P. Miran Špelič | (foto: posnetek zaslona)
Je naše bivanje res le zvezdni utrinek?
| 14.11.2021, 06:01 Rok Mihevc
Prah si in v prah se povrneš. Te znane besede imamo v podzavesti, morda jih slišimo na pepelnično sredo. A kaj v resnici pomenijo? Je naše bivanje res le zvezdni utrinek? P. Miram Špelič meni, da je več kot le to. Zvezde so lahko zelo ogromne, za naše pojme skoraj neskončne, a te zvezde ne vedo zase, mi pa vemo. Ta naša zavest, ki je del naše duše, je neskončno več od prahu. O minevanju našega snovnega telesa in o veri v večno življenje smo govorili v oddaji Globine, ki jih je vodil Blaž Lesnik. Z nami je bil frančiškan br. dr. Miran Špelič, naravoslovni vidik pa je razložil profesor kemije dr. Anton Perdih.
Morda je mesec november tak, da se pogosteje vprašamo in razmišljamo o minevanju. Je bilo tako tudi nekoč? Kaj pravijo spisi cerkvenih očetov, so ljudje pogosteje razmišljali o smrti? »Prvi kristjani so bolj kot o svoji smrti razmišljali o Jezusovem drugem prihodu, ki so ga pričakovali, da bo kmalu. Tudi Pavel je pričakoval, da ga bo dočakal. Smrt so jemali kot zaspanje, vmesno fazo, ki bo končana, ko bo prišel Kristus in bo vse obudil. Zato jih ni bilo strah umreti, ko so jih preganjali. Za njih je bilo to novo rojstvo k novemu življenju.«
Danes smrt doživljamo precej drugače, smrt je odmaknjena, je nekaj, o čemer nam ni prijetno razmišljati. Špelič pravi, da smo si jo sami odmaknili stran. »Tudi pokopališča so bila včasih bolj integrirana, okoli župnijske cerkve, v mestih so odrinjena na obrobje. Da jih ne opazimo, da so nevidna. Tudi ljubljansko pokopališče je bilo daleč na obrobju, vendarle pa je naš mojster Plečnik uspel s svojo mojstrsko vizijo pokazati, da je tam del življenja, da je tam vrt živih in umrlih.«
Kako pride do procesa razpadanja zemeljskega trupla?
Dr. Anton Perdih: »Pri običajnem pogrebu s krsto le to spustijo v grob, zasujejo z zemljo. Nekateri encimi še naprej delujejo. Tisti, ki vršijo sinteze, ne morejo več, ker nimajo energije. Tisti, ki razkrajajo pa počasi naprej delujejo in človeka počasi utekočinjajo. Bakterije, ki so v njemu to veselo izkoristijo, saj imajo hrano. Se razmnožijo in človeka še bol razkrajajo in ker ni dovolj kisika, tisto neznansko smrti. Nam se gnusi, ker je sluzasto in smrdljivo, ker imamo pradavni spomin, da so te bakterije škodljive in nas lahko ubijejo.«
Kako na to gledati v luči vere? »Telo je za nas nekaj, kar nam je podarjeno od Boga in ko človek umre, se tisto, kar je duhovnega, duša loči od telesa. Telo gre v propad. Prah si in v prah se povrneš. Človek pa je več kot telo. Tu imamo celo vrsto različnih antropologij. Materialistična antropologija vidi v človeku materijo, ki ima valovanja, neke električna impulze in ko ni več te elektrike v možganih, se telo začne razkrajati in človeka ni več, je konec z njim. Imamo tudi idealistično antropologijo, ki govori, da je človek samo duša, ki se je ujela v telo in se mora iz tega telesa rešiti in znebiti. In imamo krščansko antropologija, ki človeka prepoznava kot dušo in telo. Telo, ki je oživljeno z dušo, ki za svoje bivanje potrebuje telo. S smrtjo življenje postane drugačno, ni celovito, telesa ni več. To je tista skrivnost, o kateri tako malo vemo in le slutimo.«
Kaj ostane od telesa?
