Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Franc Mihelič (foto: osebni arhiv)
Franc Mihelič | (foto: osebni arhiv)

»Pesem je moje življenje«

21.11.2021, 06:04 Jure Sešek

Ob 30. obletnici naše domovine je prav, da namenimo nekaj pozornosti ansamblu, ki je z domačo slovensko glasbo uspel in jo ponesel v svet. Ansambel Franca Miheliča je lani praznoval petdeset let igranja. Ob obletnici smo v januarski oddaji Naš gost pred našim mikrofonom gostili ustanovitelja in vodjo zasedbe, glasbenika, ki je s svojim delom zaznamoval slovensko narodno zabavno glasbo.

Gospod Mihelič, ste si mislili, da boste tako dolgo skupaj?

»Petdeset let je dolga doba, pa vendar je teh pet desetletij minilo »tik-tak«. Potiho sem si vedno želel, da bi naša zgodba trajala čim dlje, saj je, tako kot govori ena izmed mojih skladb, pesem moje življenje.«

Ansambel Franca Miheliča
Ansambel Franca Miheliča © osebni arhiv

Vrniva se k vašim začetkom ... Menda se ni prav dobro vedelo, ali bo Franci nogometaš ali harmonikar.

»V bližini našega doma ni bilo veliko otrok. Hodil sem v sosednjo vas in se družil z vrstniki. Nekega dne smo brcali žogo, ki se je zakotalila do prve hiše, skočil sem za njo, da bi jo pobral. Ko sem jo imel v rokah, sem opazil odprto okno v hiši, na omari v njej pa harmoniko! Tako me je začarala, da sem obstal in gledal vanjo. Žogo sem vrgel na igrišče in obstal pred odprtim oknom. Gospodinja, ki je začudena odprla vrata, me je vprašala, kaj je narobe in zakaj se ne igram s prijatelji. Rekel sem le: »Pri vas imate pa harmoniko!« Odgovorila je: »O, poglej ga, saj ti si pa Miheličev. Gotovo tudi ti že igraš nanjo.« Prikimal sem, čeprav ni bilo res. Povabila me je v hišo in vse popoldne sem na njihovem kavču raziskoval inštrument. Po nekaj urah me je napotila domov, češ da starši gotovo že čakajo name. Zapomnil sem si le vabilo, da lahko pridem kadar koli. No, doma nisem smel igrati, zato sem vedno spraševal, če grem lahko na nogomet. V resnici pa sem raztegoval meh harmonike in vstopal v svet glasbe.«

Veseli tobogan je bil vaša prva odskočna deska ...

»V šestem razredu me je poklicala ravnateljica in mi povedala, da v glasbeno šolo prihajajo gospodje z Radia Ljubljana, ki vabijo na avdicijo za radijsko oddajo. Takrat smo imeli že prvi trio, prijatelja sta igrala berdo in kitaro. Zbrali smo pogum, se predstavili in izbrali so nas. Čez štirinajst dni je prišlo vabilo iz Ljubljane, kjer so v Studiu 14 snemali Veseli tobogan. Predstavili smo avtorski skladbi, valček in polko. Prva pesem je imela naslov »V sodraškem parku«, za drugo vižo pa sem še na avtobusu razmišljal, kakšen naslov bi ji dal. Bil je majski dan in rodila se je »Na majskem izletu«. Seveda smo imeli tremo, še danes jo imamo. Res je, da se danes kaže bolj kot odgovornost do poslušalcev. Ko si mlad, pa pomeni strah pred nastopom, ker si pač neizkušen.«

Franc Lovsin, Bernarda Mihelic, Franc Mihelic
Franc Lovsin, Bernarda Mihelic, Franc Mihelic © osebni arhiv

Vaši vzorniki so bili menda ljudski godci iz vaše doline in tudi nekaj ansamblov vam je bilo pri srcu ...

»V takratnih radijskih časih je bil najbolj priljubljen harmonikar Avgust Stanko. Kmalu se je pojavil Ansambel bratov Avsenik, ki me je izredno navdušil, blizu so mi bili Zadovoljni Kranjci, Dobri znanci, Ansambel Borisa Kovačiča in drugi. Spomnim se leta 1964, ko sem poslušal oddajo »Za našo vas«, v kateri se je pojavil Lojze Slak z diatonično harmoniko, ki je dotlej ni bilo slišati v radijskem programu. Ker je tako harmoniko igral tudi moj oče, mi je bil njen zven blizu. Odločil sem se, da bom tudi sam poskusil z igranjem in ustvarjanjem nanjo. Sicer pa priznam, da mi je všeč zven obeh harmonik.«

Kaj pa »vaš gumb«? Vaša harmonika se razlikuje od ostalih.

