Dr. Štuhec se zadržano sprašuje ali bodo od sinode na koncu ostali le na polici odloženi papirji

Cerkev na Slovenskem | 06.11.2021, 06:01 Rok Mihevc

O sinodi smo slišali že kar nekaj, a njen začetek na terenu, »od spodaj navzgor«, je marsikoga presenetil. O tej temi je v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« svoje mnenje podal tudi moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Oddajo je vodil Jože Bartolj.

Potrjeni sinodalni dokumenti, ki ostajajo na policah ...

Dr. Ivan Štuhec izkušnje s sinodo že ima, saj se je dobra štiri leta ukvarjal s prvo sinodo v Cerkvi na Slovenskem po 2. vatikanskem koncilu, bil je njen tajnik. Zaključni dokument je bil potrjen od kongregacije v Rimu, a ta dokument je ostal na policah. In to je problem konkretizacije sklepov in dogajanj, ki so se zgodila na tisti sinodi. Tu Štuhec vidi v naši Cerkvi velik problem. »Da smo marsikaj rekli že zdavnaj, da bi se moralo marsikaj spremeniti, pa se ni. Zato, ker se sklepov, stališč in teoloških pogledov ni prelilo v prakso. Za to so odgovorni nosilci pastoralne prakse, v prvi vrsti ordinariji in njihove pastoralne službe. Če oni ne sledijo tem dokumentom, so brez pomena. Zato imam zadržano mnenje do sinodalnega procesa glede na dosedanje izkušnje na tem področju.«

Treba je biti do preteklosti pravičen in biti previden, da ne zamahnemo z roko in rečemo, da včasih vse skupaj ni bilo nič, zdaj pa bomo vse delali na novo. Cerkev nikoli ni delala revolucije in je tudi s sinodo ne bo.

Bo Božje ljudstvo res razpravljalo o vsem?

Meni, da bo ta sinoda postala vesoljni koncil in bo v neki fazi prešla v koncilske odločitve. Kako se zadeve lotiti? Štuhec spodbuja, da se naprej pogleda ugotovitve za nazaj in katere stvari bomo v prihodnosti začeli izvajati z enim naukom. »Da ne bomo spet imeli toliko takšnih in drugačnih debat in razprav in naredili en papir, ki bo zopet obležal na policah, tako kot prejšnja dva. S tega zornega kota imam določen zadržek do takega načina, tudi do tega, da bo sinoda od spodaj. Kaj to pravzaprav pomeni? O čem naj bi zdaj Božje ljudstvo razpravljalo? Mislim, da bi mu morali povedati, o katerih temah naj razpravlja. Kaj pomeni »o vseh temah«? Bomo imeli debato tudi o Sveti Trojici ali ta je ali ne? Če bomo govorili o vsem, ne bomo o ničemer. Tu se je treba skoncentrirati na pastoralne izzive pred katerimi je Cerkev in na osnovi danih situacij in pogojev videti skupaj z Božjim ljudstvom, kako lahko naprej skrbimo, da bodo naša občestva živa in bodo imela moč pričevanja in poslanstva sredi tega sveta. Ne bomo razpravljali o dogmatičnih vprašanjih, ker Božje ljudstvo za to ni dovolj kompetentno. To se v zgodovini ni še nikoli dogajalo, še vedno so bili na koncu teologi tisti, ki so stvari premaknili naprej.«

»Cerkev nikoli ni delala revolucije in je tudi s sinodo ne bo.«

V Cerkvi moramo po Štuhecevem mnenju videti dva elementa. Teološko stroko in Božje ljudstvo, ki živi sredi konkretnih razmer. »Ta ideja Cerkve od spodaj in ta sinodalni impulz je povezan tudi s teologijo osvoboditve. Ta je šla na bazične skupine. Vse lepo in prav, s tem nimam težav, ampak tudi trdim, da so v večini pretekle zgodovine duhovniki bili večinsko povezani z ljudstvom. So pa tudi primeri, ko temu ni bilo tako. Tudi s tega vidika je potrebno narediti refleksijo in povedati, kaj je dobro in kaj ne. Treba je biti do preteklosti pravičen in biti previden, da ne zamahnemo z roko in rečemo, da včasih vse skupaj ni bilo nič, zdaj pa bomo vse delali na novo. Cerkev nikoli ni delala revolucije in je tudi s sinodo ne bo.«

»Potreben je premik in iti k ljudem.«

V dveh letih se nam obeta živahno razpravljanje in iskanje rešitve. Mladinska pastorala, vloga duhovnika, pokritost teritorija župnij so teme, o katerih je treba spregovoriti in dati ustrezne odgovore. To so vidiki, ki so izrazito pastoralne narave, zato bi bilo potrebno na začetku izpostaviti nekaj takih elementov, je v oddaji dejal Štuhec. »Tu se gotovo postavi vprašanje števila duhovnikov, njihove starosti, vloge laikov ... smo v digitalni dobi, prihodnost gre v tej smeri, to so popolnoma novi izzivi in potrebno je razmisliti, kako posredovati isto evangeljsko sporočilo v sedanjih okoliščinah na drugačne in nove načine. Potreben je premik in iti k ljudem.« Kot primer je navedel prav minule praznike, kako ljudje ne pridejo k maši v cerkev, so pa na pokopališču, zato bi morali imeti mašo prav na pokopališču, »sveti zemlji«. »Sinoda bi morala premikati ravno takšne stvari, drugače je brezveze. Eden izmed njenih namenov in ciljev je, da v pastoralni praksi uvede nove poti in nove načine komunikacije s sodobnim človekom.«

Naj nas tudi v digitalni dobi navdihne Sveti duh ...