Dr. Anton Perdih: »Ko začne krsta puščati, tista tekočina, ki je v glavnem voda, odteka večinoma navzdol, nekaj jo pronica tudi proti vrhu. CO2, ki je nastal, gre gor, nekaj ga voda odnese s sabo navzdol. In tisto, kar gre gor, pride prej ali slej v zrak in veter ga raznaša okoli po svetu kdo ve kam. Deža pa spira ostale stvari navdzol in jih počasi spere v podtalnico, ki teče kamor že teče, prej ali slej v reko, jezero, morje … V glavnem se sestavine človeka razpršijo naokoli po naravi. Najpočasneje se razkrajajo kosti in zobje. Našli so tudi devet milijonov let stare zobe. Tudi kosti počasi propadejo, najprej se v njih razkroji jedrna snov, potem še kolagen in kalcijev fosfat. To počasi izgineva, v nekaterih vrstah tal hitreje, v drugih počasneje. Kakor kje in kakor kdaj. Če dovolj časa počakamo, od tistega človeka na tistem mestu ni nič več. Vse se je razpršilo naokoli, kdo ve kam daleč po svetu.«
Od človekovega telesnega bivanja torej ne ostane ničesar. Kaj pa duša? »Duša je tisto, kar je dalo življenje temu telesu in kar tudi ostane živo. Ena verskih resnic je, da je duša neumrljiva, da ne more umreti. Preživi, vendar pa njeno življenje ni celovito in potrebujejo vstajenje in naša veroizpoved govori tudi o vstajenju mesa, kot ga je bil deležen Kristus. Kar je razložil g. Perdih, to vemo šele zadnjih nekaj desetletij, prej kemija ni poznala vseh teh postopkov. Videli so, da telo izgine, kaj konkretno se zgodi, pa niso vedeli. Da se tako razkroji in odnese po celem svetu. Ti deli telesa nekje še vedno so. Tako kot sestavine avtomobila niso več avto takrat, ko se razbijejo in se na novo uporabijo v železarnah.«
Smo tudi v času bivanja isti kot v času, ko se poslavljamo iz tega sveta?
Dr. Anton Perdih: »Pri tem se moramo zavedati nečesa. V človeku se snovi kar naprej izmenjujejo. Najlažje je, če to gledamo s stališča atomov. Par vrst atomov je, ki sestavljajo človeka, vodik, kisik, ogljik, dušik, še žveplo, da malo smrdi … če pogledamo spočetje, tista celica ima neko količino snovi in potem od mame dobiva novo, nekaj odpadne, ki je škodljiva, pa jo izloči. A dokler otrok raste, se veča, več snovi sprejema, kot jo oddaja. Ko odraste, snovi nihajo kakor kdaj. Ko se redi, več sprejema, ko hujša, več oddaja. Skratka, snov se v nas kar naprej izmenjuje in jaz tak kot sem zdaj, nimam več tiste snovi, kot sem jo imel kot mlajši. Ko človek umre, so atomi čisto drugi kot prej.«
Iz česa bo torej novo telo, kot pravi naša vera, bomo vstali z mesom. Kaj bo sestavina tega telesa? »O tem pa Sveto pismo molči,« je povedal Špelič. »Lahko si pa predstavljamo. Predstave so bile zelo različne v različnih časih, tudi odvisno, kako je znanost napredovala. Mi imamo zaenkrat samo poročilo o Jezusovem vstajenju in vero v Marijino vnebovzetje. In iz opisa Jezusovih prikazovanj oz. pojavljanj, smemo domnevati, da tudi atomi niso vedno atomi, da je naš svet atomski svet, da je pa poveličani svet nadatomski, drugačen, da tam veljajo drugačna pravila. Da pa še vedno obstaja telo, ki je poveličano telo. Naše sedanje telo je ves čas podvrženo razpadanju, od samega začetka že izloča tisto, kar je odveč in na koncu ni več novih donosov, se počasi samo še razkroji. Značilnost poveličanega telesa je nerazpadljivost. Ne vemo, kako do tega pridemo, tudi bistveno ni za nas in ni nujno potrebno vedenje. Poznavanje atomov je še danes velika skrivnost, veliko več vemo kot nekoč, ne pa še dosti. In tu smemo vsaj hipotezo narediti, da obstajajo poleg atomov še neki drugi nadatomi, ki bodo značilnost nebeškega Jeruzalema, novega sveta, nove zemlje.«
Nebeščane si predstavljamo kot neke duhove, ki letajo med angeli, so lahkotni. Zanimivo pa je, da je irski teolog zapisal, da so telesa nebeščanov trdna, krepka, močna in da so naša v primerjavi z njihovimi meglena, duševna in prosojna.
Kako bo Bog iz tega, kar je popolnoma razpadlo in ni več ostalo ničesar, naredil novo telo? »Če je Bog uspel narediti ta svet že tako lep in tako dober, potem bo tudi tisto, kar je obljubil, znal narediti. Duša in telo sta si na nek način podobna, imata neke skupne značilnosti. Govorimo tudi o srcu in očeh duše, tako smemo tudi narediti preprosto hipotezo. Kot ima telo svoj genski zapis, ki omogoča, da se vendarle v vsej tej rasti ostaja sebi podobno in ostaja identično, tako lahko tudi duša ima nek tak zapis, ki zagotavlja tudi njeno stalnost in njene lastnosti. Znotraj tega zapisa lahko počiva tudi zapis našega telesa, tisto, ki bo postalo poveličano, dopolnjeno, dovršeno telo. Kot naše telo tu na zemlji raste in se dopolnjuje, tako bi lahko tudi domnevali, da se to naše telo, ne s temi atomi in materijo, ampak s tistim, kar je zapisano kot naša identiteta v duhu, obnovi, da obstaja nadaljevanje ob vsem tem, da bi se v tej večnosti morali prepoznati.«
Kaj se dogaja v primeru žarnega pokopa?