"Nekdaj je bilo zelo pomembno, da je imel vsak ansambel svoj zven. Da bi uresničil svoje glasbene zamisli, sem moral nekaj »pogruntat' na novo«. Na način kot so igrali ljudski godci, celo Lojze Slak, nisem mogel odigrati tistega, kar mi je narekovalo srce. Začel sem igrati z vsemi petimi prsti, začelo mi je »zmanjkovati« določenih tonov. Izdelovalcem harmonik sem predlagal, da postavijo gumbe v nižini. Dodatni gumb, ki je bil »Slakov«, sem dal preglasiti in dodal še enega, ki omogoča, da na trivrstni diatonični harmoniki igraš v štirih durih. Način se je obdržal in še danes vsi izdelujejo harmonike na ta način.«

V oddaji Slovenski pozdrav
V oddaji Slovenski pozdrav © osebni arhiv
Ansambel Franca Miheliča
Ansambel Franca Miheliča © osebni arhiv

Že začetek ansambla je bil povezan z ljubeznijo, s soprogo Bernardo, s katero že toliko let predstavljata srce ansambla. Tu je tudi sin Tadej, včasih se vam pridruži hči Nataša. Družinski ansambel ...

»Kot trio smo začeli leta 1967, naslednje leto sta se nam pridružila pevca Bernarda in Franc Lovšin, nato pa smo fantje za leto in pol odšli k vojakom. Leta 1970 smo se vrnili in začelo se je zares. Na Barju pri Ljubljani je bilo tekmovanje ansamblov, na katerem smo nastopili. Franc je bil takrat še pri vojakih, zato sem sam zapel z Bernardo. Na tekmovanju smo prejeli vse možne točke, zmagali in navdušili komisijo, katere člani so prihajali z ljubljanskega radia. Med njimi je bil tudi glasbeni urednik Tomaž Tozon, ki nas je povabil na snemanje oddaje »Koncert iz naših krajev«. Glasbeni strokovnjaki in poslušalci so bili navdušeni, začela se je tudi naša studijska pot.«

Gospa Bernarda vedno pravi, da je bila vajina skupna pot začrtana že preden sta se spoznala. Z bratom Francem prihajata iz glasbene družine, pesem jima je veliko pomenila. Kako pa je bilo pri vas?

»Tudi naša družina je bila glasbena, oče je igral diatonično, brat klavirsko harmoniko, mama je zelo lepo pela. Odraščal sem ob glasbi. Starejši brat je kar osem let igral kontrabas v mojem ansamblu, vse do odločitve za profesionalno glasbeno pot.«

Družinska fotografija
Družinska fotografija © osebni arhiv

Kaj ste si želeli pred petdesetimi leti za svoj ansambel?

»Pred petimi desetletji sem si najbolj želel, da bi imel svoje posnetke, svojo ploščo, kaseto, da bi razveseljeval ljudi, delal tisto, kar najbolje znam in kar mi v življenju največ pomeni. Glasbo! Le nanjo sem mislil, želel sem ustvarjati glasbo in živeti z njo. Še danes imam vsak trenutek v mislih nove melodije. Dobesedno. Z melodijami zaspim, z njimi se prebudim. Spomnim se, da sem imel v šoli težave s koncentracijo. Moje misli je namreč polnila glasba, ves čas so se rojevale nove viže. Še danes je tako, glasba me, hvala Bogu, ne zapusti. Nikoli. Res, včasih je težko, a takšen sem.«

Veliko ste bili zdoma, ogromno je bilo nastopov. Je bilo težko?

»Ko smo se odločili za profesionalno pot, je Slovenija postala premajhna. Obredli smo evropske države, tudi Ameriko in Kanado. Na leto smo imeli približno 250 nastopov, vsako leto smo posneli ploščo in kaseto, pozneje so prišle zgoščenke. Zahtevno je bilo tudi zato, ker smo vedno delali dva projekta hkrati, enega za slovenski in drugega za nemški trg. Omenim naj veliko število prevoženih kilometrov v časih, ko še ni bilo avtocest in klime v kombiju. Z dobro voljo smo preživeli te in druge težave, saj smo vedno ustvarjali z veseljem.«

Se vam je za skladbo Kjer lastovke gnezdijo zdelo, da bo postala uspešnica?

