ki so se na ta način srečali. Ali se srečaš na rojstnem dnevu, na fakulteti ali preko spleta. Pomembno je, kaj se kasneje zgodi. Ne poročimo se po enem mesecu.«

Prvi vtis je in ni pomemben

»Veliko jih reče, ko sem ga prvič videla, si niti pod razno nisem mislila, da bo to moj mož, zdaj pa gorje, da bi si premislil, ker tako fajn moža ne bom več našla. Precej je ljudi, ki so izogibajoče navezani, ki se ne želijo kaj preveč odpreti pred drugimi, tudi ne želijo biti preveč povezani z drugimi. Si želijo, ampak so jih pa življenjske izkušnje oblikovale v smeri velike previdnosti. Ti ljudje se bodo težko šli neke postopne odnose, ki se bodo gradili počasi in pripeljali do poroke in družinskega življenja. Pri takih ljudeh se pogosto »zgodi« otrok, to je povod, da se odločijo za skupno življenje.«

Vsak mora prehoditi pol poti

»Problem je, če je gospa v začetku prehodila svoj del poti, bo pa narobe, če gospod ne bo prehodil svojega dela poti kasneje. A prehoditi ga moraš. Odnos je kot izmenični tok. Z obeh strani morajo prihajati impulzi in oba morata za to delati. Gospe včasih rečejo, sem čustveno bolj zorela kot on, on je zaostal, to je pogost razlog ločitve. Če oba ne delata za to, pride do čustvene distanciranosti v odnosu in živita skupaj kot soseda, kjer je zelo malo čustvene, telesne komunikacije in pojavi se zelo umestno vprašanje, zakaj sploh še živiva skupaj?«

• Obstajajo ljudje, ki se ne upajo preveč odpreti in taki, ki mislijo, da morajo na prvem zmenku povedati vse o sebi.
• Je možno, da se srečata skupaj dva izogibajoča ali tesnobna človeka? Kakšen bo njun odnos? Ali pa en izogibajoč in drugi tesnoben. Kako odreagirata eden in drugi v družbi, v odnosih?
• Je res večina moških takih, da letajo s cveta na cvet? Je to početje ozdravljivo? Gre za intimnost brez ranljivosti.

O tem pa v nadaljevanju oddaje. Vabljeni k poslušanju.