Dr. Anton Perdih: »Da pridemo do žare, je treba pokojnika najprej poriniti v pekel, kjer se sežge. Najprej izpari voda, gre v zrak in kdo ve kam. Potem se sežge organska snov, nastane ogljikov dioksid, žveplovi oksidi, dušikovi oksidi, to gre v zrak in se razprši naokoli. Večina procesa se je tako zgodila mnogo hitreje kot v grobu in večina snovi je šla še bolj daleč kot v grobu. Če pravilno upepelijo, ostane sterilni kalcijev fosfat še v obliki kosti, ki jih zmeljejo v prah in tisti prah stresejo v žaro in to je to. Če žaro vzamemo kovinsko, jo dajo v nišo, v katero dež ne pride, bo tisti pepel v žari ležal dokler se nekdo ne naveliča in vrže proč. Če žaro dajo v zemljo, je spet vprašanje, iz kakšnega materiala je ta pleh. Pač kovina bo nekaj časa zdržala, potem bo korodirala in počasi bo dež vse spral naokoli v podtalnico in kdo ve kam.
Poslušalka Zinka iz Škofje Loke o smrti moža in občutku, da je bil z njo tudi po smrti.
»Pokaže se resnica, da tisto, kar preživi, je ljubezen. Je tista, ki je nadvse in povsem in dokončno večna. In tisto, kar je zraslo v ljubezni ne razpade. In včasih da Bog posebno milost, da se ta ljubezen začuti, tako kot se lahko začutijo tudi kakšna druga čustva. To je preprosto en božji bonbonček, dotik, poseben dar, ki si ga ne zaslužimo, ampak ga Bog daje tistim, ki ga potrebujejo.
Poslušalka Tilka iz Cerknike z vprašanjem o tem, kako duša trpi pri sežiganju.
»Duša trpi zaradi pomanjkanja ljubezni, zaradi svojega greha in grehov drugih, ki so jo prizadeli. Če bi nekdo nekoga dal upepeliti, ker ga nima rad, ker bi ga rad uničil, potem duša zagotovo trpi. Sicer pa se duša loči s smrtjo od svojega telesa, ki ga je imela rada in to gotovo ni lahka reč. Če tega telesa duša ne more prepustiti, si težko predstavljam, kaj se z njo dogaja. Krščanska tradicija spoštuje telo in ga noče namenoma uničevati. Zato smo kristjani v prvih stoletjih spremenili način pokopavanja. Rimljani so poznali sežig in žare, krščanstvo pa je v spoštovanju do telesa prepustilo to telo, da razpade in se vrne naravi, da oni z njim naredi svoje.«
Ne pozabimo, da je naše življenje na zemlji velika in veličastna uvertura v tisto življenje poveličanega sveta, nove zemlje in novih teles, ki so trdna in močna telesa, podobna Kristusovemu. Naj bo tako tudi naše upanje, pot in molitev za sebe in za druge.
Poslušalka Tatjana iz Kranja o pokojni mami in kako je tretji dan po pogrebu pri ležanju začutila božanje.
»Doživeli ste dotik, ki je bil povod za to, da ste prepričani, da ste povezani. Temu kristjani rečemo občestvo svetih. Ne samo svetnikov v nebesih, ampak z vsemi nami, ker že zdaj postajamo sveti. Že zdaj smo na tej poti posvetitve. Na tej poti imamo še to telo, nekateri že pričakujejo poveličano telo. Kdaj bo to prišlo, ni bistveno, ne vemo. Pomembno je, da gradimo zdaj takšne odnose v teh razmerah, v katerih smo in da ne zamudimo nobene priložnosti s katero lahko Bogu možnosti, da nam da take lepe dotike, ker vse to je po Božji milosti.«
Poslušalec Lenart o sanjah, v katerem se mu je prikazal pokojni in je dobil občutek, da mora moliti zanj, ker nekaj potrebuje.
»To je nekaj, kar je v tradiciji Cerkve, da molimo za vse rajne. Če nekdo ne potrebuje molitve, ta molitev ne bo šla v nič in tako si pridobivamo prijatelje. Ti, ki so na poti prečiščevanja, so že lahko naši pomočniki, samo sebi ne morejo pomagati, so naši zavetniki in priprošnjiki pri Bogu.
Poslušalka Anita o pokojnem bratu, ki je, star 21 let, umrl v prometni nesreči in se ji je oglasil preko radia in čestitke za rojstni dan.
Poslušalka Marija iz Kočevja o tem, da pri Bogu ni razlike med žarnim in krstnim pokopom.
Poslušalka Franja iz Notranjske o tem, kako je začutila fizični objem pokojne mame.
Poslušalka Hedvika iz Prekmurja o tem, kako celo življenje moli za pokojnega sina.