»Besedilo za »Lastovke« je spisal naš dolgoletni tudi družinski prijatelj Ivan Sivec, ki je za naš ansambel napisal največ besedil. Povedal mi je zgodbo, kako je pesem nastala. Ko se je kot novinar vračal z reportaže v Poljanski dolini, je na neki hiši zagledal veliko lastovičjih gnezd. Ustavil se je, pozdravil gospodarico in ji rekel: »Gospa, veliko gnezd imate pod vaš streho.« Odgovorila mu je: »Kjer lastovke gnezdijo, so dobri ljudje doma, veste.« Ko sem prebral lepe kitice, ki koreninijo v tej misli, je melodija sama od sebe privrela iz srca. Nikoli si nisem mislil, da bo tako velika uspešnica, povsod jo prepevajo z nami. Spomnim se koncerta na Južnem Tirolskem in deklet, ki sta z nami prepevali v slovenščini. Natančno in ves čas. Pozneje se je izkazalo, da sta bili domačinki, ki nista razumeli niti ene slovenske besede. Pesem ju je tako nagovorila, da sta se jo naučili v izvirniku. Tako lepih zgodb je kar nekaj in rodi jih lahko le glasba. V to trdno verjamem.«

Portret Franca Miheliča
Portret Franca Miheliča © osebni arhiv

Portret Franca Miheliča
Portret Franca Miheliča © osebni arhiv

Zdi se, da so bili ansambli nekdaj bolj pozorni na besedila kot danes ...

»Vsi ansambli so morali biti zelo pozorni na besedila. Vedeli smo, da morajo kitice imeti vsebino, zgodbo. Besedila smo najprej predali odgovornim na Radiu Ljubljana in šele, ko so ocenili, da so dovolj kakovostna, smo lahko odšli v snemalni studio. Danes je, seveda, drugače. Zdi se mi, da je marsikaj narejeno veliko bolj na hitro, veliko besed se ponavlja, marsikaj je preveč komercialno. Bojim se, da se s takim načinom izgublja kakovost.«

Vedno sem vesel, ko potrkajo muzikanti, ki želijo kak nasvet. Rad jim pomagam in se veselim njihovih uspehov.

Petdeset let je lepo obdobje. Kakšne načrte imate, kateri so najlepši spomini?

»Vsako leto smo starejši, tudi muzikantom odteka čas. Idej nam ne manjka, še vedno imamo veliko elana in zdrave volje za ustvarjanje, igranje. Upam, da nam bo zdravje služilo in bomo ustvarili še kaj lepega. Pandemija nam je, žal, spremenila načrte praznovanja. Želeli smo praznovati z novima ploščama, pa s koncertom v domači dolini. Ni šlo. Upamo, da bo kmalu drugače in da bomo lahko povabili prijatelje naše glasbe na vesel večer ali dva, da bomo lahko posneli ploščo novih jubilejnih skladb in projekt zimzelenih v novi preobleki. Sicer pa ob obletnici radi gledamo tudi nazaj. Veliko lepega smo doživeli, skozi glasbo sem spoznal svojo ženo, kmalu bova praznovala zlato poroko, imava dva čudovita otroka, Natašo in Tadeja. Uresničile so se moje otroške sanje. Zdi se mi, da lepše ne more biti. Tadej igra v ansamblu, ima svoj studio, je producent in komponist. Tudi Nataša veliko ustvarja, igra, komponira, piše besedila, izdala je dve samostojni plošči. Imamo tri vnuke, ki pridno rastejo. Tudi v glasbenem svetu. Sreča je v hiši! Sreča, ki jo rojevata glasba in družinsko življenje, odseva tudi med mojim igranjem.«

Pogosto me vprašajo, odkod prešeren nasmeh. Vedno odgovorim, da pride spontano. In res je tako! Sreča je v meni.

Kaj je po vaše odločilno, da ansambel doživi toliko uspeha in skupnih let?

»Člani ansambla morajo biti predani delu, pripravljeni morajo biti na odrekanja, predvsem pa morajo ljubiti glasbo. Sam bi na naši poti spremenil le kaj drobnega, sicer pa sem iskreno zadovoljen. Med drugim nam je uspelo osvojiti tudi srca mnogih poslušalcev po Evropi. Velik klub oboževalcev imamo na Južnem Tirolskem. Odmev od daleč nam veliko pomeni. Hvala vsem, ki spremljate naše delo. Doma in v svetu. Pomagali ste nam doživeti naše sanje, dajete nam voljo, da ustvarjamo naprej, prinašate dokaz, da ni bilo zaman in da smo skupaj lahko doživeli veliko lepega. Prav poslušalci nam poklanjate največje priznanje za naše delo. Hvala!«

Iskreno sem vesel, da je narodnozabavna glasba danes tako priljubljena tudi med mladimi. Vem, da se ni treba bati za prihodnost slovenske glasbe.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš gost

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...