Gotovo je naloga sinode tudi v tem, da dajo ljudje na terenu predloge, kaj naj bi se zgodilo, kako vidijo poslanstvo Cerkve ... Upad števila duhovnikov, statistične razmere in še korona so naredili svoje. »Ko so se zaprle cerkve, smo imeli naenkrat različne ponudbe bogoslužij v elektronski obliki. Tu je bil velik nered na tem področju. Ravno tu se pokaže, kako v neki Cerkvi potrebujemo škofe zato, da ob takšnih situacijah povedo, kaj se sme in kaj ne. Kaj ima smisel in kaj ne. To so zadeve, o katerih morajo škofje odločiti, ne da pustijo, da vsak lahko počne vse po svoje. Ne predstavljam si, da bomo imeli maše samo na daljavo v tej digitalni družbi. Ideje, da če ni duhovnikov, da bi naredili robote... tu je konec digitalizacije v Cerkvi, ker robot nima duše in nikoli ne bo človek. Evharistija ni štancanje nečesa, ampak je živo dogajanje med osebami v odnosu do Boga. S tega vidika se mi zdi, da moramo vendarle, ne glede na korono, temu poudarku dati dovolj veliko težo in v tem smislu se nam bo dogajalo kot v prvi Cerkvi. Bile so majhne evharistične skupnosti, ki so se zbirale tudi po stanovanjih. Katoliška cerkev je vedno v zgodovini imela prednost, da se je znala v stvareh, ki niso bistvene v veri, znala prilagoditi razmeram in okoliščinam, v katerih je delovala. Npr. pravoslavje tega koraka ni naredilo in se v tisočletjih ni nič spremenilo. V Katoliški cerkvi nimamo take tradicije, ampak drugačno in verjamem, da se bomo tudi v prihodnji digitalni dobi znašli tako kot bo prav in nas bo navdihil Sveti duh.«

Prisluhnite celotni oddaji z dr. Ivanom Štuhecem, v kateri smo spregovorili tudi o korona razmerah in novembrskih praznikih.

O »uvažanju« duhovnikov iz drugih koncev sveta

Pri salezijancih že imajo misijonarje, tudi na Koroškem ... Štuhec meni, da vprašanje pomanjkanja števila duhovnikov ni rešljivo z uvažanjem duhovnikov. Izkušnje v Avstriji in Nemčiji kažejo, da ta poskus v večini primerov ni vedno uspel, zato ker prihajajo ljudje z različnimi miselnimi vzorci in ni tako enostavno, da se nekako inkulturirajo v tisti prostor, v katerega so prišli. Tu ne vidim velike perspektive, ker nikjer ni tako strašnega viška duhovnikov, da bi jih kar izvažali vsepovsod. Razmisliti moramo nekaj drugega. Prvič, razviti različne službe v Cerkvi in drugič, kar bi morala ta sinoda temeljito razmisliti je, kakšno je mesto duhovnika v Cerkvi in kdo vse lahko duhovnik je. Ali je lahko samo celibater ali tudi poročeni moški? Ta debata je bila odprta že v prejšnjih sinodah, da bi se posvečevalo starejše moške, ki so že dali čez vzgojo svojih otrok.« Pastoralne potrebe so namreč velike, zato bi bilo potrebno narediti veliko širšo paleto poklicanosti. »To je po mojem mnenju smer. In papež je v tej smeri že nakazoval določene stvari, določeni konservativni krogi pa so naredili preplah in to blokirali. Cerkev mora razviti različne službe in ko jih bo, bo duhovnik bistveno manj počel stvari, ki jih počne danes.«

Kaj lahko ogrozi uspeh sinode?

Štuhec od sinode ne pričakuje bistveno kaj več, glede na to, kaj smo imeli do sedaj in da se ni čisto udejanilo. »Zaenkrat ne vidim ustrezne metodologije, kako naj bi se ta proces na terenu odvijal. Brez ustrezne metode, ki bi se je morali držati, pa je seveda zadeva obsojena na neuspeh. Treba je pokazati, kakšno metodologijo je treba uporabljati. Škofje morajo sklicati ljudi, ki bodo povedali, kako naj bi se ta zadeva od spodaj navzgor razvijala,« je še v oddaji Spoznanje več, predsodek manj ocenil dr. Ivan Štuhec.